19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe zadruge A. - A. Ž., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 931/2005 z dne 13. 4. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. Dn 1190/2004 z dne 18. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zemljiškoknjižni sodnik je na podlagi pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti, izdanega v stečajni zadevi opr. št. St 2/04, odredil izbris vseh zastavnih pravic in realnih bremen na nepremičnini vl. št. 441 k.o. V., obstoječi iz parc. št. 310/06. Višje sodišče je pritožbo pritožnice, ki je imela na navedeni nepremičnini zastavno pravico, zavrnilo in pritrdilo odločitvi zemljiškoknjižnega sodnika.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da je na podlagi dveh notarskih zapisov na navedeni nepremičnini pridobila zastavno pravico v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe, sklenjene s C. C. C. Kasneje je bil nad zastavno dolžnico kot samostojno podjetnico začet stečajni postopek (opr. št. St 2/04). O začetku stečajnega postopka naj pritožnica ne bi bila obveščena in naj bi o prodaji nepremičnine, obremenjene s hipoteko, izvedela šele po vročitvi sklepa št. Dn 1190/2004 z dne 18. 3. 2005, ko je bil odrejen izbris vseh zastavnih pravic in realnih bremen. Pritožnica meni, da so bile kršene njene ustavne pravice, saj sodišče ni upoštevalo Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L št. 160 z dne 30. 6. 2000, str. 1 – v nadaljevanju Uredba), ki velja že od 31. 5. 2002 in jo je dolžna upoštevati tudi Slovenija ter v skladu s katero naj bi stečajno sodišče moralo stečajnega upnika obvestiti o uvedenem stečaju ter ga poučiti o rokih za prijavo in posledicah morebitne opustitve pravočasne prijave (člena 39 in 40 Uredbe). Meni, da zato, ker ni bila obveščena o začetku stečajnega postopka v skladu z Uredbo, ni imela enakih pravic, kot jih ima domača oseba pred slovenskim sodiščem. V neupoštevanju navedenega vidi kršitev 8. člena (načelo neposredne uporabe ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb), 13. člena (pravice tujcev), 15. člena (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člena (enako varstvo pravic) in 153. člena (usklajenost pravnih aktov) Ustave.

B.

3.Predmet izpodbijanega sklepa Višjega sodišča je odločitev zemljiškoknjižnega sodnika, da se izbrišejo vse zastavne pravice in bremena na nepremičnini, ki je bila prodana v stečajnem postopku. Zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe omejiti le na vprašanje, ali je bila s to odločitvijo kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Tega pa pritožnica ne zatrjuje, saj se njene navedbe v ustavni pritožbi nanašajo izključno na kršitev Uredbe, ki bi jo po njenem mnenju moralo upoštevati sodišče pri odločanju v stečajnem postopku nad zastavno dolžnico.[1] Vendar tega očitka pritožnica ne more uveljavljati v tem postopku, saj stečajni postopek št. St 2/04 oziroma v njem izdane sodne odločbe niso predmet te ustavne pritožbe. Očitka o kršitvi 13. in 22. člena Ustave sta tako neutemeljena.

4.V zvezi z očitki pritožnice, da je bilo z izpodbijanimi sklepi kršeno načelo o neposredni uporabi ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb (8. člen Ustave), načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave) in načelo usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave), pa Ustavno sodišče le pojasnjuje, da teh očitkov v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati, ker navedene določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Akt o pogojih pristopa Češke Republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške Republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska Unija (UL L št. 236 z dne 23. 9. 2003 in Uradni list RS, št. 12/04, MP, št. 3/04 – MPPEU) namreč v 2. členu določa, da so od dne pristopa določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije in Evropska centralna banka sprejele pred pristopom, zavezujoče za nove države članice in se uporabljajo v teh državah pod pogoji, ki jih določajo omenjene pogodbe in ta akt. Stečajni postopek nad zastavno dolžnico je bil začet dne 15. 3. 2004, torej še preden je postala Republika Slovenija članica EU. Zato sodišče pri odločanju o začetku stečajnega postopka (še) ni bilo dolžno upoštevati Uredbe in obvestiti o začetku stečaja upnike s sedežem v drugih državah članicah. Sodišča pa je niso bila dolžna upoštevati niti v nadaljevanju stečajnega postopka, čeprav se je rok za prijavo terjatev ter izločitvenih in ločitvenih pravic iztekel šele 26. 5. 2006, torej v času, ko je Slovenija že bila članica EU. Upoštevati je treba člen 43 Uredbe, ki določa, da se njene določbe uporabljajo samo za postopke v primeru insolventnosti, ki so bili uvedeni po začetku njene veljavnosti. Ker je Uredba v Republiki Sloveniji začela veljati 1. 5. 2004, stečajni postopek nad zastavno dolžnico pa je bil začet že 15. 3. 2004, torej pred začetkom njene veljavnosti v Sloveniji, se v tem stečajnem postopku ni uporabljala in je sodišča niso bila dolžna upoštevati.