Jedro

Po stališču sodne prakse se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih upošteva poleg časa, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen razpad zakona, družinskih vezi in podobno).

Glede povrnitve stroškov upravnih taks za pridobitev delovnih dovoljenj ni podane vzročne zveze med izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva RS in temi stroški že zato, ker je tožnik ohranil status tujca, ker ni državljan RS, niti ni nikoli vložil prošnje za pridobitev državljanstva. Zakon o zaposlovanju tujcev je določal, da mora vsak tuj državljan ali oseba brez državljanstva, da lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS, imeti delovno dovoljenje. Tožniku bi stroški s pridobivanjem delovnih dovoljenj glede na to, da ni državljan RS, nastajali ne glede na to, ali je bil vpisan v register stalnih prebivalcev RS ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo premoženjske škode 4.183,42 EUR s pripadki in v II. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 27.137 EUR v petih enakih obrokih z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti 1.200 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. Navaja, da so se državljani nekdanje SFRJ, ki po osamosvojitvi Republike Slovenije niso postali njeni državljani, znašli v začaranem krogu in pojasnjuje, zakaj so se njihove možnosti za zaposlitev zaradi izbrisa bistveno spremenile, prav tako tudi možnosti za uveljavljanje pravic v primeru invalidnosti ali brezposelnosti. Tožnik je lahko pridobil delovno dovoljenje vedno le za določen čas, pridobivanje dovoljenj je bilo zanj oteženo tudi zaradi same vsebine obrazcev. Res je, da stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ni bilo pogoj za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja, pridobitev tega je bila mogoča tudi ob izdanem dovoljenju za začasno prebivanje, vendar je moral tožnik pri tem predložiti dokaze o zadostnih sredstvih za preživljanje. Zaradi posledic izbrisa ni mogel pridobiti novega dela, saj delodajalci niso bili pripravljeni vstopiti v zapleten krog izdajanja delovnih dovoljenj vsako leto sproti. Neutemeljen je tudi očitek tožniku, zakaj ni že prej uredil zaposlitve pri sorodniku, ki ni bil dolžan nositi obremenitve, ki mu je gotovo nastala s fiktivno zaposlitvijo. Dovoljenja, ki so bila tožniku izdana, so se izdajala z zamikom, tožnik ni mogel do svoje družine v Bosni, na pogreb svoje mame. Zaradi skrbi za ženo in otroke je bilo njegovo zdravstveno stanje še slabše. Trpljenje zaradi izbrisa je bilo intenzivno in dolgotrajno, tožnik ga je primerno finančno opredelil glede na ustaljeno sodno prakso. Glede povračila materialne škode je sodišče pojasnilo, zakaj je zavrnilo zahtevek iz naslova denarne socialne pomoči, ne pa tudi, zakaj je zavrnilo zahtevek za izgubljeni dobiček iz naslova invalidnosti III. kategorije. Sodba o tem nima razlogov in zavrnitev ni obrazložena. Glede zahtevka za denarno socialno pomoč je tožnik pojasnil, da dela ni mogel dobiti, zato ga je pro forma zaposlil sorodnik. Pravica do denarne socialne pomoči pa nima povezave z dejstvom, ali je tožnik iskal delo, ampak, ali je izpolnjeval pogoje za pridobitev nadomestila. Da zaradi izbrisa tožnik teh pravic ni mogel uveljaviti, so mu pojasnili na CSD. Ni mogoče sprejeti stališča, da duševno trpljenje tožnika v času, ko je bil izbrisan in ni mogel delati, ni bilo takšne intenzitete, da bi denarna odškodnina presegala v upravnem postopku določeno odškodnino. Tožnik je preprost gradbeni delavec in se ne zna dobro izražati, vendar se iz njegovega pričevanja kljub temu razbere, da je bil v času izbrisa v hudi stiski in je trpel duševne bolečine, posebno v času brezposelnosti, ko ni imel urejenega statusa in se je bal deportacije. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik trpel hude telesne bolečine v obdobju, ko ni mogel k zdravniku, saj ni bil zdravstveno zavarovan. Ker ni mogel do družine, je tožnik trpel, bil je edini hranilec družine in ga je skrbelo zanje. Stroški taks za delovna dovoljenja in ostali stroški so nastali v posledici izbrisa iz stalnega registra prebivalstva in ne dejstva, da tožnik ni zaprosil za državljanstvo. Glede tega ni šlo za premišljeno odločitev tožnika, temveč predvsem za neukost. Enako kot za druge oblike škode velja, da ni utemeljen ugovor pravnomočno razsojene stvari, saj je predmetna tožba vložena na drugačni pravni podlagi. Sodišče je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kršilo tožnikove ustavne pravice.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP)1. Tožnik je vložil tožbo, ker meni, da v upravnem postopku2 priznana odškodnina v višini 5.900 EUR ne krije njegove celotne dejansko nastale škode.

6. V tej zadevi je tožnik odškodninsko tožbo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva že vložil pred sprejetjem ZPŠOIRSP, takrat na podlagi 26. člena Ustave v zvezi z odškodninskimi določbami ZOR. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2256/2004-III z dne 19. 10. 2007 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5517/2007 z dne 7. 5. 2008 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 959/2008 z dne 14.6.2012 je bil v celoti zavrnjen tožnikov odškodninski zahtevek, s katerim je od toženke uveljavljal premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki se v pretežnem delu pokriva z zahtevki tožnika v obravnavani zadevi3. Odločitev sodišč v nevedeni zadevi temelji na ugotovitvi, da zatrjevana škoda ni nastala kot posledica izbrisa tožnika iz evidenc stalnega prebivalstva RS. ZPŠOIRSP v določbi tretjega odstavka 4. člena omogoča, da tožnik kljub pravnomočno zavrnjenemu tožbenemu zahtevku za izplačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa, ponovno lahko uveljavlja povračilo škode po tem zakonu.

7. Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi določb Zakona o tujcih v obdobju od 26. 2. 1992 do 28. 12. 2001 (9 let in 10 mesecev) in mu je bila za to obdobje v upravnem postopku priznana pavšalna odškodnina 5.900 EUR, to je 50 EUR za vsak mesec (7. člen ZPŠOIRSP). Pri uveljavljanju denarne odškodnine v sodnem postopku osebe, ki je bila s kršitvijo človekovih pravic izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, se za odločanje o denarni odškodnini po 11. členu ZPŠOIRSP uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, to pomeni, da mora tožnik dokazati obstoj in obseg svoje škode zaradi izbrisa ter vzročno zvezo med njo in izbrisom (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ oziroma 154. člen v času izbrisa veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). V tej pravdi tožnik uveljavlja premoženjsko škodo v obdobju, ko je bil brezposeln, to je od 24. 9. 1995 do 21. 4. 1997 (19 mesecev). Trdi, da je bil v tem obdobju prikrajšan za invalidnino v znesku 4.183,42 EUR in denarno socialno pomoč 4.370,00 EUR ter za 684 EUR, kolikor je moral plačati delodajalcu za upravne takse pri pridobivanju delovnih dovoljenj. Uveljavlja tudi nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala v obdobju izbrisa za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic v znesku 23.800 EUR (po 200 EUR na mesec).

8. Glede obsega nepremoženjske škode, ki je potrditvah tožnika posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je ugotovljeno sledeče, pretežno nesporno dejansko stanje: tožnik je bil v obdobju izbrisa brez zaposlitve 19 mesecev (od 24.9.1995 do 21.4.1997); delovno razmerje pri delodajalcu A., d. o. o., iz C. mu je z dnem 24.9.1995 prenehalo kot presežnemu delavcu s pravico do odpravnine (trajni tehnološki višek); tožnika je 21.4.1997 zaposlil sorodnik N. S.; zaradi invalidnosti je bil tožnik za delo omejeno sposoben, status invalida III. kategorije mu je bil priznan z odločbo ZPIZ z dne 7.9.1995; v ostalem obdobju, ko je bil tožnik zaposlen, je bil zdravstveno zavarovan, lahko je poiskal zdravniško pomoč ter dobil zdravila na recept; v tem času je bil tudi operiran na hrbtenici; tožnik je imel ves čas izbrisa, razen nekaj mesecev, možnost prestopati državno mejo v obeh smereh in obiskati svojo družino; tožniku sta se najmlajši hčerki od sedmih otrok rodili v letu 1996 in 1997, torej je stike s svojo družino v Bosni v tem obdobju imel. 9. Prvostopenjsko sodišče je le delno sledilo trditvam tožnika o obsegu kršitev njegovih osebnostnih pravic zaradi izbrisa, pri tem pa ocenilo, da je za nevšečnosti, ki jih je trpel in ovire, ki jih ni zmogel reševati ter za izgubo dostopa do socialnih in političnih pravic in pravnih koristi v obdobju, ko je bil brezposeln, ustrezno odškodnino v upravnem postopku že prejel. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal večjega obsega škode zaradi okrnitve osebnostnih pravic ter višje odškodnine zanje. Pritožba predvsem poudarja začaran krog, v katerem so se znašli državljani nekdanje SFRJ, ki po osamosvojitvi Republike Slovenije niso postali njeni državljani, tako tudi tožnik, ki je kot preprost delavec moral stopiti v zapleten krog izdajanja delovnih in drugih dovoljenj. Tem trditvam je prvostopenjsko sodišče sledilo, ne pa tistim, da je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izgubil službo ter da ni mogel (razen krajše obdobje) koristiti zdravniške pomoči ter obiskovati družine v Bosni. Jasnim in logičnim razlogom sodbe o tem sledi tudi pritožbeno sodišče. Predvsem pa tožnik ni dokazal, da naj bi se zaradi posledic izbrisa njegovo zdravstveno stanje poslabšalo ter povzročilo psihične težave, enako tudi ne, da je bila posledica izbrisa ločenost od družine. Po navedbah tožnika so se mu žena in otroci pridružili v Sloveniji šele v letu 2008, tožnik je postal v obdobju izbrisa oče dveh otrok. Po stališču sodne prakse4 se pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih upošteva poleg časa, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen razpad zakona, družinskih vezi in podobno). Glede na okoliščine tožnikovega primera je tudi po presoji pritožbenega sodišča v upravnem postopku priznana odškodnina tožniku ustrezna glede na doslej prisojene odškodnine za podobno škodo.

10. Neutemeljena je tožnikova pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo denarne socialne pomoči, do katere naj bi bil tožnik upravičen v času, ko ni bil zaposlen. Sodišče prve stopnje je v 28. in 29. točki obrazložitve pravilno pojasnilo pomen in pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči v spornem obdobju ter razloge, zakaj tožnik ne bi bil upravičen do denarnega dodatka ali denarne pomoči tudi v primeru urejenega statusa. Pravilne odločitve o tem ne morejo omajati pritožbene navedbe, da tožnik glede na zapletenost postopka pri zaposlovanju izbrisanih ni imel možnosti zaposlitve, zato ga je pro forma zaposlil sorodnik, sicer pa da naj bi mu šla pravica do denarne socialne pomoči. 11. Glede povrnitve stroškov upravnih taks za pridobitev delovnih dovoljenj je pravilno stališče izpodbijane sodbe5, da ni podane vzročne zveze med izbrisom iz evidence stalnega prebivalstva RS in temi stroški že zato, ker je tožnik ohranil status tujca, ker ni državljan RS, niti ni nikoli vložil prošnje za pridobitev državljanstva. Zakon o zaposlovanju tujcev je določal, da mora vsak tuj državljan ali oseba brez državljanstva, da lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS, imeti delovno dovoljenje (1. in 2. člen). Tožniku bi stroški s pridobivanjem delovnih dovoljenj glede na to, da ni državljan RS, nastajali ne glede na to, ali je bil vpisan v register stalnih prebivalcev RS ali ne.

12. Utemeljena pa je tožnikova pritožba v delu, ko izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode, ker tožnik v času nezaposlenosti ni prejemal denarnega nadomestila za invalidnost III. kategorije invalidnosti po določbah takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (93. in 94. člen). Pritožba ima prav, da sodba o tem nima razlogov, v 28. in 29. točki je obrazložena zgolj odločitev o zahtevku za denarno socialno pomoč. Ker ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP) zaradi odprave kršitve. Posledično se razveljavi tudi odločitev o stroških postopka. Glede na njeno naravo pritožbeno sodišče kršitve ne more samo odpraviti, ne da bi s tem kršilo ustavno pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave RS), kateri je treba glede na okoliščine konkretnega primera dati prednost pred načelom ekonomičnosti postopka. Vrnitev zadeve v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj se v novo sojenje vrača le odločitev o utemeljenosti manjšega dela tožbenega zahtevka.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP). Posledično se razveljavi tudi odločitev o stroških postopka.

**PRAVNI POUK:** Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščanec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 99/2013, s spremembami. 2 Odločba RS UE ..., št. 000/2014-S z dne 18. 7. 2014. 3 Zahteval je povrnitev premoženjske škode zaradi prikrajšanja pri plači in invalidnini ter stroškov za pridobitev delovnih dovoljenj, plačilo nepremoženjske škode pa zaradi kršitev svobode gibanja in pravic osebnosti, ker naj bi zaradi ravnanja tožene stranke izgubil službo in zdravstveno zavarovanje ter imel onemogočene oziroma omejene stike z družino. 4 VS RS II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 130/2016, II Ips 105/2017; oškodovancem v teh zadevah so bile prisojene višje odškodnine zaradi izbrisa, a glede na ugotovljene hujše posledice. 5 Enako stališče je že bilo sprejeto v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2256/2004-III z dne 19. 10. 2007. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 31. točki jasno izhaja, da odločitev o tem ni oprta na ugovor pravnomočno razsojene stvari, kot napačno meni pritožba.