Jedro

V obravnavanem primeru dejstva, ki jih je dolžnica navajala v ugovoru, ne omogočajo zaključka, da je bila pasivna družbenica. Gre za to, da je očitno imela možnost vplivati na poslovanje, saj ne trdi, da bi ji kdorkoli to preprečeval, vendar pa te možnosti ni izkoristila; če je direktor res ni seznanjal z dogodki v družbi, bi to lahko zahtevala, za svoje trditve o tem, da naj bi ji celo izjavil, da je izbrisana kot družbenica, pa tudi ni predložila nobenega dokaza.

Izrek

Pritožba druge dolžnice B.J. se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor druge dolžnice zoper svoj sklep opr.št. Ig 1 z dne 22.1.2004; stroške upnika je odmerilo v znesku 179,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Proti navedenemu sklepu je druga dolžnica po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da je sodišče ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da svojih navedb, češ da terjatev nanjo ni prešla, ni podprla z ustreznim dokazom, ker da je priložila le potrdilo o tem, da je prijavila odhod iz območja Republike Slovenije. Vendar pa ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj je dolžnica ugovarjala, da v kritičnem času, torej v času nastanka terjatve, katere izvršba se v predmetnem postopku opravlja, ni bivala v Sloveniji, zaradi česar ni mogla vplivati na poslovanje kasneje izbrisane družbe. O tem pa sklep nima nobenih razlogov. Dejstvo, da dolžnica v vodenje poslov ni bila vključena, je nadalje razvidno tudi iz seznama zakonitih zastopnikov družbe, nikdar ni bila poslovodja, niti ni imela dejanskega vpliva na njegovo izbiro. Dolžnica je bila imetnica 25- odstotnega poslovnega deleža izbrisane družbe in je imela na tej podlagi ustrezen delež glasovalnih pravic, s katerimi pa ni mogla odločilno vplivati na poslovanje družbe. Tega konkretnega podatka o višini poslovnega deleža, ki je pomemben, pa sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo trditve, ki jih je druga dolžnica podala v ugovoru, ker je glede na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tudi v izvršilnem postopku treba upoštevati prepoved uveljavljanja pritožbenih novot (337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Kot takšne pa se zato štejejo vse tiste trditve v pritožbi, ki ta okvir presegajo, zato jih ni mogoče upoštevati. V ugovoru pa je ta dolžnica glede svoje družbeniške vloge v prvotnem dolžniku zatrjevala, da je v njem imela samo 25 %-ni delež; da ni bila nikdar dejansko vključena v gospodarjenje in poslovodstvo družbe; da je v letih, ko je obveznost nastala, bivala v tujini, kjer se nahaja že deset let; da je direktor družbe ni seznanjal z dogodki v družbi in je celo izjavil, da je izbrisana kot družabnica. Pri tem je od vseh zatrjevanih dejstev dokazovala le dejstvo svoje odsotnosti iz Slovenije, in sicer s priloženim potrdilom o prijavi začasnega odhoda z območja RS (od 8.1.2001 dalje).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je bil prvotni dolžnik izbrisan iz sodnega registra 22.10.2004 in po tedaj veljavnem Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Ur.l. RS, št. 54/99) se šteje, da so družbeniki prevzeli obveznost plačila morebitne preostale obveznosti družbe (27. čl. ZFPPod v zvezi s 394. čl. tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, ZGD), razen če se dokaže, da so imeli v družbi zgolj pasivno vlogo v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 9.10.2002 (št. U-I-135/00-77). Vendar pa v obravnavanem primeru dejstva, ki jih je dolžnica navajala v ugovoru, ne omogočajo zaključka, da je bila pasivna družbenica. Gre za to, da je očitno imela možnost vplivati na poslovanje, saj ne trdi, da bi ji kdorkoli to preprečeval, vendar pa te možnosti ni izkoristila; če je direktor res ni seznanjal z dogodki v družbi, bi to lahko zahtevala, za svoje trditve o tem, da naj bi ji celo izjavil, da je izbrisana kot družbenica, pa tudi ni predložila nobenega dokaza; tudi njeno bivanje v tujini pomeni njeno prostovoljno odločitev, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da potrdilo o prijavi začasnega odhoda z območja RS ne bi moglo dokazovati trditve, da terjatev družbe ni prešla na dolžnico.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo druge dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.