Jedro

Akt prisiljenja oz. drugega nedovoljenega dejanja mora biti usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, kateri v posledici takšnega ravnanja izda odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke, da se po nadzorstveni pravici iz razloga 5. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravi odločba okrajne zaplembene komisije z dne 27.8.1945, s katero je bilo kot osebi nemške narodnosti zaplenjeno vse imetje tožničinega očeta. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnica kot prisilno ravnanje države v smislu 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP uveljavlja izgon matere in treh mld. sester v tujino. Tožena stranka ugotavlja, da je zaplembena odločba bila izdana 27.8.1945, medtem ko je po navedbah tožnice oče odšel v Avstrijo ob koncu vojne, ostali člani družine pa so bili izseljeni, ko je bila tožnica stara dobro leto. Upoštevajoč tožničine rojstne podatke 23.10.1944 je do izselitve prišlo po izdaji zaplembene odločbe, zato izselitve ni mogoče šteti za tisto nedovoljeno dejanje, zaradi katerega bi bila izdana sporna odločba.

Tožnica v tožbi navaja, da v določbi 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, na katero je oprla svojo zahtevo ni podlage za stališče, da bi akt prisiljenja moral biti usmerjen proti tistemu, ki je napadeno odločbo izdal. Upravni organ izvaja funkcijo države in nastopa v odnosu do državljana s sredstvi prisile, kar posebej velja za obdobje utrjevanja oblasti po drugi svetovni vojni. Nedovoljeno dejanje je tako lahko obstojalo le v razmerju upravnega organa do posameznika. Državni organ je ravnal nasilno, ko je 2.1.1946 izgnal v Avstrijo tožničino mater in tri mladoletne sestre, čeprav so vse Slovenke. Slovenec je bil tudi tožničin oče. V letih 1945 in 1946 ni bilo pravne norme, ki bi omogočala nasilno izseljevanje slovenskih družin v tujino. Izgon družine v tujino je imel za posledico prenos zaplenjenega premoženja na državo. Če bi I.S. z otroci ostala na svojem domu, bi moralo po zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije Uradni list DFJ, št. 40/45) premoženje P.S. preiti na njegove otroke. Datum izdaje odločbe tudi nima takšne teže, saj je odločba bila izdana ob predpostavki, da P.S. v Sloveniji nima otrok in obstoja tudi možnost, da je bila antidatirana, saj je bila posredovana sodišču šele 6.2.1946. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Tožnica predlaga odpravo sporne zaplembene odločbe z dne 27.8.1945 iz razlogov 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, po kateri se odpravi odločba, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Z navedeno odločbo je bilo zaplenjeno premoženje tožničinemu očetu kot osebi nemške narodnosti (2. točka odloka o prehodu sovražnikovega premoženja v državno svojino z dne 21.11.1944, DFJ, št. 2 z dne 6.2.1945). Kot akt prisiljenja tožnica uveljavlja prisilno izselitev njene matere in treh nedoletnih sester 2.1.1946 v Avstrijo. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da izselitve tožničine matere in njenih sester po izdaji sporne odločbe, ni mogoče šteti za tisto prisilo oziroma nedovoljeno ravnanje, v posledici katerega bi bila izdana sporna odločba. Akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja mora namreč biti usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi in ki zaradi takšnega prisiljenja ali nedovoljenega dejanja izda odločbo. Takšna konkretna prisila na organ, ki je v obravnavani zadevi odločil, pa tudi po presoji sodišča ni izkazana. Res je, da so predpisi, na podlagi katerih je bilo premoženje podržavljeno, bili prisilne narave in v funkciji vzpostavitve drugačnega družbenega reda. Toda zaradi takšne narave predpisov izvajanje teh predpisov samo zase še ne pomeni prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je le zakonitost odločbe, ki je bila izdana v postopku po vloženem izrednem pravnem sredstvu po 5. točki 1. odstavka 263. člena ZUP. Ker je izredno pravno sredstvo v vsakem postopku strogo formalne narave, se sodišče v tem upravnem sporu ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na uveljavljano prisiljenje.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), je sodišče določbe ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.