Jedro

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, in njegov zaključek, da je bil slednji pooblaščen za sklepanje poslov, se medsebojno ne izključujeta. Navedena oseba bi namreč pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov lahko imela npr. tudi po zaposlitvi.

Če je zakonita zastopnica tožene stranke B. J. dopuščala, da se je ustni dogovor izvajal, je posel, za katerega se je dogovoril J. H., vsaj odobrila. Četudi H. ni imel upravičenosti za zastopanje tožene stranke, je sporna pogodba toženo stranko zavezovala zaradi odobritve.

Tožena stranka pod pretvezo protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper II. in III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 9. 2017 ugodi, sklep o zaključku glavne obravnave z dne 15. 9. 2017 pa razveljavi (I. točka izreka sodbe in sklepa), da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 41847/2016 z dne 26. 4. 2016, ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka v celoti (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 945,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2. Zoper odločitev v celoti je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je povrnitev vseh stroškov tega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo in zahtevala, da jih pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep (I. točka izreka)

5. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da obrazložitve iz 5. točke izpodbijane odločitve (z dne 10. 11. 2017) ni mogoče objektivno preizkusiti. Iz slednje je mogoče jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje že dne 15. 9. 20171 ugotovilo, da je (tega dne) narok za glavno obravnavo opravilo v razpravni dvorani, ki na vabilu na narok ni bila navedena - narok je bil opravljen v sobi št. V. in ne v sobi št. IV., kot je bilo navedeno v vabilu (prim. zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 6. 2017, list. št. 92), na vratih sobe št. IV. pa ni bilo obvestila, da se bo narok opravil v sobi št. V. Ugotovilo je torej, da o tem, kje bo opravljen narok za glavno obravnavo, odvetnika D. M. na prejšnjem naroku ni pravilno poučilo oziroma da je v zvezi z izvedbo naroka dne 15. 9. 2017 (tudi) samo storilo napako.

6. Opisano napako je bilo potrebno odpraviti (v nasprotnem primeru bi namreč prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) - da se je sodišče prve stopnje tega zavedalo, izhaja iz smisla obrazložitve v 5. točki. Če bi namreč odvetnik M. z 2 ali 3 minutno zamudo dne 15. 9. 2017 potrkal na vrata razpravne dvorane št. V (in ne IV. kot je bilo zapisano v vabilu), v kateri se je v tistem trenutku izvajal narok, ponovna izvedba tega naroka ne bi bila potrebna. Pristop na narok odvetnika M. je preprečilo torej samo prvostopenjsko sodišče in to je spoznalo že 15. 9. 2017 (pred izdajo sodbe). Že dne 15. 9. 2017 je torej vedelo, da je sklep o zaključku glavne obravnave z dne 15. 9. 2017 potrebno razveljaviti.

7. Ker je tožeča stranka po svojem odvetniku dne 25. 9. 2017 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje (tj. preden je samo ponovno razpisalo drugi narok za glavno obravnavo), pa je sodišče prve stopnje v prejšnjih točkah opisano kršitev saniralo že s tem, da je ugodilo predlogu. Pri tem razlogi za ugoditev predlogu, kot so navedeni v 5. točki obrazložitve izpodbijanih sklepa in sodbe, sicer ne ustrezajo v celoti zakonskim znakom iz 116. člena ZPP, a po presoji pritožbenega sodišča je odločitvi, da se sklep o zaključku glavne obravnave z dne 15. 9. 2017 razveljavi oziroma odločitvi, da bo drugi narok za glavno obravnavo ponovno opravilo, potrebno pritrditi. To bi namreč sodišče prve stopnje moralo storiti tudi v primeru, če bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Pomisleki, ki jih izpostavlja pritožnica (da se je s tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu, zgolj zavlačeval postopek, da ni bilo nobenih razlogov, da je prvostopenjsko sodišče ponovno razpisalo drugi narok za glavno obravnavo, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ugoditi predlogu tožene stranke za priznanje separatnih stroškov, kot ga je tožena stranka podala v vlogi z dne 18. 10. 2017 ipd.), se zato izkažejo kot neutemeljeni.

8. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka je torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka izreka) Glede upravičenosti za zastopanje tožene stranke oziroma pooblastila za sklenitev dogovora

9. Pritožnica pa v nadaljevanju svoje pritožbe pravilno navaja, da upoštevaje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, (1) da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, (2) da je s F. H. ves čas komuniciral zgolj J. H. (in ne B. J., tj. zakonita zastopnica tožene stranke) in (3) da se B. J. v komunikaciji med strankama ne pojavlja, ter izpovedbe priče F. H., da je bil za sklepanje poslov v imenu tožene stranke pooblaščen J. H., ni pravilen njegov materialnopravni zaključek, da je bil J. H. brez dvoma upravičen oziroma pooblaščen, da sklepa posle v imenu in za račun tožene stranke.2 Na podlagi ugotovljenih dejstev namreč ni mogoče sklepati, da je njegova upravičenost za zastopanje temeljila na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (drugi odstavek 69. člena OZ, prvi odstavek 74. člena OZ) oziroma da je imel J. H. pooblastilo po zaposlitvi (80. člen OZ). Četudi je J. H. nastopal, kot da je pooblaščen za sklepanje poslov v imenu in na račun tožene stranke in je edini komuniciral s tožečo stranko, to še ne pomeni, da je to tudi dejansko bil. Enako tudi ni mogoče sklepati na podlagi izpovedbe F. H. 10. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na trditve tožeče stranke, da je bil dogovor o najemu opreme ter dobavi čistil in sredstev za vzdrževanje in higieno za lokala L. X in Y. sklenjen z J. H., kateri skupaj s trenutnim direktorjem vodi poslovanje tožene stranke, oziroma da je bila ob sklepanju dogovora tožena stranka, katero je zastopal J. H., seznanjena, da se v primeru prenehanja nabave potrošnega materiala oprema nepoškodovana vrne (katere je tožena stranka prerekala in navedla, da oktobra 2015 J. H. ni imel nobenih pooblastil tožene stranke za sklepanje takšnih dogovorov; prim. list. št. 59) ter predhodno navedene ugotovitve3, ob pravilni uporabni materialnega prava po presoji pritožbenega sodišča ni moglo ugotoviti H. upravičenosti za zastopanje tožene stranke pri sklepanju konkretnega posla.

11. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, navedeno na pravilnost odločitve nima vpliva. Na tem mestu pa je pritožnici potrebno pojasniti še sledeče. Sodišče prve stopnje pri obravnavanju vprašanja, ali je bil J. H. upravičen za zastopanje tožene stranke, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih med sabo niso v nasprotju, kot to zmotno zatrjuje pritožnica (prim. 6. stran pritožbe). Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da iz podatkov AJPES-a izhaja, da v oktobru 2015, ko naj bi prišlo do sklenitve spornega ustnega dogovora, J. H. ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke, in njegov zaključek, da je bil slednji pooblaščen za sklepanje poslov, se medsebojno ne izključujeta. Navedena oseba bi namreč pooblastilo za sklepanje tovrstnih poslov lahko imela npr. tudi po zaposlitvi (80. člen OZ).

Glede vsebine ustnega dogovora

12. V 12. točki obrazložitve izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal ustni dogovor, po katerem se je tožeča stranka zavezala, da bo v lokala tožene stranke v K. in v V. montirala določene naprave (penilnike, podajalnike za milo, podajalnike papirja) ter da bo v zvezi s tem dobavljala potrošni material (milo, toaletni papir, papirnate brisače), tožena stranka pa se je zavezala, da bo dobavljeni potrošni material tožeči stranki plačala ter da ji bo v primeru poškodovanja, uničenja ali nevračila zmontiranih naprav, povrnila vrednost le teh. S pritožbo te ugotovitve ni mogoče izpodbiti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Prav tako tudi ne ugotovitve, da se je tako dogovoril J. H. 13. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).

14. Pogodba z vsebino, ki je opisana v 11. točki te obrazložitve, se je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča dejansko izvajala. Tako je namreč izpovedal sam J. H. (da se je po tem, ko sta se s F. H. dogovorila, da bo montiral naprave in dobavljal material, tak dogovor tudi dejansko izvrševal). Če je zakonita zastopnica tožene stranke B. J. dopuščala, da se je takšen dogovor izvajal4, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je posel, za katerega se je dogovoril J. H., vsaj odobrila. Četudi H. (kot zatrjuje pritožnica) ni imel upravičenosti za zastopanje tožene stranke (falsus procurator), je sporna pogodba toženo stranko zavezovala zaradi odobritve. Med pravdnima strankama je bil torej sklenjen dogovor, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

15. Izpodbijana odločitev tudi ni obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnostjo). Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v razlogih sodbe vsebini listinskega dokaznega gradiva ni pripisalo drugačne vsebine, kot jo ima v resnici (vsebine, kot jo ima na izvirnem papirju). Vsebino elektronskega sporočila z dne 4. 5. 2016 je pravilno povzelo, in sicer da je J. H. v njem navedel, da je F. H. večkrat pozval, da pride iskat svojo opremo, za katero samo on ve, kaj je bilo prinešeno (prim. B 4). Ko je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je J. H. v omenjenem sporočilu smiselno navedel, da ima tožeča stranka v obeh lokalih svojo opremo, pri čemer pa tožena stranka ne ve, kaj vse je bilo zmontirano, pa je ta dokaz že vrednostno ocenilo. O zatrjevani procesni kršitvi zato ne moremo govoriti. Tožena stranka na 8. strani svoje pritožbe tako v bistvu „pod pretvezo“ protispisnosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje5, kar pa je - kot že pojasnjeno - v sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, nedopustno. V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti namreč dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati - s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev.

16. Prikrito kritiko dokazne ocene (s sklicevanjem na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa pritožnica skuša uveljaviti tudi v tretjem odstavku na 8. strani svoje pritožbe. Navaja namreč, da je protispisen zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka pri toženi stranki zmontirala naprave, ki so predmet računa, ki ga vtožuje tožeča stranka, saj iz izpovedb J. H. in B. J. jasno izhaja, da tožeča stranka teh naprav ni zmontirala, tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo nasprotno. Ker je zaključek sodišča rezultat dokazne ocene izvedenih dokazov, je torej jasno, da pritožnica tudi na tem mestu skuša uveljaviti nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se z njim zato ni ukvarjalo.

17. Je pa presodilo še, da izpodbijani odločitvi tudi ni mogoče očitati objektivne nepreverljivosti oziroma - kot navaja pritožnica - nerazumljivosti sodbe, ker je v njej sodišče prve stopnje navedlo, da je B. J. izjavila, da ima tožena stranka pri njih v lokalih še navadne milnike, ti milniki pa niso predmet vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve (med drugim) zgolj povzelo izpoved zakonite zastopnice B., do dejanske ugotovitve, da je tožeča stranka v lokale tožene stranke zmontirala naprave, kot so le-te navedene v računu, pa je prišlo še ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov (dobavnic, izpovedi F. H., fotografij). Med razlogi izpodbijane sodbe tako po presoji pritožbenega sodišča ne obstoji nikakršno nasprotje - ni ji mogoče očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen. Navedbi, (1) da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo nekatera pojasnila B. J. in J. H., ki kažejo na neverodostojnost listin, predloženih s strani tožene stranke (kot npr. da tožena stranka nima kam montirati 12 podajalnikov brisač) in (2) da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na fotografije, posnete v lokalih tožene stranke, v nasprotju z listinami v spisu, s pravilom o dokaznem bremenu ter prosti presoji dokazov (saj je B. J. pojasnila, da teh naprav v lokalih tožene stranke ni), pa sta za pritožbeno sodišče (ponovno) neupoštevni. V postopku, kakršen je obravnavani, jih na podlagi določbe 458. člena ZPP ni mogoče uspešno uveljaviti.

Glede ogroženosti

18. Pritožnica pa končno ne more uspešno uveljaviti niti končnega (sicer dopustnega) pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z njim namreč spet poskuša izpodbiti zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je F. H. počutil ogroženega in da zaradi tega naprav ni odmontiral (kar predstavlja ugotovitev dejanskega stanja). Vsebine dokazov (elektronskega sporočila z dne 14. 4. 2016 na drugi strani B 2, izpovedb J. H. in B. J.) pa sodišče prve stopnje v svojo obrazložitev ni napačno preneslo, zato mu protispisnosti, na podlagi katere bi lahko dosegel razveljavitev izpodbijane odločbe, ni mogoče očitati. Na podlagi uspeha dokazovanja je presodilo, da je bilo tožeči stranki onemogočeno, da naprave odmontira, ter nato skladno s (predhodno citirano) vsebino ustnega dogovora zaključilo, da je upravičena do vrednosti le-teh.

19. Upoštevaje vse obrazloženo se torej izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi delno niso utemeljeni, delno pa niso upoštevni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe (II. in III. točka izreka) tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper II. in III. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V spisu se na list. št. 119 nahaja uradni zaznamek, iz katerega izhaja, da je odvetnik D. M. pristopil za tožečo stranko po zaključku glavne obravnave dne 15. 9. 2017 in da je pojasnil, da je bil pred razpravno dvorano 2 ali 3 minute po 12.00 uri (ko je bil narok razpisan). Iz uradnega zaznamka izhaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da odvetnika M. ob oklicu zadeve ob 12.00 uri ni bilo na hodniku pred razpravno dvorano in da je bil narok razpisan v razpravni dvorani št. IV, dejansko pa se je opravil v razpravni dvorani št. V. 2 Prim. 9. točko obrazložitve presojane odločbe. 3 Ki v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti niso izpodbojne (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP). 4 Glede na svojo izpovedbo, kot jo je povzelo prvostopenjsko sodišče, je namreč vedela, da so od tožeče stranke naročilo dobavo potrošnega materiala, prav tako tudi, da ima tožeča stranka pri njih v lokalih določene naprave - prim. 13. točko obrazložitve izpodbijane odločitve. 5 Da je bil med strankama sklenjen dogovor z vsebino, kot izhaja iz 11. točke te sodbe, saj na to kaže tudi dejstvo, da ima tožena stranka v obeh lokalih svojo opremo.