Jedro

Sodišče za odmero nagrade ad hoc določenemu izvedencu (smiselno) uporabi Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo PR 825/2009 z dne 9.12.2008 obdolženega D.G. spoznalo za odgovornega prekrška po d točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), mu izreklo globo 500,75 EUR, 5 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca ter mu naložilo v plačilo stroške postopka, in sicer stroške izvedenskega mnenja Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje v višini 3.558,30 EUR in povprečnino v višini 150,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo PRp 183/2009 z dne 8.10.2009 delno ugodilo pritožbi obdolženega D.G. in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je obdolženec namesto plačila v višini 3.558,30 EUR dolžan plačati stroške izvedenskega mnenja Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje v višini 552,00 EUR.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 143. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), prvega odstavka 144. člena ZP-1, 149. člena ZP-1, 2. člena Pravilnika o stroških postopka o prekršku v zvezi s členom 92. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku v zvezi z 42. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev navedenih členov.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška D.G., ki je v podani izjavi navedel, da predmetno izvedensko mnenje ne more biti strošek tega postopka, saj v ničemer ni prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja.

B.-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da določa okvir kršitev, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti prvi odstavek 169. člena ZP-1, po katerem se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek; - da je Vrhovno sodišče v zvezi z izpodbijanjem odločbe o stroških postopka v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti v svojih odločbah (npr. sodba I Ips 59/2005 z dne 14.4.2005, sodba I Ips 288/2007 z dne 23.8.2007) že opozorilo, da je lahko razlog za izpodbijanje le nezakonitost odločbe, torej odločitev v nasprotju z določbami ZKP, ne pa tudi nepravilnost odločbe o stroških, to je odločitev, ki temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.

B.-2

5. Vrhovni državni tožilec meni, da je višje sodišče z odmero nagrade in stroškov izvedenca po tarifi iz Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v znesku, ki je nižji od dejanskega zneska izplačanih stroškov, naložilo obdolžencu v plačilo stroške za izvedenca in s tem tudi skupne stroške v nasprotju z določbama prvega in drugega odstavka 143. člena ZP-1 in določbo prvega odstavka 144. člena ZP-1. Znižanje dejanskih stroškov je po njegovem mnenju tudi v nasprotju z določbami 149. člena ZP-1 in 2. člena Pravilnika o stroških postopka o prekršku v zvezi z 92. členom ZKP in 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku v zvezi z 42. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, saj se navedene določbe ne morejo uporabiti za zavode, ki niso sodni izvedenci. Slovenski institut za kakovost in meroslovje – SOQ, ki je izdelal mnenje v konkretni zadevi, namreč ni sodni izvedenec, zato je potrebno njegovo pravico do plačila stroškov in nagrade presojati po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.

6. Kot že zgoraj pojasnjeno je dopustno z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le nezakonito odločbo o stroških. V postopku o prekršku je nezakonita odločba o stroških, takrat, ko je z njo odločeno v nasprotju z določbami 143 do 149. člena ZP-1. Po določbi 1. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 spadajo med stroške postopka o prekršku tudi izdatki za izvedence. V drugem odstavku istega člena je določeno, da se stroški iz 1. do 4. točke prvega odstavka tega člena v postopku o prekršku izplačujejo vnaprej iz sredstev organa, ki vodi postopek o prekršku, pozneje pa se izterjajo od tistega, ki jih je po 144. členu tega zakona dolžan plačati. Po določbi prvega odstavka 144. člena ZP-1 plača stroške postopka tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekrške.

7. Po določbi prvega odstavka 67. člena ZP-1 se v rednem sodnem postopku glede izvedenstva, smiselno uporabljajo določbe zakona o kazenskem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Odreditev izvedenstva ureja 249. člen ZKP. V skladu z določbo drugega odstavka navedenega člena sodišče v primeru, če je za določeno vrsto izvedenskega dela strokoven zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v okviru državnega organa, tako delo, zlasti če je zamotano, zaupa praviloma takemu zavodu oziroma organu. Zavod oziroma organ določi enega ali več strokovnjakov, ki naj to delo opravijo.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pritegnilo v postopek kot izvedenca Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje, ki je izdelal izvedensko mnenje. Iz sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sta sodišči skladno s prvim odstavkom 143. člena ZP-1 med stroške postopka o prekršku šteli tudi stroške navedenega izvedenca, katere je sodišče na podlagi drugega odstavka 143. člena ZP-1 vnaprej izplačalo iz svojih sredstev, nato pa jih je na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo v plačilo obdolženemu D.G., kateremu je bila izrečena sankcija za prekršek. Glede na navedeno očitane kršitve ZP-1 niso podane.

9. Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje, ki je izdelal poročilo o delovanju laserskega merilnika je sodišču predložil račun za opravljeno izvedensko delo v skupni višini 3.558,30 EUR. Navedeni znesek je sodišče prve stopnje v celoti naložilo v plačilo obdolžencu. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi obdolženega D.G. v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških v zvezi z izvedenskim mnenjem, in odmerilo stroške postavljenega izvedenca na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ter naložilo obdolžencu v plačilo stroške izvedenskega mnenja v višini 552,00 EUR. Po določbi četrtega odstavka 249. člena ZKP sme sodišče, če so za kakšno vrsto izvedenskega dela imenovani sodni izvedenci, postaviti druge izvedence samo, če bi bilo nevarno odlašati ali če to zahtevajo druge okoliščine. Zahteva ne trdi, da je bila odredba o postavitvi izvedenca nezakonita. Razmerje med sodiščem in izvedencem se vzpostavi na podlagi odredbe sodišča. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je razumno stališče sodišča druge stopnje, da se tudi v primeru, ko ne gre za sodnega izvedenca, ki ga na podlagi 86. člena Zakona o sodiščih imenuje minister, pristojen za pravosodje, za odmero nagrade (smiselno) uporabi določbe Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Podlaga za odmero nagrade je po 47. členu tega Pravilnika zahtevnost opravljenega izvedenstva, pri tem pa ne more biti odločilno, ali gre za sodnega izvedenca ali ne.

C.

10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s členom 171. ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.