Jedro

Predlagano zavarovanje skupnega premoženja se mora vedno glasiti na točno določen predmet, saj ima predmet zavarovanja hkrati kakovost zavarovane terjatve.

Upnik lahko utemelji potrebnost začasne odredbe na premoženju, ki je v Sloveniji, tudi z dolžnikovim ravnanjem s skupnim premoženjem nasploh, torej tudi s tistim, ki je v tujini.

Ker je upnica v letu 2017 pred švicarskim sodiščem vložila zahtevo za razvezo zakonske zveze, je že po določbi par. 204 švicarskega Zivilgesetzbuch jasno, da ko bo prišlo do razveze zakonske zveze, bo ta s stališča skupnega premoženja učinkovala od vložitve zahtevka dalje. Sedanji dolžnikovi prihodki zato niso skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 7. 8. 2018 izdalo sklep o zavarovanju, s katerim je (I. točka izreka) dopustilo zavarovanje z začasno odredbo, v izpodbijanem delu (II. točka izreka) pa je zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo. V ugodilnem in v tem pritožbenem postopku nepresojanem delu je sodišče dovolilo zavarovanje nedenarne terjatve z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve dolžnikovih poslovnih deležev v štirih gospodarskih družbah, navedenih v izreku sklepa. V zavrnilnem in izpodbijem delu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo z naslednjo vsebino:

1.) da bi se dolžniku kot družbeniku treh poimensko imenovanih družb prepovedalo brez pisnega soglasja upnice samostojno sprejetje letnega poročila, samostojno odločanje o uporabi bilančnega dobička, o delitvi in prenehanju poslovnega deleža, o postavitvi oziroma imenovanju in odpoklicu direktorja, o ukrepih za pregled in nadzor dela direktorja in o postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca;

2.) da se dolžniku kot zakonitemu zastopniku družbe A. d.o.o. prepove sklepanje pogodb in opravljanje drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem družbe, zlasti razpolaganje in obremenitev premičnega in nepremičnega premoženja, od teh pa zlasti nepremičnin, označenih v izreku izpodbijanega sklepa;

4.) da se Banki d.d. pri navedenih dveh transakcijskih računih prepove izplačilo kakršnega koli denarnega zneska z omenjenih računov po nalogu dolžnika ali tretjega oziroma se onemogoči kakršno koli razpolaganje z denarnimi sredstvi na teh računih;

5.) da se organizacijam za plačilni promet (neimenovanim) odreče izplačilo obremenitev ali odtujitev kakršnega koli denarnega zneska ali finančnega inštrumenta;

6.) da se družbi B. d.d. prepove izplačilo vseh dolžnikovih obstoječih in bodočih prejemkov ter kakršnihkoli plačil za delo. Obstoječe in prihodnje prejemke ter kakršnakoli plačila za delo ne sme na kakršenkoli način izplačati v dobro dolžnika ali tretjega.

V točki III. je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 7.541,41 EUR s pripadki.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik, in sicer v delu, v katerem s predlagano začasno odredbo ni uspel. Upnik uveljavlja vse pritožbene razloge.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Višje sodišče se do odgovornih navedb posebej ni opredelilo iz dveh razlogov: zaradi vsebine sedaj sprejete odločitve; ker je v zavrnilnem, izpodbijanem delu postopek še vedno _ex partes_, saj je sodišče predlog za zavarovanje z začasno odredbo v tem delu zavrnilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej ugotavlja, da je že odločalo o pritožbi v postopku po predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, in sicer v postopku Z 450/2017, ki se je po odločitvi višjega sodišča nadaljeval z opravilno številko Z 107/2018. Sodišče prve stopnje je tako v končni odločbi, ki je pravnomočna (glej sklep Z 107/2018 z dne 20. 3. 2018), med drugim že zavrnilo predlagano začasno odredbo, da se dolžniku kot družbeniku družb z omejeno odgovornostjo A. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. prepove brez upničinega pisnega soglasja samostojno sprejetje letnega poročila in samostojno odločanje o uporabi bilančnega dobička, o delitvi in prenehanju poslovnega deleža, o postavitvi oziroma imenovanju in odpoklicu direktorja, o ukrepih za pregled in nadzor dela direktorja in o postavitvi prokurista in poslovnega pooblaščenca. To volja tudi za: prepoved dolžniku kot zakonitemu zastopniku družbe A. d.o.o. sklepati pogodbe in opravljati druge pravne posle ali dejanja, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem družbe, zlasti pa razpolagati in obremeniti premično in nepremično premoženje, zlasti nepremičnine s tam navedenimi ID znaki; da bi se Banki d.d. prepovedalo po nalogu dolžnika ali koga tretjega izplačati kakršne koli denarne zneske iz računa 000 (v nadaljevanju: prvi račun). Sodišče prve stopnje je torej predlagano začasno odredbo s temi pravovarstvenimi zahtevki že pravnomočno zavrnilo (glej drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se uporablja tudi v postopku zavarovanja v zvezi s 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Že zato upnica ne more uspeti s pritožbo (poleg ostalih razlogov, ki jih je višje sodišče zavzelo v nadaljevanju). Kakšnih posebnih spremenjenih okoliščin upnica ni zatrjevala oziroma jih ni izrecno izpostavila.

6. Novo predlagani pravovarstveni zahtevki (s stališča izpodbijane odločitve, ki je v presoji pred višjim sodiščem) so: prepoved Banki d.d., da po nalogu dolžnika ali koga tretjega izplača denarna sredstva še z drugega dolžnikovega računa (001; v nadaljevanju: drugi račun); prepoved organizacijam za plačilni promet in drugim finančnim organizacijam opraviti izplačilo, obremenitev ali odtujitev kakršnegakoli denarnega zneska ali finančnega inštrumenta; prepoved družbi B. d.d., dolžniku izplačati katerekoli obstoječe in bodoče prejemke in kakršnakoli plačila za delo (iz pritožbenih navedb izhaja, da gre za plačila dolžniku iz naslova opravljanja funkcije predsednika nadzornega sveta in uprave).

7. V zvezi s predlagano splošno prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da bi po nalogu dolžnika ali tretjega izplačale, obremenile ali drugače izročile denarne zneske ali finančne inštrumente, višje sodišče odgovarja, da taka začasna odredba ni bila možna. ZIZ v 239. členu določa smiselno uporabo določb zakona, ki urejajo izvršbo. Predlagano zavarovanje skupnega premoženja se mora vedno glasiti na točno določen predmet (pravovarstveni zahtevek mora biti določen), saj ima predmet zavarovanja hkrati kakovost zavarovane terjatve. Zato ga mora upnik vselej določiti. V postopku zavarovanja se četrti odstavek 40. člena ZIZ ne uporablja.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe glede sredstev pri Banki d.d. in terjatve do družbe B. d.d. obrazložilo s stališčem, da upnica ni v zadostni meri izkazala objektivne nevarnosti za oteženo izvršbo. Pri tem se je oprlo na splošno zatrjevano premoženjsko stanje dolžnika in navedlo, da upnica ne podaja navedb glede vrednosti skupnega premoženja v Sloveniji, navaja samo vrednost spora, ki jo navaja v višini seštevka nominalnih vrednosti poslovnih deležev, kar skupaj znaša 125.410,00 EUR. Iz tega je sklepalo, da je vrednost skupnega premoženja v Sloveniji v primerjavi z zatrjevano vrednostjo njunega skupnega premoženja v vseh drugih državah neprimerljivo manjša (upnica v predlogu navaja, da ima iz naslova skupnega premoženja več deset milijonsko terjatev). Zato je sodišče prve stopnje kriterij objektivne nevarnosti glede premoženja v Sloveniji presojalo tudi z vidika obsega in vrednosti celotnega, skupnega premoženja upnice in dolžnika. Do standarda verjetnosti je štelo za izkazano več milijonske transferje sredstev in razpolaganje z delnicami v znesku več deset milijonov evrov. Vendar je šlo za razpolaganje s premoženjem v drugih državah, kar po stališču sodišča prve stopnje ne zadošča za izdajo začasne odredbe za prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi v Sloveniji in prepoved izplačila denarnih prejemkov iz naslova dela in opravljanja funkcije v družbi B d.d. Poleg tega je štelo, da na podlagi predložene listinske dokumentacije ni mogoče sklepati, da je terjatev iz naslova skupnega premoženja na računih in iz naslova prejemkov v zvezi z delom v Sloveniji potencialno ogrožena v prihodnosti. Sklepno je ugotovilo, da na tem delu skupnega premoženja niso z verjetnostjo izkazane niti objektivna nevarnost uveljavitve terjatve niti druge predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Zato je v tem delu predlog za zavarovanje zavrnilo.

9. Upnica to v pritožbi izpodbija. Delno utemeljeno, saj je sodišče ugotovilo, da ne obstoji nevarnost iz prve alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ, ker upnica ni zatrjevala razpolaganja s premoženjem v Sloveniji. Povedano drugače: dolžnikovo ravnanje s premoženjem v tujini ne zadošča (glej razloge sodišča prve stopnje v 27. in 35. točki obrazložitve). Višje sodišče meni drugače. Upnik lahko utemelji potrebnost začasne odredbe na premoženju, ki je v Sloveniji, tudi z dolžnikovim ravnanjem s skupnim premoženjem nasploh, torej tudi tistim, ki je v tujini. Razpolaganje s premoženjem v tujini v takem primeru predstavlja trditveno podlago v okviru zakonskega dejanskega stanu iz 272. člena ZIZ. Vendar to odločitve višjega sodišča ne spremeni, saj je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu vseeno pravilna, v določenem delu le iz drugih razlogov.

10. Po mnenju višjega sodišča je za odločitev bistven odgovor na vprašanje, kaj (od predlaganega obsega zavarovanja) spada v skupno premoženje. Začasna odredba je bila predlagana zaradi zavarovanja skupnega premoženja, to je premoženja, ki sta ga upnica in dolžnik pridobila v času trajanja zakonske zveze.

11. Sodišče prve stopnje je pri odgovoru na to vprašanje, tako kot sicer v ugodilnem delu, sledilo upnici in sklenilo, da je glede premoženjskega režima med zakoncema treba uporabiti švicarsko pravo. To tudi neposredno izhaja iz Konvencije - Dogovora z dne 13. in 14. 3. 2018, ki sta ga stranki sklenili po začetku sodnega postopka za razvezo zakonske zveze in delitev skupnega premoženja pred švicarskim sodiščem, kjer poteka postopek razveze zakonske zveze.1

12. Bistvo pritožničinega stališča pred sodiščem prve stopnje in sedaj v pritožbi je, da je skupno premoženje vse, kar nastaja z delom v času trajanja zakonske zveze, ker naj bi tako izhajalo iz švicarskega Zivilgesetzbuch (v nadaljevanju: ZGB). Višje sodišče se s tako pavšalno zatrjevano vsebino švicarskega prava ne strinja. Po ZGB je premoženjski režim med zakoncema zelo podoben naši ureditvi po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR; ker pozna pogodbeni režim, še bolj v prihodnje veljavnemu Družinskemu zakoniku – DZ. Pogodbeni režim ni pomemben, saj pritožnica ne zatrjuje, da bi obstajala pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij med zakoncema. Zato so pomembne tiste določbe ZGB, ki urejajo zakoniti režim. Pritožnica navaja, da skupno premoženje nastaja vse do razveze zakonske zveze, ki še ni bila razvezana (glede na nivo in obseg spornega pa pričakuje dolgotrajen spor pred švicarskimi organi), vendar ne pojasni, na katero določbo je tako pravno naziranje oprla.

13. Kot že rečeno, se višje sodišče s pritožničino razlago prava ne strinja. Kaj je v zakonu pridobljeno premoženje, določa ZGB v par. 197. Vendar to za ta primer (ker višje sodišče presoja le tisti del pritožbenih navedb, ki je pravno pomemben, to pa je ta, ki se nanaša na zavrnilni del predloga za zavarovanje z začasno odredbo) niti ni tako bistveno, kot je na drugi strani bistveno, da ZGB v par. 204 (glej še par. 236 ZGB) določa, kdaj je treba šteti, da je zakonski premoženjski režim prenehal. To je ob smrti zakonca, ob uveljavitvi drugačnega režima, ob osebnem stečaju zakonca (glej par. 236 ZGB). V primeru razveze zakonske zveze se šteje, da je zakonski premoženjski režim prenehal z razvezo zakonske zveze in to z učinkom od dneva vložitve zahteve za razvezo zakonske zveze naprej (prim. drugi odstavek par. 204). Par. 204 ZGB določa le tri časovne točke prenehanja zakonitega premoženjskega režima, možno pa je, da zakonski premoženjski režim preneha že prej. V vseh primerih, ko ti okoliščini nujno ne sovpadeta, je treba ta trenutek šele ugotoviti (Hensell Heinrich, Nedim Peter Vogt, Thomas Geiser, Kommentar zum Schweizerischen Privatrecht, Schweizerisches Zivilgsetzbuch I. Art.. 1-359 ZGB, Helbing & Lichtenhahn, ISBN 3-7190-1421-5, stran 1066). Podobno stališče je sprejeto tudi v slovenskem pravnem redu (v skupno premoženje spada vse premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z delom in ki nastaja, vse dokler ekonomska in življenjska skupnost zakoncev ne preneha; prim. sodbo VSL I Cp 877/2014 z dne 28. 5. 2014, zlasti razloge, ki jih je višje sodišče zavzelo v 8. točki obrazložitve).

14. Zato je predlog za zavarovanje z začasno odredbo vsekakor neutemeljen za predlagano prepoved gospodarski družbi B. d.d., da dolžniku izplačuje dohodke iz naslova dela in druge dohodke (prejemki iz naslova opravljanja funkcij predsednika nadzornega sveta in uprave). Od maja leta 2015 dalje med strankama življenjska skupnost več ne obstaja, kot to izhaja iz pritožničinih trditev pred sodiščem prve stopnje, še več, in to je bistveno, ker je pritožnica v letu 2017 pred švicarskim sodiščem vložila zahtevo za razvezo zakonske zveze, je že po zgoraj citiranih določbah par. 204 in 236 ZGB jasno, da ko bo prišlo do razveze zakonske zveze, bo ta s stališča skupnega premoženja učinkovala od vložitve zahtevka dalje. To pomeni, da sedanji prihodki ne bodo imeli naravo premoženja iz par. 197 ZGB. V tem delu je bilo treba predlog za zavarovanje zavrniti zaradi neizkazane nedenarne terjatve.

15. S tem je višje sodišče hkrati tudi odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na račun, odprt v letu 2018 (drugi račun). Poleg tega upnica v tem delu ni dala zadostnih in pomembnih trditev. Zgolj dejstvo, da ima dolžnik, ki je še vedno poročen z upnico, v Republiki Sloveniji odprt račun, še ne pomeni, da je na tem računu tudi premoženje, ki spada v premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze. Le na tem premoženju pa je upnica upravičena predlagati začasno odredbo na način, da se dolžniku prepove vsakršno (in v celoti) razpolaganje s tem premoženjem.

16. Glede prvega računa, ki je bil odprt v letu 2011, višje sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu trditvena podlaga ni bila zadostna, da bi bilo mogoče predlagani začasni odredbi ugoditi. Tudi tu višje sodišče poudarja, da upoštevajoč vse okoliščine primera zgolj datum odprtja transakcijskega računa ne zadošča za ugoditev začasni odredbi. Ob obsegu finančnih sredstev, ki jih upnica zatrjuje (več deset milijonski zneski, ki se v tujini prelivajo iz računa na račun, obsežno premoženje v tujini, le manjši del v Sloveniji), predvsem pa ob dejstvu, da najmanj od leta 2015 stranki več ne živita skupaj, zahteva za razvezo zakonske zveze pa je bila vložena v letu 2017 (ob upoštevanju par. 204 in 236 ZGB), v času vložitve predloga za zavarovanje (25. 7. 2018) ne zadošča več gola trditev o datumu odprtja transakcijskega računa. Skupno premoženje (v smislu premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze po švicarskem pravu) na tem računu bi predstavljalo dobroimetje, to pa je terjatev, ki jo ima imetnik računa do banke iz naslova pogodbe o vodenju računa. Kolikšna so ta sredstva in kdaj so prišla na ta račun, pritožnica ni konkretizirala niti v najmanjšem obsegu. Zato ni mogoče ugoditi predlogu za začasno odredbo s prepovedjo vsakršnega izplačila.

17. Glede prvega računa višje sodišče tudi ponavlja ugotovitev, da je bilo zavarovanje z začasno odredbo na tem računu predhodno že pravnomočno zavrnjeno. Kakšnih novih okoliščin v zvezi s tem predmetom zavarovanja pa pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni posebej izpostavila.

18. Poleg pravkar povedanega (pravnomočno razsojene zadeve) je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagano zavarovanje z začasno odredbo, s katero je upnica predlagala, da sodišče dolžniku prepove izvajanje korporacijskih pravic v treh gospodarskih družbah, v katerih je dolžnik družbenik. Že je bila sprejeta odločitev (prim. sklep VSL I Cp 382/2013 z dne 12. 6. 2013), da v pravdi, v kateri se odloča samo o imetništvu (lastništvu) poslovnega deleža v družbi, ne odloča pa se o pravicah družbenikov, ki jih imajo pri upravljanju družbe, ni mogoče uspeti z začasno odredbo, v kateri upnica uveljavlja upravljavske pravice, ki ji gredo kot soimetnici poslovnega deleža iz naslova skupnega premoženja. Predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu ne more biti utemeljen, ker se z njim ne more zavarovati zahtevka iz tožbe, ki bo vložena pred sodiščem, ki vodi razvezo zakonske zveze, to pa je, da poslovni delež v teh družbah predstavlja skupno premoženje upnice ali dolžnika. Pritožnica na predlagani način ne more poseči v korporacijska upravičenja in obveznosti dolžnika, prav tako pa ne more poseči na premoženje, ki je premoženje gospodarskih družb (in ne dolžnikovo). To velja tudi za upravičenja (obveznosti), ki jih ima dolžnik kot poslovodja v gospodarskih družbah in ki se nanašajo na razmerje med njim in gospodarsko družbo iz naslova mandatnega razmerja (poslovodenja). Razlogi sodišča prve stopnje so bili v tem delu pravilni (glej obrazložitev k II. točki do 33. odstavka obrazložitve).

19. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je treba upoštevati, da je predmet presoje le tisti del sklepa, s katerim upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Da je dolžnik pred moskovskim sodiščem vložil tožbo na delitev skupnega premoženja, za postopek zaenkrat še ni pravno pomembno.