Jedro

Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo zneska 3.500,00 EUR iz naslova kondikcijskega zahtevka, v pritožbi pa plačilo navedenega zneska utemeljuje s pogodbeno podlago. S tem je spremenila dejansko (in pravno) podlago tožbenega zahtevka, torej istovetnost zahtevka, kar je v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP objektivna sprememba tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave. Istovetnost tožbenega zahtevka je namreč opredeljena s tožbenim temeljem in tožbenim predlogom in sprememba enega ali drugega pomeni spremembo tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 65178/2016 z dne 22. 6. 2016 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, sklenjene dne 11. 12. 2015 med pravdnima strankama, in na plačilo zneska 3.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrne (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 694,09 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka nosi tožeča stranka sama (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi in zahtevku tožnice na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in na plačilo zneska 3.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ugodi. Navaja, da ravnanje tožene stranke (toženke) nedvomno pomeni kršitev prisilnih predpisov, in sicer obveznosti po 28. - 32. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sklicuje se na 28. člen ZFPPIPP, po katerem mora poslovodstvo zagotoviti, da družba ves čas posluje v skladu z določili ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke ter mora pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Kot pravila poslovnofinančne stroke veljajo določila Kodeksa poslovnofinančnih načel. Tožena stranka (toženka) ni izpolnila izrecno predpisane obveznosti prizadevanja, da bo družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna, temveč je zavestno ravnala tako, da je povzročila kratkoročno plačilno nesposobnost družbe. Gre za evidentno kršitev določila 28. člena ZFPPIPP. Sodišče se do tega ni opredelilo in je le pavšalno pojasnilo, da poslovanje družbe ni bilo ogroženo. Glede navedbe sodišča, da je tožnica že prej večkrat poslovala tako, da ni pravočasno izpolnjevala svojih obveznosti, navaja, da je predmet presoje konkretno in enkratno dejanje toženke. Poleg tega je v preteklosti začasna nelikvidnost nastala v posledici manjših prilivov kot jih je tožnica planirala. Tožnica je bila kratkoročno plačilno nesposobna, takšno stanje je povzročila toženka kot direktorica s sklenitvijo posojilne pogodbe ter črpanjem sredstev na njeni podlagi. Nadaljnji prilivi v zvezi s tem niso relevantni. Tožnica opozarja še na pravno relevantno dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa bi ga, ob zaključku, da posojilna pogodba ni nična, moralo upoštevati. Tožnica je namreč v dopolnitvi tožbe navedla, da je toženka dne 16. 12. 2015 v breme denarnega računa tožnice ter v korist svojega osebnega računa nakazala znesek 3.500,00 EUR ter kot namen navedla posojilo. S sporno posojilno pogodbo je bilo toženki dano na voljo posojilo v znesku 3.500,00 EUR z določeno obrestno mero 4%, plačljivo ob vračilu kredita, posojilo je bilo dano za dobo enega leta od 14. 12. 2015 do 14. 12. 2016. Ta dejstva so nesporna. Nesporno je, da tega denarja tožnici toženka ni vrnila. Glede na to, da je v postopku uveljavljala pobotni ugovor, ga tudi ne namerava vrniti. Sodišče bi zato moralo priti do zaključka, da je zaveza toženke na vračilo posojila podana na podlagi določil posojilne pogodbe ter v celoti ugoditi zahtevku na plačilo zneska posojila skupaj s pogodbenimi obrestmi in natečenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da ravnanje toženke (sklenitev posojilne pogodbe dne 11. 12. 2015) ne pomeni kršitve prisilnih predpisov, ki bi skladno z določilom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) imela za posledico ničnost sporne posojilne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni podala navedb v smeri, da je toženka s spornim posojilom posegla v osnovni kapital družbe in/ali njene vezane rezerve (kar pomeni ravnanje v nasprotju z določbo 495. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ima za posledico ničnost pogodbe). Sodišče je nadalje zaključilo, da tožnica ni dokazala, da ji njeno finančno likvidnostno stanje v obravnavanem obdobju ni omogočalo kakršnegakoli posojila. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in zaključilo, da zaradi spornega posojila poslovanje tožnice ni bilo ogroženo in je s tem posredno odgovorilo tudi na očitek o kršitvi določila 28. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora poslovodstvo zagotoviti poslovanje družbe v skladu z določili ZFPPIPP in pravili poslovnofinančne stroke, da mora pri vodenju poslov ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si prizadevati, da je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. V zvezi s tem je sodišče pravilno navedlo tudi, da je opustitev ravnanja z dolžno skrbnostjo ena od predpostavk odškodninske odgovornosti članov organa vodenja in nadzora, zato je pravilno zaključilo, da je posledica kršitve določil (ZGD-1, pa tudi ZFPPIPP) vzpostavitev odškodninske odgovornosti, ne pa ničnost pogodbe.

6. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje glede plačilne nesposobnosti tožnice ocenilo izvedene dokaze, dokazno oceno sodišče druge stopnje sprejema za pravilno in so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Sama tožnica je v vlogi navedla, da v obravnavanem obdobju ni imela finančnih težav, v letih 2012 do 2015 je poslovala bolje kot kadarkoli prej in v teh štirih letih ustvarila največje prihodke v 25-letni zgodovini podjetja. Da tožnica uspešno posluje, je na naroku izpovedal tudi njen direktor. Sodišče je zato pravilno ocenilo, da ni možno sprejeti zaključka, da je sporno posojilo kakorkoli ogrozilo poslovanje tožnice, ki mimo zatrjevane zamude z izplačilom plač drugih konkretnejših navedb v tej smeri ni podala. Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključke sodišča glede prilivov. Navaja, da toženka ni mogla vedeti, ali bodo plačila prispela na račun tožnice, kar pa ni relevantno, saj poslovanje dejansko ni bilo ogroženo in je torej zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sporna posojilna pogodba ni nična, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in vračilo zneska, ki ga je toženka po tej pogodbi prejela, pravilno zavrnilo (prvi odstavek 87. člena OZ).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da bi sodišče prve stopnje zahtevku moralo ugoditi, ker je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je toženka dne 16. 12. 2015 v breme denarnega računa tožnice ter v korist svojega osebnega računa nakazala znesek 3.500,00 EUR ter kot namen navedla posojilo, ki je bilo toženki dano z določeno obrestno mero 4%, za čas do 14. 12. 2016. Tožnica je takšno navedbo podala v zvezi z zatrjevano ničnostjo posojilne pogodbe in navedla, da je toženka njenemu pooblaščencu poslala izvod posojilne pogodbe ter povzela vsebino posojilne pogodbe. Ves čas postopka na prvi stopnji je tudi tožbeni zahtevek na plačilo 3.500,00 EUR utemeljevala na ničnosti posojilne pogodbe. Zahtevala je ugotovitev ničnosti in vračilo na podlagi nične pogodbe prejetega zneska (prvi odstavek 87. člena OZ). Šele v pritožbi tožnica plačilo zneska v višini 3.500,00 EUR utemeljuje na podlagi določil posojilne pogodbe z zapadlostjo dne 16. 12. 2016. V postopku pred sodiščem prve stopnje je torej zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo zneska 3.500,00 EUR iz naslova kondikcijskega zahtevka, v pritožbi pa plačilo navedenega zneska utemeljuje s pogodbeno podlago. S tem je spremenila dejansko (in pravno) podlago tožbenega zahtevka, torej istovetnost zahtevka, kar je v skladu z drugim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) objektivna sprememba tožbe, ki je dopustna le do konca glavne obravnave. Istovetnost tožbenega zahtevka je namreč opredeljena s tožbenim temeljem in tožbenim predlogom in sprememba enega ali drugega pomeni spremembo tožbe. Očitki sodišču prve stopnje so ob povedanem neutemeljeni.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.