Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zvina vratne in ledvene hrbtenice.

Izrek

Tožničini reviziji se delno ugodi tako, da se sodba druge stopnje odslej glasi: "I. Toženkini pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba prve stopnje odslej glasi:

1. Toženka mora plačati tožnici 2,300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2001 dalje in 62.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1995 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožnica mora povrniti toženki 82.494 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem se toženkina pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

III. Toženka mora povrniti tožnici 8.410 SIT stroškov pritožbenega odgovora v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se tožničina revizija zavrne.

Toženka mora povrniti tožnici 68.040 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala v prometni nesreči 4.11.1994, ko je toženkin zavarovanec trčil v zadnji del njenega vozila. Zaradi trčenja je prišlo do zvina tožničine vratne in ledvene hrbtenice.

Zahtevala je odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Od zahtevanih 1,500.000 SIT ji je sodišče za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 1,000.000 SIT odškodnine, od zahtevnih 500.000 SIT za strah 300.000 SIT in od zahtevanih 4,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1,500.000 SIT.

Tožnica je tožbeni zahtevek za plačilo dveh vrst premoženjske škode umaknila zaradi plačila, preostalemu delu za plačilo 62.000 SIT pa je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Tako je odločilo, da mora toženka plačati tožnici 2,800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in 62.000 SIT zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.4.1995 ter ji povrniti 72.996 SIT pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je v celoti ugodilo toženkini pritožbi in v izpodbijanem delu sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo na 500.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa na 750.000 SIT. Zato je odločilo, da mora toženka tožnici za nepremoženjsko škodo plačati 1,550.000 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, na novo odločilo o pravdnih stroških na prvi stopnji, odločilo pa je tudi o pritožbenih stroških.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica graja razloge pritožbenega sodišča, da so posledice prisotne predvsem zaradi degenerativnih sprememb in ne zgolj poškodbe. Pri taki ugotovitvi bi bila na mestu le razveljavitev prvostopenjske sodbe zaradi ugotovitve, kdaj bi pri tožnici glede na običajen tek stvari te spremembe nastopile, če ne bi bilo poškodbe. Za tožnico so nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju razlogi pritožbene odločbe, da naj bi se zmanjšanje življenjske aktivnosti odražalo le v manjši dejavnosti pri delu z otroki in pri športnih aktivnostih. Ker je splošno znano, da se zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi degenerativnih sprememb zazna šele po 45. letu starosti, je taka ugotovitev pritožbenega sodišča negacija omenjenega splošno znanega dejstva in tudi izvedenčevih ugotovitev. Danes je tožnica stara šele 35 let. Omejitev pri delu z otroki tožnica sploh ne bi čutila, če prav zaradi nesreče ne bi prišlo do pospešitve degenerativnih sprememb, saj bi sicer do njih prišlo po 45. letu, takrat pa bosta tožničina otroka že blizu polnoletnosti. V okviru teh trditev pa tožnica uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava o prisoji pravične denarne odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija je delno utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča se neutemeljene tožničine trditve o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi zatrjevano nejasnih oziroma nasprotujočih si razlogov v pritožbeni odločbi. Take kršitve tožnica ne more utemeljiti s trditvijo o nasprotju sodbenih razlogov z zatrjevano splošno znanim dejstvom, kdaj se degenerativne spremembe hrbtenice odrazijo v zmanjšanju življenjske aktivnosti, saj je vsak človek individuum sam zase z navadnimi in tudi posebnimi lastnostmi. Ker tožnica ne konkretizira, s katerim delom izvedenskega mnenja naj bi bili v nasprotju razlogi pritožbene odločbe, revizijsko sodišče tudi te trditve ni moglo obravnavati kot procesno kršitev.

Z revizijo po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bilo podlaga tudi odločitvi pritožbenega sodišča, ki je prvo sodbo spremenilo le zaradi drugačne materialnopravne presoje. V razlogih je pritrdilo toženkini pritožbi, da je zvin vratne hrbtenice pospešil razvoj degenerativnih sprememb, pri presoji v prvostopenjski sodbi odmerjene odškodnine pa je ocenilo, da odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti izstopa od siceršnje prisoje v podobnih zadevah.

Po obrazloženem so bile dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč naslednje ugotovitve. V času nesreče je bila tožnica stara 28 let in je delala kot blagajničarka, sedaj pa dela kot tajnica vodje laboratorija. Zaradi zvina vratne in ledvene hrbtenice so jo najprej pregledali v bolnišnici, nato pa je hodila na kontrolne preglede h kirurgu in lečečemu zdravniku. Vratno opornico je nosila tri mesece, bila je na osmih rentgenskih slikanjih, predpisano ji je bilo zmerno trdo ležišče, tri do štiri tedne je morala pretežno mirovati in je v tem času potrebovala tujo pomoč, hodila je na fizioterapije in jemala tablete proti bolečinam. Hude telesne bolečine je trpela 14 dni, srednje dva do tri tedne, lažje šest tednov, v bodoče pa bo trpela občasne lahke in zmerne bolečine. Za to obliko škode ji je prvostopenjsko sodišče prisodilo 1,000.000 SIT odškodnine, drugostopenjsko sodišče pa je odškodnino znižalo na 500.000 SIT.

V pritožbenem postopku ni bila izpodbijana prisoja 300.000 SIT odškodnine za izkazani primarni in sekundarni strah.

Omejena gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje in omejena gibljivost lumbalnega dela hrbtenice srednje stopnje povzročata zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnica trpi in bo trpela duševne bolečine. Tožnica ni več sposobna za opravljanje težjih del, opustila je športno ukvarjanje s tenisom, smučanjem in tekom na smučeh, omejila pa plavanje. Ima tudi težave pri vsakdanjem običajnem delu z otroki. Prvostopenjsko sodišče je za to obliko nepremoženjske škode tožnici prisodilo 1,500.000 SIT odškodnine, drugostopenjsko pa jo je znižalo na 750.000 SIT.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe pri tej obliki nepremoženjske škode korektno povzelo tudi ugotovitve izvedenca, ki je v dopolnilnem pisnem mnenju na koncu pojasnil, da ugotovljeno stanje sedem let po poškodbi prognostično pomeni možnost poslabšanja, vendar predvsem na račun pospešenega razvoja degenerativnih sprememb vratne in ledvene hrbtenice. Na obravnavi je še bolj decidirano pojasnil, da je tožničina sedanja simptomatika mišljena predvsem in v večji meri popoškodbeno, vendar v sodelovanju z razvojem degenerativnih sprememb, pa še, da so njene (sedanje) težave v velikem odstotku pogojene s poškodbo, v manjšem pa so tudi posledica degenerativnih sprememb. Menil je še, da podrobnejše opredelitve o prispevku posameznih vzrokov ni mogoče določiti. Pravdni stranki k takim ugotovitvam izvedenca nista več imeli pripomb. Neutemeljene so bile torej toženkine pritožbene trditve, da je prišlo do sedanjih posledic predvsem zaradi degenerativnih sprememb.

Pravna podlaga za določitev pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Ta pravila je po presoji revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ustrezno uporabilo le pri znižanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pri znižanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je bil poseg pritožbenega sodišča neutemeljen, ker ni v zadostni meri upoštevalo prav težav in omejitev zaradi omejene gibljivosti ledvene hrbtenice srednje stopnje, ki so po ugotovitvah prvega sodišča, temelječih na prej povzetem dopolnilnem mnenju izvedenca, v večji meri posledica obravnavane poškodbe. Te omejitve se ne kažejo le v manjši dejavnosti pri vsakdanjem običajnem delu z otroki in pri športnih aktivnostih, saj je izvedenec pojasnil, prvostopenjsko sodišče pa tudi povzelo v svoje razloge, da tožnica tudi ni sposobna za opravljanje težjih del. Ne torej toliko duševne bolečine zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje, temveč predvsem zaradi omejene gibljivosti ledvene hrbtenice srednje stopnje po presoji revizijske sodišča niso utemeljevale nikakršnega posega v prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Za tak obseg vsakodnevnih življenjskih omejitev je tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina v znesku 1,500.000 SIT, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče, ustrezno umeščena v prisojo odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

Spremenjena odločitev je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Tožničin uspeh na prvi stopnji znaša sedaj približno 40%, pri čemer je revizijsko sodišče upoštevalo, da je do delnega umika tožbe za premoženjsko škodo prišlo zaradi toženkinega plačila. Stroški obeh pravdnih strank so bili pravilno odmerjeni, zato mora po pobotu sorazmernega dela pravdnih stroškov tožnica povrniti toženki 82.494 SIT. Toženkin pritožbeni uspeh glede na izpodbijanje 1,250.000 SIT, s katerim je uspela le do zneska 500.000 SIT, znaša 40%. Ob upoštevanju njenih pritožbenih stroškov 80.600 SIT in stroškov tožničinega pritožbenega odgovora 67.750 SIT mora po pobotu sorazmernih delov toženka plačati tožnici 8.410 SIT. Tožnica je revizijsko izpodbijala celotno znižanje na pritožbeni stopnji za znesek 1,250.000 SIT, uspela pa je za znesek 750.000 SIT. Njen revizijski uspeh je torej 60%, kar glede na odmero revizijskih stroškov v višini 113.400 SIT pomeni toženkino obveznost povrnitve tožničinih revizijskih stroškov v višini 68.040 SIT (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).