Jedro

Če delavec ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas, mu zaradi odpovedane pogodbe o zaposlitvi (torej iz razloga za odpoved, ki je na strani delodajalca) preneha delovno razmerje, odpravnina, do katere bi bil sicer upravičen po 109. členu ZDR, pa mu v tem primeru na podlagi izrecnega določila tretjega odstavka 88. člena ZDR ne pripada.

Iz dejanskih ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi bila med strankama sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi in v njej npr. dogovorjena odpravnina za primer razrešitve tožeče stranke, kar bi dalo tej odpravnini pogodbeni značaj. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in v njej za primer prenehanja delovnega razmerja specificirali višino odpravnine. S tem sta na poseben način uredili le višino odpravnine kot instituta zakonske narave, saj je bila odpravnina za primer prenehanja delovnega razmerja uzakonjena v tretjem odstavku 36.f člena ZDR/90, ki je veljal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova odpravnine bruto znesek 13.491,66 EUR (prej 3.233.142,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, ter vse potrebne dajatve in prispevke.

Sodišče je ugotovilo, da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 30.4.2002 za primer prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki iz razlogov, ki so na strani delodajalca, dogovorjena odpravnina v višini največ šest nazadnje izplačanih plač tožeče stranke oziroma povprečja teh plač v zadnjih treh mesecih, kar je pač zanjo ugodneje. Istočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 28.9.2005 je bila tožeči stranki ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto referent I, ki je bilo uvrščeno v isti tarifni razred kot vodja oddelka. Ker tožeča stranka ponujene pogodbe ni podpisala, je sodišče presodilo, da je razlog za prenehanje delovnega razmerja prešel nanjo, zato ji tožena stranka ni dolžna plačati v pogodbi dogovorjene odpravnine.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Te so bile podane v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, vprašanjem, kaj pomeni institut pogodbene odpravnine, in glede tega, da bi po ponujeni pogodbi o zaposlitvi tožeča stranka na novem delovnem mestu za opravljanje istega dela prejemala dosti nižje plačilo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) ne vsebuje določila, na podlagi katerega bi lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za prenehanje delovnega razmerja naknadno prešel na delavca. V tem delu sodbi nižjih sodišč nima ustreznih razlogov. Sodišče razsoje ne bi smelo opreti na tretji odstavek 88. člena ZDR. Če delavec odkloni ustrezno zaposlitev, resda nima pravice do odpravnine iz 109. člena ZDR, vendar predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka točka X. pogodbe o zaposlitvi in ne citirani člen ZDR. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki.

V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Če v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi nasprotnik vlagatelja ne opravlja pravdnih dejanj po pooblaščencu, ki je oseba iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, se šteje, da ta dejanja niso opravljena (drugi odstavek 91. člena ZPP). Ker je tožena stranka vložila odgovor na revizijo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, njene vloge glede na citirana določila ZPP ni bilo mogoče upoštevati.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija zmotno navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe. Takšen očitek po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz določila prvega odstavka 360. člena ZPP med drugim izhaja, da mora drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Do vseh pritožbenih navedb se torej sodišču druge stopnje ni bilo treba opredeliti, o tistih, ki so bile pomembne za odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine, pa izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge. Sicer pa revizija sploh ne zatrjuje, da je očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odklonila ponudbo nove pogodbe za ustrezno zaposlitev (tretji odstavek 90. člena ZDR). Z odklonitvijo ustrezne zaposlitve razlog za prenehanje delovnega razmerja ni prešel na tožečo stranko, kakor to ugotavlja izpodbijana sodba. Vendar pa je kljub temu zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnjen, saj je drugostopenjsko sodišče razloge sodbe pravilno oprlo tudi na tretji odstavek 88. člena ZDR. Na podlagi citiranega določila mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) ponuditi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ta možnost obstaja. V primeru sprejema nove zaposlitve, ki ni ustrezna, ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem (četrti odstavek 90. člena ZDR). Če pa delavec ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas (takšen je tudi primer tožeče stranke), mu zaradi odpovedane pogodbe o zaposlitvi (torej iz razloga za odpoved, ki je na strani delodajalca) preneha delovno razmerje, odpravnina, do katere bi bil sicer upravičen po 109. členu ZDR, pa mu v tem primeru na podlagi izrecnega določila tretjega odstavka 88. člena ZDR ne pripada.

Zmotno je zatrjevanje revizije, da tožbeni zahtevek ne temelji na 109. členu ZDR, temveč predstavlja pravno podlago odpravnine X. točka pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodbe ne izhaja, da bi bila med strankama sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi in v njej npr. dogovorjena odpravnina za primer razrešitve tožeče stranke, kar bi dalo tej odpravnini pogodbeni značaj. Stranki sta dne 30.4.2002 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in v njej za primer prenehanja delovnega razmerja specificirali višino odpravnine (X. točka). S tem sta na poseben način uredili le višino odpravnine kot instituta zakonske narave, saj je bila odpravnina za primer prenehanja delovnega razmerja uzakonjena v tretjem odstavku 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), ki je veljal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Predmet tožbenega zahtevka tako ni odpravnina, ki bi imela pogodbeni temelj, zato je v postopku presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče upravičeno ugotavljalo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji (ZDR) za priznanje pravice do odpravnine.

Ker v skladu z vsem obrazloženim v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).