Jedro

Zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zviša za 2,100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti za 200.000,00 SIT, tako da se spremenjena sodba glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica , je dolžna plačati tožniku D. P. znesek 5,788.257,00 SIT in mu povrniti 410.425,00 SIT stroškov pravdnega postopka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.9.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 67.608,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2000 dalje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in naložilo toženi stranki plačilo zneska 3,488.257,00 SIT ter 309.755,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Za telesne bolečine je prisojena odškodnina v znesku 1,500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v znesku 2,000.000,00 SIT, za strah odškodnina v znesku 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000,00 SIT. Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi se strinja z odškodnino, ki jo je prisodilo prvostopno sodišče za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, ne sprejema pa kot pravične odškodnine ostalih postavk po sodbi. Meni, da je tožnikovo poškodbo potrebno uvrstiti med posebno hude poškodbe, zato pripada tožniku tudi višja odškodnina. Tožnikove splošne življenjske aktivnosti so bistveno zmanjšane zaradi posledic utrpljenih poškodb. Tožnik kot mlad, zelo fizično aktiven, se je pred nezgodo ubadal s športom, na tem področju si je tudi gradil službeno kariero, saj je hotel postati vodnik psov. Vse se mu je zaradi nesreče podrlo, poiskati si je moral popolnoma drugo zaposlitev, opravil je poklicno prekvalifikacijo, povsem se je spremenilo njegovo vsakdanje življenje. Še vedno se mu pojavljajo bolečine v hrbtenici in nogi ter rami oziroma so le-te še vedno hujše, stanje pa se bo še slabšalo s starostjo in degenerativnimi spremembami. Že v tem postopku postavljeni izvedenec je poudaril, da bo pri tožniku verjetno potrebna nova operacija, ki prinaša nove težave, nove bolečine in strah, pa tudi novo zmanjšanje splošnih telesnih aktivnosti. Prisojena odškodnina v višini 2,000.000,00 SIT nikakor ne predstavlja take satisfakcije, ki bi tožniku povrnila izgubljene možnosti, ki so po sprejetem mnenju izvedenca zmanjšane za eno četrtino. Odškodnina za skaženost v znesku 400.000,00 SIT je tudi bistveno premajhna. Brazgotina na stegnu se na daleč opazi in tožnika moti tako zelo, da poleti ne nosi kratkih hlač v izogib pogledom, vprašanjem in nelagodju, ter povzroča tožniku take duševne bolečine, da je utemeljena odškodnina v vtoževani višini 1,000.000,00 SIT. Dolgotrajni in intenzivni sekundarni strah, ki ga je tožnik utrpel med dolgotrajnim zdravljenjem, zavest, da je bilo lastno življenje v skrajni nevarnosti, saj je bil tožnik zdravljen na intenzivnem oddelku in naporno nadaljnje zdravljenje, nedvomno utemeljujejo višjo odškodnino, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Tožnikov strah je celo povečala nezmožnost popolne rehabilitacije, kakor ugotavlja izvedenec. Tožena stranka je že 11.10.1999 ponudila v mirno rešitev spora odškodnino v višini 3,000.000,00 SIT, zato je dosojena odškodnina prenizka, saj je potrebno upoštevati padec vrednosti valute in dejstvo, da očitno tožena stranka izvensodno vedno varuje svoje finančne interese in ponudi v poravnavo vedno znesek, ki je nižji, kot bi bila sodna odškodnina. Pritožba je delno utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja samo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in ne ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča ter se omejuje na presojo, ali je prvostopno sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino za posamezne vrste tožnikove nepremoženjske škode. V zvezi s strahom ni sporno, da primarnega strahu ni bilo, da pa je tožnik doživljal sekundarni strah, to je zaskrbljenost za življenje, zdravje in za izid zdravljenja. Pritožba opozarja na intenzivni strah, da je življenje v nevarnosti, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, sledeč mnenju izvedenca dr. M. W., da je intenziven sekundarni strah trajal približno 10 dni in je bil posebno izrazit pred tretjim operativnim posegom. Tožnik je bil na intenzivni terapiji 13 dni po poškodbi, se 13. dan zbudil iz nezavesti, kot navaja izvedenec in nato je nastopilo obdobje intenzivnega sekundarnega strahu, ki ga po izvedencu povzema prvo sodišče. Nadaljnji strah zmerne stopnje je nato kumulativno trajal še štiri mesece, kot je ugotovljeno v prvostopni sodbi in kar se sklada s pritožbenimi trditvami, da je tožnika skrbelo za usodo poškodovane noge in sploh za nadaljnje organiziranje življenja. Opisane stopnje bolečin in njihovo trajanje ter druge relevantne okoliščine opravičujejo odškodnino za strah v znesku 300.000,00 SIT, kot jo je prisodilo prvostopno sodišče, zato po presoji pritožbenega sodišča konkretne okoliščine in drugi primerljivi primeri sodne prakse ne omogočajo zvišanja odškodnine za to vrsto škode, za kar si v pritožbi prizadeva tožeča stranka. Pritožbeno sodišče torej meni, da je odškodnina za strah v navedenem znesku primerna in pritožba v tem delu neutemeljena. Prav pa ima pritožba, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 400.000,00 SIT prenizka. Ponovno ni sporen obseg skaženosti. Deformacije na mestu zloma desne ključnice, brazgotine na levem stegnu in goleni, spremenjena os leve noge, ki povzroča šepanje, predstavljajo spremembe zunanjosti, zaradi katerih se pri tretjih osebah vzbujajo občutki nelagodja. Tožnik trpi zaradi skaženosti, kot je posebej poudaril, tako zaradi (šepajočega) načina hoje, kakor tudi zaradi občutka neprijetnih izgledov brazgotin na nogi. Ni dvoma, da bi kot mlajša oseba tožnik poleti nosil kratke hlače, vendar zaradi brazgotin na nogah tega ne počne. Pritožbeno sodišče glede na ugotovitve prvostopnega sodišča in merila iz 200. člena ZOR, upoštevaje tudi tožnikovo mladost in dolgotrajnost postopka od poškodbe do izdaje sodbe, meni, da je prvostopno sodišče prisodilo prenizko odškodnino in da konkretne okoliščine ter primerjava z drugimi primerljivimi odškodninami za tovrstno škodo narekuje prisojo višje odškodnine. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti za 200.000,00 SIT na 600.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino. Za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče prisodilo odškodnino 2,000.000,00 SIT, višji zahtevek do uveljavljanih 7,000.000,00 SIT odškodnine pa je zavrnilo. Niso sporne funkcionalne posledice poškodb leve noge in pretresa možganov, ki jih ugotavlja prvostopno sodišče. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tisto, kar ugotavlja prvostopno sodišče kot bistveno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ugotovitve sodišča prve stopnje so skladne z mnenjem sodnega izvedenca dr. M. W.. Tožnik je bil v času poškodbe star 21 let, rekreativno se je ukvarjal s športom, ukvarjal se je s šolanjem psov, za kar vse je sedaj trajno nezmožen. Zaradi omejene gibljivosti levega kolena, srednje omejene gibljivosti levega gležnja, nestabilnost levega kolena, nepravilne obremenjenosti levega stopala pri hoji zaradi kontrakture palca na levem stopalu in zaradi spremembe osi leve spodnje okončine, je tožnik nesposoben za vse športno rekreativne dejavnosti, ki zahtevajo obremenjevanje spodnjih okončin, pa tudi za daljšo hojo in sploh obremenjevanje spodnjih ekstremitet. Zaradi navedenega je trajno nesposoben za šolanje psov, z opravljeno poklicno kmetijsko šolo je tožnik izrazito oviran pri opravljanju svojega dela, pri delu je neokreten. Posledica pretresa možganov so slabše zmožnosti zbranosti, težja učljivost, slabša zapomljivost in tožnikova razdražljivost, ki otežkočajo tožnikovo vsakdanje življenje in povzročajo težje opravljanje delovnih dolžnosti v okviru dela prodajalca, za katero se je priučil prav zaradi spremenjenih delovnih zmožnosti. Upoštevaje navedene okoliščine, torej trpljenje v zvezi z vsemi omejitvami, ki jim je podvržen in v zvezi z oteženim delom in sploh življenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na merila iz 200. člena ZOR ter posebej upoštevajoč tožnikovo mladost in čas trajanja postopka, ni bila določena odškodnina, ki bi jo bilo mogoče šteti kot pravično v primerjavi konkretnih okoliščin ter drugih primerljivih primerov sodne prakse. Gre za hude poškodbe pri tožniku na meji s posebno hudimi, ki glede na sodno prakso zahtevajo višjo odškodnino od prisojene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tudi glede odškodnine za navedeno vrsto škode in jo zvišalo za 2,100.000,00 SIT. Meni torej, da je za primerno satisfakcijo v tožnikovem primeru primerna odškodnina 4,100.000,00 SIT in je v tem smislu spremenilo izpodbijano sodbo. Poudariti je še potrebno, da pri tem niso upoštevane pritožbene trditve o verjetno potrebni novi operaciji, povezani z novimi težavami in z morebitnim novim zmanjšanjem splošne telesne aktivnosti, saj te pritožbene trditve govorijo o morebitni bodoči škodi, ki trenutno ni zanesljivo izkazana in zato te okoliščine sedaj niso upoštevne. Ob tem, ko tožnik ni izpodbijal odškodnine za telesne bolečine in ko se je izkazala pritožba v smeri višje odškodnine za strah kot neutemeljena, je pritožbeno sodišče zaradi zvišanja odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti za 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2,100.000,00 SIT oziroma skupaj za 2,300.000,00 SIT, tako da znaša primerna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo 6,500.000,00 SIT. Zaradi valorizirane plačane akontacije odškodnine v znesku 711.743,00 SIT je torej utemeljen tožbeni zahtevek do zneska 5,788.257,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. V navedenem smislu je torej pritožbeno sodišče prvostopno sodbo delno spremenilo. Tožeča stranka je delno uspela v tej pravdi in sicer po spremembi tožbe je njen uspeh v pravdi 53 %. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki povrnitev 53 % pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jih je sicer pravilno odmerilo že prvostopno sodišče. Zaradi sorazmerno večjega uspeha mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 410.425,00 SIT njenih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je zahtevala zvišanje odškodnine za 6,300.000,00 SIT. V pritožbi je uspela z zvišanjem odškodnine za 2,300.000,00 SIT. Za tolikšen uspeh so bili potrebni stroški tožeče stranke v znesku 67.608,00 SIT, kar je v skladu z Odvetniško tarifo. Navedeni znesek pritožbenih stroškov mora tožena stranka povrniti tožeči stranki.