Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o tožničini pritožbi tako delno spremeni, da se odslej glasi: "1. Tožničini pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da mora tožena stranka plačati tožnici 10.410.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.000,00 SIT od 05.03.1996 dalje in od 10.400.000,00 SIT od 21.01.1999 dalje ter ji povrniti 628.432,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.981,00 SIT od 02.03.1998 dalje, od 421,00 SIT od 09.09.1996 dalje, od 374,00 SIT od 28.11.1996 dalje in od 599.156,00 SIT od 21.01.1999 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

2. V ostalem se tožničina pritožba zavrne in se v še izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka mora povrniti tožnici 35.358,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.06.2000 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožnici 42.448,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2001 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je v prometni nesreči 29.10.1995 poškodovala kot sopotnica v avtomobilu, last prvega stranskega intervenienta, ki je imel avtomobilsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki, osebni avtomobil pa je vozil in nesrečo povzročil drugi stranski intervenient. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 14.000.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine 2.800.000,00 SIT, za strah 1.300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 9.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 900.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je za prvo obliko nepremoženjske škode prisodilo 1.800.000,00 SIT, za drugo 1.000.000,00 SIT, za tretjo 4.500.000,00 SIT in za četrto 600.000,00 SIT odškodnine, skupaj torej 7.900.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in še 10.000,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi za še nadaljnjih 6.100.000,00 SIT odškodnine. V razlogih obširno povzema ugotovitve sodišč in izvedencev o številnih telesnih poškodbah, njihovem obsegu, načinu zdravljenja in z njim povezanih nevšečnostih, obsegu prestanih in bodočih telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu, pri čemer poudarja tudi okoliščino, da je bila v času nesreče stara šele 12 let, zaradi česar bo tudi njena bodoča škoda dolgotrajna. Po mnenju revizije je obseg škode večji tudi zato, ker tožena stranka ni plačala odškodnine v 14-dnevnem roku po prejemu odškodninskega zahtevka, v pravdi pa je uveljavljala še nesmiselne ugovore glede temelja, zaradi česar je sodišče moralo opraviti še tri obravnave, kar je znatno zavleklo postopek. Za tako pravdanje tožene stranke ni zadela nobena sankcija, čeprav bi sodišči iz tega razloga in zaradi pet let trajajočega škodnega stanja morali odmeriti višjo odškodnino.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskima intervenientoma, vendar nihče ni vložil revizijskega odgovora.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977 - ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje).

Revizija je delno utemeljena.

Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni v kaznovanju odgovorne osebe za povzročeno škodo ali za njeno nadaljnje ravnanje, na primer način pravdanja, pač pa v zadoščenju za določeno pretrpljeno in bodočo nepremoženjsko škodo. Sankcioniranje povzročitelja škode je stvar kaznovalnega prava, sankcioniranje neutemeljenih ugovorov v pravdi z zavlačevalnim namenom pa stvar civilnega procesnega prava. V konkretni zadevi ugovori glede temelja odškodninskega zahtevka niti niso vplivali na daljše trajanje postopka, saj je sodišče prve stopnje vse tri obravnave, ki jih omenja revizija, opravilo v času od 22.12.1998 do 21.01.1999, torej v enem mesecu. Sklicevanje na večji obseg škode zaradi pet let trajajočega škodnega stanja ni utemeljeno, saj je tožnica tožbo vložila 27.12.1996, sodišče prve stopnje pa je sodbo izdalo 21.01.1999, torej v dveh letih, v razlogih pa je tudi upoštevalo potek časa.

Pravna podlaga za odločanje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena ZOR, ki med drugim poleg pravno priznanih oblik nepremoženjske škode vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine z zahtevo po individualizaciji vsakega posameznega odškodninskega primera in z zahtevo po primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo odškodnin v podobnih in zato primerljivih odškodninskih zadevah.

Dejanska podlaga za odločanje je v odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje o obstoju in obsegu posameznih oblik nepremoženjske škode. V tej pravdni zadevi sta sodišči ugotovili, da je bila tožnica v času prometne nesreče 12 let stara učenka osnovne šole. Diagnoza njenih telesnih poškodb se je glasila: raztrganina vranice in leve ledvice, zaradi česar je bila potrebna odstranitev vranice in ledvice, prelomi leve ključnice, prvega, drugega, četrtega in dvanajstega rebra levo, vdor zraka in krvi v levo pljučno krilo, udarnina levega pljučnega krila, udarnina in podplutba želodca.

Zaradi zdravljenja teh poškodb je bila tožnica v bolnici od 29.10.1995 do 12.11.1995. Med operacijo v splošni anasteziji z intubacijo so ji odstranili poškodovano vranico in levo ledvico, zaradi vdora zraka in krvi v levo prsno votlino ji je bila vstavljena drenaža, dobila je transfuzijo, prejemala antibiotike in ostala zdravila, večkrat so jo rentgensko slikali, dobila je imobilizacijo ključnice z oprtom, ki ga je nosila 5 tednov, po odpustu iz bolnice je bila na več kontrolnih pregledih, zadnjič 04.03.1996, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Šolske telovadbe je bila oproščena do konca leta 1996. Prestajala je hude telesne bolečine v trajanju 10 dni, srednje 14 dni in lahke 4 mesece. Take bo prestajala tudi občasno v bodoče ob spremembah vremena in fizičnih obremenitvah. Prisoja 1.800.000,00 SIT odškodnine za ugotovljeni obseg te oblike škode je tudi po ugotovitvah revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

Tožnica se je ob sami nesreči hudo prestrašila. Primarni strah je trajal tudi takoj po trčenju in med prevozom v bolnico, je pa bil zaradi šokovnega stanja nekoliko zavrt, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje ob povzemanju izvedenčevih ugotovitev. Sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja je bil utemeljen, trajal pa bo tudi v bodoče zaradi večje ogroženosti edine preostale ledvice. Prav to je utemeljevalo materialnopravno pravilno prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 1.000.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek za še 300.000,00 SIT pa je po tudi po presoji revizijskega sodišča neutemeljen.

Postoperativna 21 cm dolga brazgotina izpod levega rebrnega loka, ki poteka preko trebušne stene, in 3 cm velika brazgotina na mestu, kjer je bila opravljena drenaža, sta estetsko moteči, zaradi česar tožnica duševno trpi, ker jo obe brazgotini motita pri kopanju in nošenju dvodelnih kopalk. Obe sodišči sta upoštevali, da je do brazgotin prišlo v tožničini rani mladosti in bodo zato njene duševne bolečine dolgotrajne. S prisojo 600.000,00 SIT odškodnine za to obliko nepremoženjske škode so bili po presoji revizijskega sodišča primerno upoštevani vsi ugotovljeni objektivni in subjektivni znaki te oblike škode.

Revizijsko sodišče pa pritrjuje revizijski oceni, da je bila glede na ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanjih življenjskih aktivnosti tožnici prisojena prenizka odškodnina. Zaradi odstranjene vranice in ledvice tožnica ni več zmožna za večje napore, predvsem pa mora paziti, da ne bi ogrozila zdrave ledvice. Odstranjena vranica je povzročila zmanjšano imunost organizma, zato tožnica prestaja več prehladov in angin. Pred poškodbo se je ukvarjala z vsemi športi v šoli in doma, predvsem z odbojko in košarko, rada je smučala, zdaj pa ne zdrži aktivnosti, ki bi bile daljše kot pol ure, saj se zelo hitro utrudi in mora počivati. Zaradi tega duševno trpi, saj čuti, da je drugačna od sovrstnikov. Paziti mora na edino preostalo ledvico, da se ne bi poškodovala ali da ne bi zbolela, kar je za tako mladega človeka zelo obremenjujoče. Izvedenec je ocenil njeno invalidnost po tabelah zavarovalnice s 60 odstotki. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ugotovljeni obseg te oblike škode utemeljuje višjo odškodnino, saj je tožnica zaradi odstranjene vranice in ledvice ter posledične nezmožnosti prenašanja normalnih fizičnih naporov prizadeta in bo tudi v bodoče vse življenje prizadeta na mnogih življenjskih področjih. Višjo prisojo odškodnine pa narekuje tudi primerjava s prisojo odškodnin v primerih, ki so podobni tožničinemu. Na podlagi teh ugotovitev je revizijsko sodišče v tem delu tožničini reviziji delno ugodilo in odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zvišalo od 4.500.000,00 SIT na 7.000.000,00 SIT. Revizijsko zahtevano zvišanje na 9.000.000,00 SIT pa ni utemeljeno, ker bi taka prisoja znatno odstopala od siceršnje prisoje odškodnin za podobne primere.

Na podlagi ugotovitve, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, da pa je bilo materialno pravo delno zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena in prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 odločilo kot v izreku te odločbe. Delna sprememba je narekovala tudi spremembo dosedanje stroškovne odločitve. Pri tem je revizijsko sodišče upoštevalo spremenjeni končni uspeh v pravdi, različno sporno vrednost v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem in v revizijskem postopku, odmero stroškov obeh pravdnih strank na prvi stopnji, celotne stroške izvedenca, vrednost odvetniške točke v času odločanja na prvi, drugi in revizijski stopnji glede na dejstvo, da tožeča stranka zahteva tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, določbe odvetniške tarife, nato pa na novo izračunalo pravdne stroške v vsaki fazi postopka tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.