Jedro

Če je obrazložitev neprepričljiva, nelogična ali izrazito (očitno) napačna, gre bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Razumljivost razlogov namreč ne vključuje tudi njihove razumnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba spremeni tako, da se - v 2. točki izreka glasi: »Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/0986 z dne 26.8.2002, ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 277,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.8.2002 dalje do plačila in v 3. točki izreka za 43,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2003 dalje do plačila.« - v 3. točki izreka glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 505,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.« Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 98,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 18.12.2009 v 1. točki izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/09686 z dne 26.8.2002, zaradi delnega umika tožbe razveljavi v 1. točki izreka za znesek 22,57 EUR (prej 5.408,78 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.8.2002 dalje do plačila in se v tem delu postopek ustavi. V 2. točki izreka je odločilo, da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 138,96 EUR (prej 33.300,59 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.8.2002 dalje do plačila, v preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka pa se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. S 3. točko izreka je prvostopenjsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbe. Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno deloma zavrnilo njegov tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožena stranka ni izključna lastnica stanovanja št. 4 v stavbi na A. cesti 6 b v L. (v nadaljevanju: zadevno stanovanje), ampak solastnica do 1/2. Iz tega razloga naj bi toženka bila dolžna nositi le polovični delež vtoževanih stroškov v zvezi z upravljanjem in obratovanjem. Prvostopenjsko sodišče opira svojo ugotovitev glede solastništva zadevnega stanovanja na navedbo tožene stranke, iz listin, ki jih je vpogledalo in prebralo v dokaznem postopku, pa takšna ugotovitev nikakor ne izhaja. Ker gre za nasprotje med navedenimi razlogi za delno zavrnitev tožbenega zahtevka in vsebino listin v dokaznem postopku, je prvostopenjsko sodišče glede na 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP napravilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Poleg navedenega pa je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Tudi v primeru, če bi bila toženka zgolj solastnica zadevnega stanovanja, bi moralo sodišče upoštevati 2. odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, ter za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Za odločanje v predmetni zadevi pa so po pritožbenih navedbah pomembna dejstva, da je bila tožeča stranka dolžna ravnati v skladu s pogodbo o upravljanju in kot etažne lastnike upoštevati tiste osebe, ki so kot lastniki izkazani z ustreznimi listinami; da je v konkretnem primeru iz priložene kupoprodajne pogodbe razvidno, da je lastnica zadevnega stanovanja tožena stranka; da v vtoževanem obdobju ni bilo nikakršnih pogojev po 17. členu Stanovanjskega zakona za spremembo lastništva ter da je tožeča stranka obremenitev stroškov upravljanja in obratovanja opravila pravilno in skladno z veljavnimi pravili, zato ni stvarnih razlogov, zaradi katerih bi tožeča stranka lahko ali celo morala obremenitev napraviti drugače, kot je to dejansko napravila.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, naj sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Po njenih trditvah tožnik doslej ni dokazal, na kakšen način je izračunal zneske dolga tožene stranke, saj so predložene fotokopije neverodostojne listine. Prvostopenjsko sodišče je pravilno razsodilo, da toženka dolguje le ½ stroškov upravljanja, tožnik je dolžan opraviti korektne izračune tudi za M. J. kot solastnika zadevnega stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče ne sledi prvim pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče napravilo bistveno kršitev pravdnega postopka glede na 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik navaja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišče glede solastništva zadevnega stanovanja ne izhaja iz v dokaznem postopku vpogledanih listin in obstaja nasprotje med tem, kar je prvostopenjsko sodišče navedlo kot razlog za delno zavrnitev zahtevka, in vsebino omenjenih listin. Glede na izvedene dokaze, navedene v izpodbijani sodbi (str. 4, 4. odstavek), sodišče ugotavlja, da iz navedenih listin res ne izhaja ugotovitev o solastništvu zadevnega stanovanja. Vendar prvostopenjsko sodišče takšne ugotovitve ne opre na katero izmed listin, temveč nanjo sklepa iz navedb, da je tožena stranka nekdanja zakonska partnerica direktorja tožeče stranke ter da je bilo zadevno stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze, tožeča stranka pa ni navedla, da bi bilo kupljeno s toženkinim posebnim premoženjem. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je zadevno stanovanje bilo njuno skupno premoženje, pri delitvi pa se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, torej vsak do ½.

Kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP res zadevajo napake v sestavi sodbe, med drugim tudi primere pomanjkljivih, nejasnih, nerazumljivih in protislovnih obrazložitev. Nosilna značilnost takih napak pa je, da sodbe zaradi njih objektivno ni mogoče preizkusiti. Kršitev postopka iz 14. točke ni podana, če je obrazložitev – argumentacija neprepričljiva, nelogična ali izrazito (očitno) napačna, v takih primerih gre bodisi za zmotno ugotovitev dejanskega stanja bodisi za zmotno uporabo materialnega prava. Razumljivost razlogov ne vključuje namreč tudi njihove razumnosti (1). V predmetni zadevi je, kot zgoraj razloženo, tok argumentacije jasen in razumljiv ter se izpodbijano sodbo zato da preizkusiti. Odločilen kriterij iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki vzpostavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, zato ni podan. Pritožbene trditve o bistvenih kršitvah pravdnega postopka so zato neutemeljene.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede zmotne uporabe materialnega prava, in sicer da je tožeča stranka dolžna ravnati skladno s pogodbo o upravljanju in kot etažne lastnike upoštevati osebe, ki so kot lastniki izkazani z ustreznimi listinami – v konkretnem primeru je to toženka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja pogodba št. … med tožečo stranko kot upravnikom in lastniki stanovanjske hiše A. 6 b, L. – Z. kot naročniki (priloga A3) in da kupoprodajna pogodba z dne 14. 8. 1997 v prilogi A21 izkazuje, da je zadevno stanovanje E. L. prodala toženki. Za presojo zavezancev na strani lastnikov v razmerju do tožnika pa bi moralo sodišče upoštevati tudi pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše (priloga A6), ki jo je kot lastnica sklenila toženkina pravna prednica. Ta v 19. členu določa, da slednja pogodba velja tudi za vse pravne naslednike oz. ima pravni učinek tudi proti poznejšim pridobiteljem lastnine na posameznih delih stavbe. Isti člen navedene pogodbe pa nalaga lastnikom tudi obveznost, da upravniku javijo vsako spremembo lastništva v roku 15 dni od prodaje stanovanja, poslovnega sli drugega prostora oz. drugačne odtujitve. Od dne 14.10.2003, ko je začel veljati Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1), takšna obveznost izhaja tudi na podlagi 17. člena SZ-1 (Etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom, mora upravnika takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice in mu predložiti tudi kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku, upravnik pa mora o tem obvestiti geodetsko upravo oz. enako velja, če se lastninska pravica na posameznem delu spremeni na podlagi drugega pravnega naslova). Ratio določbe 19. člena pogodbe in 17. člena SZ-1 je namreč prav v omogočanju učinkovitega izvrševanja nalog upravnika in na drugi strani učinkovitega poplačila upravnika za svoje storitve. Odločujoče za presojo je tako, o kom je bil tožnik obveščen kot o lastniku ter posledično zavezancu za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, pri čemer ni nujno, da se lastnik v upravnikovi evidenci tudi sklada s pravim lastnikom. Obveznost upravnika, da sam sledi spremembam lastništva in preverja, kdo je pravi lastnik, bi bilo, upoštevajoč številne lastnike v večstanovanjskih hišah, namreč preveliko breme. Tožeča stranka je bila s kupoprodajno pogodbo med E. L. in toženko obveščena o prodaji stanovanja toženi stranki, slednja pa morebitnih nadaljnjih spremembah lastništva tožeče stranke ni obvestila. Ker je bila pri tožeči stranki kot lastnica zadevnega stanovanja v zadevnem obdobju od septembra 2001 do junija 2002 izkazana tožena stranka, je ta tudi edina dolžna plačati vtoževane zahtevke.

Ker je pritožba utemeljena, je sodišče v skladu s 351. členom ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, zato ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/09686 z dne 26.8.2002, v veljavi glede glavnice za znesek 277,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22.8.2002 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 43,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2003 (od devetega dne po vročitvi zadevnega sklepa o izvršbi toženki dalje do plačila, iz priložene vročilnice na list. št. 4 je razvidna vročitev dne 23.12.2002). Glede teka zakonskih zamudnih obresti se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje (str. 6).

Glede na dejstvo, da je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno sodbo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (154. člen ZPP in 155. člen ZPP). Sodišče jih je odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika, in sicer sodno takso za predlog in sklep o izvršbi v višini 42,56 EUR (tar. št. 1 ZST; oz. 10.200,00 SIT pretvorjeno v evre), stroške računa za pripravo listinskih prilog za prvo pripravljalno vlogo po računu K., d.o.o., št. …, v višini 438,26 EUR ter sodno takso za sodbo v višini 24,63 EUR – skupaj 505,45 EUR. Tožena stranka jih je dolžna plačati v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznost. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka v roku 15 dneh dolžna plačati tudi pritožbene stroške v znesku 98,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznost. Sodišče je kot potrebne pritožbene stroške priznalo uveljavljano sodno takso za pritožbo v znesku 98,52 EUR (tar. št. 1/3 ZST-1).

O zadevi je odločal sodnik posameznik na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP.

(1) Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009; komentar k 339. členu ZPP, str. 309.