Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica stanovanjska kredita v višini po 25.000,00 EUR najela za adaptacijo toženčeve nepremičnine, da je plačala tudi 5.000,00 EUR za izvedbo fasade, 607,68 EUR za parket ter plačevala tudi stroške drugega gradbenega materiala, da je imela v obdobju od marca 2006 mesečno plačo od približno 1.000,00 EUR do približno 1.300,00 EUR, k obsegu skupnega premoženja pa prispevala tudi v nematerialnem smislu tako s fizičnimi deli in kuhanjem v okviru obnove nepremičnine, kot tudi s skrbjo za otroke, družine na sploh in gospodinjstva, pa tudi s plačevanjem stroškov v gospodinjstvu, stroškov otrok, bivanjskih stroškov, stroškov za vozila, da je tožnica uspela dokazati, da je z vlaganji v materialnem in nematerialnem smislu pripomogla k povečanju vrednosti nepremičnine, da je tudi toženec tako v materialnem kot nematerialnem smislu prispeval k nastanku skupnega premoženja, saj je bil ves čas zaposlen, njegova plača pa je v leta 2000 do 2015 znašala od približno 400,00 EUR do 1.300,00 EUR in je bila nekoliko nižja od tožničine, prav tako pa je tudi najemal kredite in le-te v vrednosti 41.054,74 EUR tudi vložil v obravnavano nepremičnino, prispeval pa je tudi v nematerialnem smislu, saj je ves čas delal pri obnovi nepremičnine, deloma pa je plačeval tudi stroške skupnega bivanja, da sta pravdni stranki v času njune zveze tako materialno kot nematerialno vlagala sredstva v obnovo nepremičnine. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ustvarili skupno premoženje v obliki vlaganj v to nepremičnino toženca, ki sicer predstavlja njegovo posebno premoženje. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o materialnih in nematerialnih prispevkih obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja je materialno pravno pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je delež obeh na tem skupnem premoženju enak, saj toženec ni uspel dokazati, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti vlaganja tožnice niti vlaganja toženca po presoji njunih materialnih in nematerialnih vložkov niso bistveno večja oziroma manjša od vlaganja drugega.

Ker je bil tudi kredit, ki ga je v višini 25.000,00 EUR dne 12. 4. 2013 najela toženka, vložen v okviru skupnih vlaganj pravdnih strank v posebno premoženje toženca, je tožnica upoštevaje delež pravdnih strank na skupnem premoženju upravičena tudi do povračila polovice po razpadu skupnosti pravdnih strank plačanih mesečnih anuitet tega kredita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu v točkah V. in VI. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v točki V. izreka znesek 4.683,64 EUR nadomesti z zneskom 3.075,00 EUR, v točki VI. izreka pa znesek 352,00 EUR nadomesti z zneskom 1.960,64 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, t.j. v točkah I., II., III. in VII. izreka, potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 326,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp ...-2020.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. ugotovilo, da v skupno premoženje tožečih (pravilno pravdnih) strank spadajo vsa vlaganja v nepremičnino parcela *81 in 324/3 k.o. ... izvedena po letu 2000 do julija 2015, pod točko II. ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke na skupnem premoženju 1/2 celotnega skupnega premoženja, pod točko III. toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 33.262,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 29.150,00 EUR od 5. 7. 2015 do plačila, od posameznih mesečnih zneskov v višini 118,83 EUR v obdobju od 1. 8. 2015 do 1. 3. 2017 od vsakega 1. dne v mesecu do plačila, od zneska 321,90 EUR od 1. 4. 2017 do plačila ter od posameznih mesečnih zneskov v višini 128,50 EUR v obdobju od 1. 5. 2017 do 1. 3. 2018 pa od vsakega 1. dne v mesecu do plačila, pod točko IV. zavrnilo višji tožbeni zahtevek, pod točko V. toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 4.683,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka, pod točko VI. toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne stroške tega postopka v znesku 352,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku tega roka, na račun Okrožnega sodišča v Celju in pod točko VII. toženi stranki naložilo še, da v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju plača 873,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je v prisodilnem in v stroškovnem delu (t.j. v točkah I., II., III., V., VI. in VII. izreka) pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne v celoti in pravilno odloči o pravdnih stroških, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. Pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki razvezana zakonca in da ne živita več skupaj, vztraja pa pri svojih trditvah, da nimata skupnega premoženja in da zato tožnici na ta račun ni dolžan ničesar plačati. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da zmotno zaključuje, da tekom te pravde ni podal ugovora glede višine deleža na skupnem premoženju in da zato velja za vsakega 1/2. Vztraja pri svojih trditvah, da je v stanovanjsko hišo oziroma nepremičnino parc. št. *81 k.o. ... vlagal izključno svoja lastna sredstva, da vanjo tožnica ni vlagala ničesar, zato pa od njega tudi ne more terjati povračila denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja toženca, saj če ni vlagala v nepremičnino, tudi ni skupnega premoženja. Tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in sicer da je tožnica najete stanovanjske kredite vložila v obravnavano nepremičnino, saj vztraja pri svojih trditvah, da je kredite sicer res najela, vendar po njegovem mnenju ni dokazala, da je denar stanovanjskih kreditov res tudi vložila v sporno nepremičnino. Sodišču prve stopnje ob tem očita, da ji je to kar verjelo. Tožnik nadalje še vztraja pri trditvah, da tožnica ni vlagala niti dohodka niti dela v izgradnjo nepremičnine, niti ni pomagala tožencu, niti ni sodelovala pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, tako da ni niti nematerialnega prispevka tožnice k toženčevi nepremičnini, kar vse so po tožnikovem mnenju potrdile tudi vse zaslišane priče. Ob tem sodišču prve stopnje še očita zmotno presojo izpovedi prič, še zlasti priče V. S. Navaja še, da je tožnica vse svoje prihodke porabila zase in jih ni usmerjala v ustvarjanje skupnega premoženja zakoncev, njeno delo v času zunajzakonske in zakonske skupnosti pa zgolj odtehta in je enakovredno uporabnini hiše, v kateri je prebivala skupaj s tožencem. Sodišču prve stopnje očita, da te okoliščine pri odločitvi sploh ni upoštevalo in ustrezno ovrednotilo ter odštelo. Vztraja tudi pri svojih trditvah o prvotni vrednosti njegove gorce (slabih 10.000,00 EUR) in sedanji tržni vrednosti obravnavane nepremičnine (50.000,00 EUR) ter nasprotuje drugačnim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Meni, da znaša razlika v vrednosti med prvotnim in sedanjim objektom zgolj 40.000,00 EUR in ne slabih 60.000,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke B. A. V pritožbi toženec izraža svoje nestrinjanje z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke, očita mu, da tudi zaslišan ni podal strokovnih odgovorov na pripombe in podaja svoje pripombe na to izvedensko mnenje, očita mu nejasnosti, zaradi katerih se po njegovi oceni mnenje sploh ne da preizkusiti in sicer, da izvedenec ni pojasnil kako je prišel do vrednosti 850,00 EUR/m2, opozarja pa tudi na to, da je izvedenec pri oceni tržne vrednosti opravil primerjavo z nepremičninami, ki že po sami lokaciji in legi niso primerljive. Ker tožnica najetega kredita v višini 25.000,00 EUR ni vložila v toženčevo nepremičnino, toženec meni, da ni plačala nobenega skupnega dela dolga iz svojih posebnih sredstev po razpadu njune skupnosti, zato tudi nima pravice od toženca zahtevati povračila že odplačanega dela kredita v višini 8.224,00 EUR oziroma dela, ki presega njen del dolga v višini 4.112,00 EUR, pri tem pa priznava, da je sicer njuna zakonska zveza razpadla dne 4. 7. 2015. V nadaljevanju pritožbe vztraja pri svojih predhodnih trditvah, da je za obravnavano nepremičnino kredite najemal le on, da je za potrebe te nepremičnine iz naslova najetih kreditov vložil sredstva v višini 41.054,74 EUR in to nepremičnino povečal iz vrednosti 10.000,00 EUR na 50.000,00 EUR, sodišču prve stopnje pa ob tem očita, da se do njegovih trditev, da je v nepremičnino vložil znesek kreditov 41.054,74 EUR sploh ni opredelilo. Tožnik še poudarja, da je sam ves čas zaposlen in je s svojo relativno visoko plačo lahko tudi plačeval vse stroške skupnega bivanja, s hrano in priboljški vred tako, da je tožnici ves čas ostajala cela plača zgolj za njene potrebe, toženec pa je ves čas tudi preživljal skupna otroka in obema vse tudi plačal, kar sta potrebovala v šoli in izven nje. Ponovno zanika trditve tožnice, da je najeti kredit v višini 10.000,00 EUR in nadaljnje namenil za nakup živine in strojev, ki tudi ne morejo biti skupno premoženje pravdnih strank, saj jih v času skupnega življenja s tožnico ni kupoval. Vztraja pri trditvah, da so bili vsi z njegove strani najeti krediti porabljeni za obravnavano nepremičnino, pa tudi, da je v trajanju zakonske zveze zaslužil več kot tožnica in da je ves čas trajanja zakonske zveze plačeval vse položnice za elektriko, vodo, telefon, komunalo, za svoje zavarovanje, in ne tožnica, ob tem pa sodišču prve stopnje očita, da se do teh njegovih navedb ni opredelilo. Nadalje sodišču prve stopnje očita tudi zmotno dokazno oceno potrdil Banke 1 d.d. z dne 9. 9. 2008, ki po njegovem mnenju ne izkazujejo, da bi ta sredstva tožnica namenila za obravnavano nepremičnino, za stroške toženca ali za stroške otrok, ali kakšen drug skupen namen v času trajanja zakonske zveze. Dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija tudi v zvezi s plačilnim nalogom z dne 9. 9. 2008 in ponudbo z dne 3. 9. 2008 K. d.o.o., saj po njegovem mnenju ne izkazujejo, da je navedena družba sredstva v višini 5.000,00 EUR uporabila za obnovo obravnavane nepremičnine. Toženec meni, da je tožnica nakazala ta znesek zato, da je utemeljila najetje stanovanjskega kredita, nato pa ji je družba K. d.o.o. ta znesek vrnila in je tako v nadaljevanju tožnica lahko celoten znesek najetega kredita v višini 25.000,00 EUR porabila izključno zase. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo K., pa je ta dokazni predlog enostavno zavrnilo in brez tehtne utemeljitve ponovno verjelo tožnici. Toženec še enkrat ponovi, da četudi je bil tožničin kredit dokončno poplačan v letu 2017, tožnica ne izkazuje, da je bil namenjen za skupno bivanje, niti ga tožnica za to ni porabila. Tudi v zvezi s predračunom K1. d.o.o. Z dne 3. 5. 2013 in Ponudbo M. z dne 8. 5. 2013 toženec vztraja, da ne izkazujeta, da je tožnica pri teh dveh trgovcih sploh kaj kupila in plačala, saj bi ji trgovca v tem primeru izstavila račun, tožencu pa ni znano, da bi tožnica v letu 2013 kaj takega sploh kupovala, saj ves čas zakonske zveze ni ničesar kupila, kar bi bilo namenjeno za nepremičnino, v kateri so živeli, do teh trditev pa se po njegovem mnenju sodišče prve stopnje sploh ni dokazno izjasnilo. Toženec poudarja tudi svoj zaslužek z mesarstvom. Ob zaključku pritožbe se toženec pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj meni, da bi tožnici moralo sodišče prve stopnje v smislu uspeha v pravdi naložiti v povrnitev tožnici. Prav tako se pritožuje tudi glede zneska pravdnih stroškov v višini 4.683,64 EUR, saj je imela BPP in so zato stroški polovico nižji, določeno pa bi moralo biti, da se plača BPP in ne tožnici.

3. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba toženca glede glavne stvari ni utemeljena, glede odločitve o stroških postopka pa je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v tej pravdi zahtevala ugotovitev obstoja skupnega premoženja pravdnih strank, določitev deleža na skupnem premoženju, njegovo delitev, pa tudi povračilo tistega dela po razpadu zakonske zveze pravdnih strank poplačanega stanovanjskega kredita, vloženega v posebno premoženje toženca, ki presega njen delež na skupnem premoženju. Trdila je, da sta s tožencem najprej od leta 2000 do avgusta 2012 živela v zunajzakonski skupnosti, od 11. 8. 2012 do 4. 7. 2015 pa v zakonski skupnosti, pri čemer je bila njuna zakonska zveza sicer formalno razvezana šele s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 738/2015, ki je postala pravnomočna dne 10. 12. 2016. Toženec je že pred začetkom njune zunajzakonske skupnosti prejel v dar nepremičnino od svojih staršev, ki sta jo pravdni stranki v času njune skupnosti skupaj prenovili in obnovili, za ta namen pa sta obe tudi najemali kredite. Obnova nepremičnine je obsegala dograditev objekta, novo fasado, nova okna, zvišanje nadstropja, vso stavbno pohištvo, vsa pridobljena gradbena dovoljenja in ostalo dokumentacijo, opravljena obsežna vlaganja pa so vplivala na povečanje vrednosti celotne nepremičnine, saj se je na podlagi le-teh majhna ″vinska gorca″ kot objekt popolnoma spremenila in na trgu predstavlja objekt z mnogo višjo vrednostjo od prvotne. Povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj predstavlja korist, ki jo ima toženec od opravljenih skupnih vlaganj, zato predstavlja terjatev do posebnega premoženja toženca skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je vrednost skupnih vlaganj ocenila na 60.000,00 EUR, saj se je za takšen znesek povečala vrednost obravnavane nepremičnine, ki je pred vlaganji znašala 20.000,00 EUR, po vlaganjih pa znaša 80.000,00 EUR, v skladu s polovičnim prispevkom oziroma deležem na skupnem premoženju pa od toženca zahtevala plačilo 30.000,00 EUR. Ker je po razpadu njune skupnosti tožnica še vedno iz lastnih sredstev odplačevala kredit, ki je bil najet za nepremičnino, ki predstavlja posebno premoženje toženca, pa je od toženca zahtevala še povračilo polovice z njene strani plačanega kredita po razpadu njune skupnosti, t.j. znesek v višini 4.112,00 EUR.

7. Pri odločitvi v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) od 51. do 62. člena, ki urejajo premoženjska razmerja zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je dobil toženec pred letom 2000 od svojih staršev kot darilo ″vinsko gorco″ na nepremičnini *81 k.o. ..., zemljiškoknjižni lastnik katere je do celote, da ta nepremičnina predstavlja toženčevo posebno premoženje, da sta pravdni stranki bivša zakonca, ki ne živita več skupaj od 4. 7. 2015, da je bila njuna zakonska zveza, ki sta jo sklenili 11. 8. 2012, razvezana s sodbo sodišča z dne 10. 11. 2016, da sta pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze od leta 2000 živeli v zunajzakonski skupnosti, da sta se jima v času zunajzakonske in zakonske skupnosti rodila dva otroka, da je bila nepremičnina parc. št. *81 k.o. ... v času zveze pravdnih strank obnovljena z vlaganji, ki so obsegala dograditev objekta, novo fasado in termoizolacijo, nova okna, zvišanje nadstropja, vso stavbno pohištvo, vsa pridobljena gradbena dovoljenja in ostalo dokumentacijo, novo streho s kritino, vsa notranja dela (napeljave, opleski, tlaki), notranjo opremo, ureditev okolice z betoniranjem terase, tako da je postala primerna za bivanje v smislu stanovanjske hiše, da je bila tožnica pretežni del v času zveze pravdnih strank zaposlena, toženec pa je bil zaposlen ves čas, da je tožnica v času njune zveze najela kredita dne 9. 9. 2008 v višini 25.000,00 EUR in dne 12. 4. 2013 v višini 25.000,00 EUR, ki ju je dokončno poplačala, pa tudi, da je toženec najel kredite v višini 3.880,00 EUR, dne 31. 1. 2007 v višini 10.500,00 EUR, dne 12. 7. 2011 v višini 16.300,00 EUR, dne 18. 11. 2013 v višini 26.000,00 EUR in dne 26. 2. 2015 v višini 10.000,00 EUR. V točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe je, potem ko je predhodno ugotovilo, da je tožnica stanovanjska kredita v višini po 25.000,00 EUR najela za adaptacijo toženčeve nepremičnine, da je plačala tudi 5.000,00 EUR za izvedbo fasade, 607,68 EUR za parket ter plačevala tudi stroške drugega gradbenega materiala, da je imela v obdobju od marca 2006 mesečno plačo od približno 1.000,00 EUR do približno 1.300,00 EUR, k obsegu skupnega premoženja pa prispevala tudi v nematerialnem smislu tako s fizičnimi deli in kuhanjem v okviru obnove nepremičnine, kot tudi s skrbjo za otroke, družine na sploh in gospodinjstva, pa tudi s plačevanjem stroškov v gospodinjstvu, stroškov otrok, bivanjskih stroškov, stroškov za vozila, zaključilo, da je tožnica uspela dokazati, da je z vlaganji v materialnem in nematerialnem smislu pripomogla k povečanju vrednosti nepremičnine, v točkah 23. in 24. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še ugotovilo in zaključilo, da je tudi toženec tako v materialnem kot nematerialnem smislu prispeval k nastanku skupnega premoženja, saj je bil ves čas zaposlen, njegova plača pa je v leta 2000 do 2015 znašala od približno 400,00 EUR do 1.300,00 EUR in je bila nekoliko nižja od tožničine, prav tako pa je tudi najemal kredite in le-te v vrednosti 41.054,74 EUR tudi vložil v obravnavano nepremičnino, prispeval pa je tudi v nematerialnem smislu, saj je ves čas delal pri obnovi nepremičnine, deloma pa je plačeval tudi stroške skupnega bivanja. V točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišča prve stopnje tako še zaključilo, da sta pravdni stranki v času njune zveze tako materialno kot nematerialno vlagala sredstva v obnovo nepremičnine in iz tega naslova ustvarili skupno premoženje v obliki vlaganj v to nepremičnino, v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da je delež obeh na tem skupnem premoženju enak, saj toženec ni uspel dokazati, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti vlaganja tožnice niti vlaganja toženca po presoji njunih materialnih in nematerialnih vložkov niso bistveno večja oziroma manjša od vlaganja drugega. V točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša povečanje tržne vrednosti obravnavane nepremičnine zaradi skupnih vlaganj pravdnih strank vanjo 58.300,00 EUR, v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe pa posledično zaključilo, da to povečanje vrednosti predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Glede na delež tožnice na tem skupnem premoženju je v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v delu, ki predstavlja delitev tega skupnega premoženja, utemeljen za plačilo zneska 29.150,00 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo 850,00 EUR pa je kot neutemeljen zavrnilo. V točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi še ugotovilo, da je tožnica kredit v višini 25.000,00 EUR v celoti poplačala 31. 3. 2017, ko je plačala še znesek 16.282,60 EUR, pa tudi, da je mesečna anuiteta sicer znašala 237,66 EUR, zato je v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje še zaključilo, da je utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožnice na plačilo sorazmernega deleža (1/2) mesečnih anuitet od julija 2015 dalje, ko je razpadla skupnost pravdnih strank, da je bilo do marca 2017, ko je prišlo do dokončnega poplačila, plačanih 19 mesečnih obrokov, kar znese 4.515,54 EUR, nato pa je bilo marca 2017 plačanih še 16.282,00 EUR, skupaj tako 20.798,14 EUR. Ker je tožnica zahtevala zgolj plačilo 4.112,00 EUR, je zaključilo, da je do tega vtoževanega zneska upravičena v celoti, delno pa je, kot je to obrazložilo v točkah 35. in 36. obrazložitve izpodbijane sodbe, ugodilo tudi obrestnemu delu njenega tožbenega zahtevka, v preostalem delu pa ga je zavrnilo.

9. Toženec pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj sploh ne navede, katere bistvene kršitve in s katerimi ravnanji naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek toženca praktično sploh ne da preizkusiti. Če pa je imel toženec s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev, da je v obravnavano nepremičnino vložil znesek kreditov 41.057,74 EUR, pa tudi zaslužek od njegove plače in popoldanski zaslužek, skupaj preko 60.000,00 EUR, ter da se ni opredelilo tudi do njegovih navedb, da je v času trajanja zakonske zveze zaslužil več kot tožnica in je ves čas zakonske zveze tudi plačeval vse položnice za elektriko, vodo, telefon, komunalo, za svoje zavarovanje in ne tožnica, v mislih kršitev pravice do izjave, ki je ena izmed pojavnih oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ta ni podana, saj se je do vseh teh navedb toženca sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem ustrezno opredelilo. Tako je v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je toženec najel več kreditov in sicer kredite v višini 26.000,00 EUR, v višini 10.000,00 EUR, v višini 16.300,00 EUR, v višini 3.880,00 EUR in v višini 10.500,00 EUR, skupaj torej kredite v višini 66.680,00 EUR, prav tako mu je tudi sledilo (verjelo), da je v zatrjevani višini 41.054,74 EUR kredite vložil v obravnavano nepremičnino, v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje ugotavljalo tudi višino njegove mesečne plače za čas od leta 2000 do 2015, medtem ko se je v zvezi z njegovo trditvijo, da je ves čas zaslužil več kot tožnica, opredelilo v isti točki obrazložitve, ko je zaključilo, da je bila njegova plača nekoliko nižja od tožničine, upoštevalo in opredelilo pa se je tudi do njegovih trditev, da je zaslužil tudi s popoldanskim delom, ko je opravljal delo mesarstva, saj je tudi to dejstvo ugotovilo. Do trditev toženca v zvezi s plačevanjem stroškov bivanja, pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v zadnjem odstavku točke 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaključilo, da je izkazal, da je deloma (torej ne v celoti) plačeval stroške bivanja in v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zaključilo, da je tudi tožnica dokazala (z lastno izpovedbo in računi od A22 do A121) plačevanje teh stroškov.

10. Toženec šele prvič v pritožbi navaja, da delo tožnice v času zunajzakonske in zakonske skupnosti zgolj odtehta in je enakovredno uporabnini hiše, v kateri je prebivala skupaj s tožencem, zato gre pri teh navedbah v skladu s 337. členom ZPP za nedopustne pritožbene novote, ki jih pri svoji odločitvi pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj toženec ni navedel nobenega opravičljivega razloga, zakaj tej dejstev brez svoje krivde ni mogel pravočasno navajati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Ker teh dejstev pred sodiščem prve stopnje sploh ni navajal, se sodišče prve stopnje do njih tudi ni moglo opredeliti, zato je tudi v zvezi s temi navedbami toženca njegov očitek, da se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo, da teh okoliščin ni upoštevalo in ustrezno ovrednotilo in odštelo, neutemeljen, s temi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

11. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da je predhodno zaključilo, da je toženec v tem postopku zgolj nasprotoval obstoju skupnega premoženja, ni pa podal konkretnega ugovora glede višine deležev na njem, v nadaljevanju za primer, če bi bil takšen ugovor toženca podan, presojalo tudi višino deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, so pravno povsem nepomembne pritožbene navedbe toženca, v katerih izraža svoje nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje, da konkretnega ugovora glede višine deležev ni podal. 12. S pritožbenimi navedbami, da tožnica ni dokazala, da bi najete kredite vložila v sporno nepremičnino, s pritožbenimi navedbami, v katerih vztraja pri svojih trditvah, da je tožnica tako najete kredite kot tudi plačo porabilo izključno za svoje potrebe in izpostavlja določene izvedene dokaze (npr. dokaz z zaslišanjem priče V. S.), podaja svoje videnje vsebine izvedenih dokazov (še zlasti dokazov z zaslišanjem vseh prič in listinskih dokazov (še zlasti potrdil Banke 1 d.d. z dne 9. 9. 2008, ter predračuna K1. d.o.o. z dne 3. 5. 2013 in ponudbe M. z dne 8. 5. 2013)) ter svojo oceno o (ne)vrednosti posameznih izvedenih dokazov, še zlasti pa dokaza z izvedencem gradbene stroke, toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, podaja svoje videnje rezultata dokazovanja in lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno, s katero pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost vseobsežne, popolne in izredno izčrpne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prav za vsak sklop dejanskih ugotovitev z doslednim upoštevanjem metodološkega napotka iz 8. člena ZPP izčrpno in natančno navedlo, katerim izvedenim dokazom je sledilo in katerim ne, pri tem pa tudi navedlo razloge, zakaj je določenim dokazom sledilo in zakaj ni sledilo drugim dokazom. Na vse te prepričljive in življenjsko logične razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi se zaradi njihove pravne pravilnosti v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. 13. Ni res, da je sodišče prve stopnje kar enostavno verjelo tožnici, da je najete stanovanjske kredite in denarna sredstva vlagala v obravnavano nepremičnino, saj je ta dejstva, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 20. ugotovilo tako na podlagi njene izpovedi kot tudi na podlagi pogodb o stanovanjskem kreditu z dne 9. 9. 2008 in 12. 4. 2013 v prilogah A6, A16 in A17, iz katerih izhaja, da je bil dan namensko za adaptacijo obravnavane nepremičnine, pa tudi na podlagi potrdila o opravljenih storitvah v prilogi A7 v zvezi s plačilnim nalogom v prilogi A12 in ponudbo v prilogi A13, ki dokazujejo plačilo tožnice v višini 5.000,00 EUR za izvedbo fasade, na podlagi potrdila o opravljenih storitvah v prilogi A8 v zvezi s ponudbo v prilogi A15, ki dokazujeta plačilo tožnice v višini 607,68 EUR za parket, pa tudi na podlagi predračunov in računov v prilogah A14 in A20, ki dokazujejo, da je tožnica plačevala tudi stroške drugega gradbenega materiala. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženec ne more izpodbiti z golim vztrajanjem pri svojih trditvah, da tožnica ni nič vlagala v njegovo nepremičnino, saj te njegove trditve nimajo opore v izvedenih dokazih. Prav tako pa jih ne more izpodbiti niti z lastno enostransko in parcialno dokazno oceno listinskih dokazov predračuna K1. d.o.o. z dne 3. 5. 2013 ter ponudbe M. z dne 8. 5. 2013, niti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z nakazilom 5.000,00 EUR družbi K. d.o.o. in trditvami toženca, da je bil ta znesek tožnici vrnjen, zaslišati kot pričo K., saj toženec tega dokaza pred sodiščem prve stopnje ni predlagal, tožnica pa ga je umaknila, zato ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo (smelo) izvesti.

14. Dokazno podprte, temelječe tako na izpovedbah obeh pravdnih strank, kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič M. K., U. K., D. V., I. S., A. S. in S. K., so tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe o nematerialnih prispevkih tožnice k ustvarjanju skupnega premoženja. Toženec teh ugotovitev ne more uspešno izpodbiti z golim zanikanjem teh dejstev, s pavšalno in nekonkretizirano pritožbeno navedbo, da je glede teh dejstev sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpovedi vseh prič in s sklicevanjem na izpoved priče V. S., za katero je v okviru dokazne ocene že sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je ta priča edina izpovedovala drugače (nasprotno) kot vse ostale in da njene izpovedi ni potrdil niti toženec sam, zato tej priči povsem pravilno ni sledilo in se nanjo pri svoji odločitvi ni oprlo.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika o višji plači toženca, o tem, da je tožnica vso svojo plačo in najete kredite porabila samo zase in o zmotnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine dohodkov obeh pravdnih strank, zaključka sodišča prve stopnje, da je imel toženec nekoliko nižjo plačo od tožnice, pa tudi njegovih ugotovitev, da je (tudi) tožnica plačevala stroške v gospodinjstvu, stroške otrok, bivanjske stroške in stroške za vozila, ter ves čas tudi skrbela za otroke, družino nasploh in gospodinjstvo, ter pomagala pri obnovi obravnavane nepremičnine (točki 20. in 21. obrazložitve izpodbijane sodbe), saj nimajo opore v izvedenih dokazih.

16. Vprašanje vrednosti prvotnega in sedanjega objekta na obravnavani nepremičnini in posledično tudi vprašanje povečanje vrednosti obravnavane nepremičnine ter vrednosti samih vlaganj vanjo so strokovna vprašanja, na katera sodišče zaradi pomanjkanja strokovnega znanja s področja gradbeništva ne more odgovoriti samo, zato za ugotovitev teh dejstev vedno potrebuje tudi pomoč sodnega izvedenca s področja gradbeništva. Tako je bilo tudi v tej zadevi, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je podal pisno izvedensko mnenje, po pripombah toženca na to mnenje pa je nato podal še njegovo dopolnitev, ko je bil zaslišan na naroku glavne obravnave. V tej dopolnitvi izvedenskega mnenja na zaslišanju je izvedenec gradbene stroke odgovoril na prav vse pripombe toženca in prepričljivo razjasnil vse morebitne nejasnosti v pisnem izvedenskem mnenju, kot to izhaja tudi iz točke 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo vse pravno relevantne pripombe toženca in odgovora izvedenca nanje. Ker po zaključku zaslišanja izvedenca toženec, ki je sicer še vedno nasprotoval mnenju izvedenca, v zvezi s tem mnenjem ni imel več nobenih dodatnih dokaznih predlogov, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, ni bilo prav nobene potrebe po določitvi novega izvedenca gradbene stroke, toženec pa tega dokaznega predloga iz teh razlogov tudi ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi, še zlasti pa ne z golim podajanjem in ponavljanjem pripomb na izvedensko mnenje izvedenca, glede katerih se je izvedenec že v postopku pred sodiščem prve stopnje povsem ustrezno opredelil in z laičnim mnenjem o nestrokovnosti in neustreznosti ter nepopolnosti mnenja izvedenca gradbene stroke. Posledično pa so neutemeljene tudi njegove pritožbene navedbe o zmotnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na mnenju tega izvedenca, o vrednosti prvotnega in sedanjega objekta na obravnavani nepremičnini in o vrednosti vlaganj v to nepremičnino, ki jo predstavlja povečanje tržne vrednosti nepremičnine v višini 58.300,00 EUR.

17. Ker temeljijo na pravilni in prepričljivi dokazni oceni, pritožbeno sodišče tako soglaša z vsemi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica stanovanjska kredita v višini po 25.000,00 EUR najela za adaptacijo toženčeve nepremičnine, da je plačala tudi 5.000,00 EUR za izvedbo fasade, 607,68 EUR za parket ter plačevala tudi stroške drugega gradbenega materiala, da je imela v obdobju od marca 2006 mesečno plačo od približno 1.000,00 EUR do približno 1.300,00 EUR, k obsegu skupnega premoženja pa prispevala tudi v nematerialnem smislu tako s fizičnimi deli in kuhanjem v okviru obnove nepremičnine, kot tudi s skrbjo za otroke, družine na sploh in gospodinjstva, pa tudi s plačevanjem stroškov v gospodinjstvu, stroškov otrok, bivanjskih stroškov, stroškov za vozila, da je tožnica uspela dokazati, da je z vlaganji v materialnem in nematerialnem smislu pripomogla k povečanju vrednosti nepremičnine, da je tudi toženec tako v materialnem kot nematerialnem smislu prispeval k nastanku skupnega premoženja, saj je bil ves čas zaposlen, njegova plača pa je v leta 2000 do 2015 znašala od približno 400,00 EUR do 1.300,00 EUR in je bila nekoliko nižja od tožničine, prav tako pa je tudi najemal kredite in le-te v vrednosti 41.054,74 EUR tudi vložil v obravnavano nepremičnino, prispeval pa je tudi v nematerialnem smislu, saj je ves čas delal pri obnovi nepremičnine, deloma pa je plačeval tudi stroške skupnega bivanja, da sta pravdni stranki v času njune zveze tako materialno kot nematerialno vlagala sredstva v obnovo nepremičnine. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 51. člena ZZZDR2, pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ustvarili skupno premoženje v obliki vlaganj v to nepremičnino toženca, ki sicer predstavlja njegovo posebno premoženje. Ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. člena ZZZDR3, pa je ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o materialnih in nematerialnih prispevkih obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja materialno pravno pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je delež obeh na tem skupnem premoženju enak, saj toženec ni uspel dokazati, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti vlaganja tožnice niti vlaganja toženca po presoji njunih materialnih in nematerialnih vložkov niso bistveno večja oziroma manjša od vlaganja drugega. Ker je pravilno ugotovilo, da znaša vrednost skupnih vlaganj pravdnih strank v posebno premoženje toženca 58.300,00 EUR, je upoštevaje enakost deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, v okviru izvedbe delitve skupnega premoženja, ki je pritožba ne izpodbija, materialno pravno pravilno zaključilo, da je na račun svojega deleža na skupnem premoženju tožnica upravičena do izplačila zneska v višini 29.150,00 EUR, kolikor znaša polovica vrednosti skupnih vlaganj pravdnih strank v posebno premoženje toženca.

18. Ob pravilni dejanski ugotovitvi, da je bil tudi kredit, ki ga je v višini 25.000,00 EUR dne 12. 4. 2013 najela toženka, vložen v okviru skupnih vlaganj pravdnih strank v posebno premoženje toženca, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno, t.j. na podlagi 2. in 3. odstavka 56. člena ZZZDR4, tudi zaključilo, da je tožnica upoštevaje delež pravdnih strank na skupnem premoženju upravičena tudi do povračila polovice po razpadu skupnosti pravdnih strank plačanih mesečnih anuitet tega kredita (vtoževano 4.112,00 EUR), pri čemer višina in datumi izvršenih plačil anuitet kredita pritožbeno niso izpodbijani, so pa izkazani s potrdili banke 2 d.d. v prilogah A18 in A19 v zvezi z A6. Ob pravilni uporabi 378. in 1. odstavka 299. člena OZ pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od plačanih posameznih zneskov mesečnih anuitet kredita, pri čemer višina anuitete in začetek teka zakonskih zamudnih obresti, kot ga je za vsako anuiteto posebej ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno nista izpodbijana.

19. Pritožba toženca pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijani sodbi.

20. Toženec niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe, da v tem postopku tožnica ni uspela le z manjšim delom zahtevka za povračilo vrednosti vlaganj, ki ni bil povezan s posebnimi stroški. Ker znaša zavrnilni del glavnega denarnega zahtevka tožnice zgolj 2% vtoževane denarne terjatve, poleg tega pa je tožnica v celoti uspela tudi z obema ugotovitvenima zahtevkoma, je sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka povsem pravilno uporabilo 3. odstavek 154. člena ZPP, ko je odločilo, da mora toženec tožnici povrniti vse njene potrebne pravdne stroške, toženec pa se neutemeljeno zavzema za to, da bi mu morala tožnica glede na uspeh v postopku povrniti ustrezen del njegovih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

21. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek toženca, da je sodišča prve stopnje nepravilno odmerilo potrebne pravdne stroške, ki jih je dolžan toženec povrniti tožnici, ker ni upoštevalo, da je bila tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje odobrena brezplačna pravna pomoč in bi bila zato upravičena zgolj do povračila polovice odvetniških stroškov, saj je, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 39. in 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, bila tožnici brezplačna pravna pomoč v obliki svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku ter oprostitve plačila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje odobrena s sklepom Bpp 524/2019 šele od dne 28. 3. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno 5. odstavek 17. člena ZOdv5 uporabilo le za tiste odvetniške stroške, ki so nastali po datumu odobritve brezplačne pravne pomoči. 22. Pravilno pa toženec opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje vse stroške (ne pa samo stroške izvedenin), ki jih je obsegala odobrena brezplačna pravna pomoč in so nastali po datumu odobritve brezplačne pravne pomoči, naložiti v korist oziroma na račun Organa za brezplačno pravno pomoč. Glede na to, da so znašali stroški, nastali do odobritve brezplačne pravne pomoči, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe, skupaj 5.125 točk (t.j. po 700 točk za predpravdni zahtevek, za tožbo, mediacijo in zastopanje na prvem naroku, 525 točk za prvo pripravljalno vlogo, po 350 točk za tri pripravljalne vloge in za zastopanje na drugem naroku, po 100 točk za pribavo z.k. izpiska in podatkov GURS ter porabljeni čas na prvem naroku, po 50 točk za vlogo z dne 18. 10. 2018 in za porabljen čas na drugem naroku) oziroma 3.075,00 EUR, ostali stroški, ki so nastali po datumu odobritve brezplačne pravne pomoči pa znašajo preostalih 1.608,64 EUR, oziroma skupaj s stroški izvedenine (352,00 EUR, kot izhaja iz točke 40. obrazložitve izpodbijane sodbe) 1.960,64 EUR, je pritožbeno sodišče temu ustrezno ugodilo pritožbi toženca glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točkah V. in VI. izreka spremenilo tako, da se v točki V. izreka znesek 4.683,64 EUR nadomesti z zneskom 3.075,00 EUR, v točki VI. izreka pa znesek 352,00 EUR nadomesti z zneskom 1.960,64 EUR. Ta sprememba pa ni vplivala na pravilnost tretjega dela stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, t.j. na odločitev v točki VII. izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje tožencu naložilo še plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji, saj je bila tožnica s sklepom z dne 16. 5. 2017 oproščena plačila sodne takse.

23. Ker je bila v preostalem delu pritožba toženca, kot je bilo to predhodno že obrazloženo, neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP v preostalem delu pritožbo toženca zavrnilo in v preostalih še izpodbijanih delih (t.j. v točkah I., II., III. in VII. izreka) izpodbijano sodbo potrdilo.

24. Toženec je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, v celoti pa je bil neuspešen s pritožbo glede glavne stvari, zato bo moral v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP svoje pritožbene stroške nositi sam, obenem pa mora tožnici povrniti vse njene potrebne (v skladu s 155. členom ZPP in veljavno OT) pritožbene stroške v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo: za sestavo odgovora na pritožbo 875 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 17,50 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 117,81 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 653,31 EUR. Upoštevaje 5. odstavek 17. člena ZOdv pa je tožnici priznati potrebne pritožbene stroške le v višini 326,66 EUR, kolikor znaša polovica stroškov, do katerih bi bila tožnica upravičena po OT, če njen pooblaščenec ne bi izvajal storitve brezplačne pravne pomoči. Navedeni znesek potrebnih pritožbenih stroškov je dolžan toženec povrniti tožnici v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo. Nakazilo pa je dolžan izvršiti na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, saj je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč tudi za vložitev odgovora na pravno sredstvo toženca.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 2. odstavek 51. člena ZZZDR določa:″(2) Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.″ 3 59. člen ZZZDR določa:″(1) Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.(2) V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.″ 4 2. in 3. odstavek 56. člena ZZZDR določata:″(2) Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem.(3) Zakonec ima pravico terjati od drugega Zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba Zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga.″ 5 5. odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu določa:″Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.″