Jedro

Sodišče prve stopnje v škodo obsojenca ne bi smelo upoštevati okoliščine, da je obsojenec tekom kazenskega postopka zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je obžalovanje izrazil šele v predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora. V skladu z načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledično to pomeni, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv. Obdolženec se lahko ves čas postopka brani z molkom, če se ne zagovarja, pa tega ni mogoče šteti niti za posredno priznanje krivde niti za obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti za način oziroma strategijo njegove obrambe, zaradi česar zanikanje storitve kaznivega dejanja ter obžalovanje šele po izvedenem dokaznem postopku sodišče ne sme upoštevati niti v kasnejšem postopku nadomestne izvršitve kazni zapora.

Teža obravnavanih kaznivih dejanj (obsojenec je namreč storil dve kaznivi dejanji davčne zatajitve, pri tem pa se na škodo proračuna Republike Slovenije izognil doplačilu dohodnine v znesku kar 91.182,65 EUR, kolikor tudi znaša protipravno pridobljena premoženjska korist), predhodna kaznovanost obsojenca ter njegovo obnašanje po izrečeni kazni zapora (obsojenec ni dvigoval sodnih pisanj na naslovu bivanja, morebitne spremembe naslova stalnega prebivališča pa sodišču prve stopnje ni sporočil) so namreč takšne narave, da nadomestna izvršitev kazni zapora pri obsojencu ne bi dosegla svojega namena.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega G.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 21966/2014 z dne 10. 4. 2019 zavrnilo predlog obsojenega G.Ž. za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obsojenca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) ter predlogu obsojenca za nadomestno izvršitev kazni zapora ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba zgolj uvodoma kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. Soglašati pa ni mogoče s pritožbo niti v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da nadomestna izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna pri obsojencu ni utemeljena, pri tem pa svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Obsojenec namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj osebnostno urejen za izvršitev zaporne kazni na predlagan način.

7. Stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje predhodno kaznovanost in povratništvo upoštevalo že pri izreku sodbe ter odmeri kazenske sankcije, zaradi česar istih okoliščin ni mogoče ponovno upoštevati v postopku odločanja o nadomestni izvršitvi kazni zapora, je zmotno. Glede na namen izvršitve kazni zapora ob koncu tedna oziroma t.i. vikend zapora mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni,1 zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predhodno kaznovanost obsojenca, njen vpliv na odločitev pa tudi ustrezno obrazložilo. Slednje prav tako velja za težo in posledice storjenih kaznivih dejanj, pri čemer se s pritožbenimi pomisleki, da navedeni okoliščini ne vplivata na osebnostno urejenost obsojenca, ni mogoče strinjati.

8. Pritožba nadalje nima prav, ko navaja, da so podani pogoji za izbris sodb Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 48290/2010 in Okrožnega sodišča v Mariboru I K 14620/2010 iz kazenske evidence obsojenca. Pri tem namreč očitno prezre, da sta navedeni sodbi zaradi neprave obnove kazenskega postopka izgubili svojo samostojnost in da sta bili izrečeni kazni zapora po teh sodbah s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 14620/2010 z dne 18. 9. 2015, pravnomočno dne 28. 9. 2015, združeni v enotno kazen eno leto in en mesec zapora, ki je bila v celoti izvršena dne 16. 1. 2016. Slednje pomeni, da bodo v skladu s 4. točko četrtega odstavka 82. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) morebitni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, torej za izbris sodbe iz kazenske evidence, podani dne 16. 1. 2021 (če obsojenec v tem času ne bo storil novega kaznivega dejanja). Ob obrazloženem pritožba neutemeljeno navaja, da je bil obsojenec pred odločanjem o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora zgolj enkrat obsojen in še to zaradi drugega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je bil obsojeni predhodno spoznan za krivega več kaznivih dejanj, tudi z elementi nasilja, prav tako pa mu je že pred obravnavano zadevo bila izrečena kazen zapora.

9. Pritrditi je sicer pritožbi v delu, da sodišče prve stopnje v škodo obsojenca ne bi smelo upoštevati okoliščine, da je obsojenec tekom kazenskega postopka zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je obžalovanje izrazil šele v predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora. V skladu z načelom domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije in 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Posledično to pomeni, da se obdolžencu v kazenskem postopku ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv. Obdolženec se lahko ves čas postopka brani z molkom, če se ne zagovarja, pa tega ni mogoče šteti niti za posredno priznanje krivde niti za obteževalno okoliščino pri odmeri kazni. Enako je mogoče ugotoviti za način oziroma strategijo njegove obrambe, zaradi česar zanikanje storitve kaznivega dejanja ter obžalovanje šele po izvedenem dokaznem postopku sodišče ne sme upoštevati niti v kasnejšem postopku nadomestne izvršitve kazni zapora. Ker pa v obravnavani zadevi takšni okoliščini nista bili odločilni za presojo, ali je obsojenec dovolj osebnostno urejen za prestajanje kazni zapora z vikend zaporom, saj so ju v celoti pretehtale druge upoštevane okoliščine, pritožbeno sodišče ni imelo razlogov za spremembo odločitve v korist obsojenca.

10. V preostalem pritožba ponavlja svoje navedbe iz predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora, do katerih pa se je že opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, kar je storilo tudi glede navedb v smeri, da obsojenec zaradi prestajanja kazni zapora ne bo mogel povrniti protipravno pridobljene premoženjske koristi, plačilo katere mu je bila naložena s sodbo. Razloge v zvezi s tem ima sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti obrazložitve, kot to očita pritožba, pa ni mogoče zaslediti. Pritožba izpostavlja, da obsojenčeva kazniva dejanja izvirajo iz časovno oddaljenega obdobja, ko je živel neurejeno zasebno in poslovno življenje, medtem ko sedaj spoštuje pravne in moralne vrednote, prav tako pa si je poiskal zaposlitev in ustvaril družino. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedene osebne in družinske razmere obsojenca same po sebi ne kažejo na takšno stopnjo osebne urejenosti, kot jo predvideva prvi odstavek 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Teža obravnavanih kaznivih dejanj (obsojenec je namreč storil dve kaznivi dejanji davčne zatajitve, pri tem pa se na škodo proračuna Republike Slovenije izognil doplačilu dohodnine v znesku kar 91.182,65 EUR, kolikor tudi znaša protipravno pridobljena premoženjska korist), predhodna kaznovanost obsojenca ter njegovo obnašanje po izrečeni kazni zapora (obsojenec ni dvigoval sodnih pisanj na naslovu bivanja, morebitne spremembe naslova stalnega prebivališča pa sodišču prve stopnje ni sporočil) so namreč takšne narave, da nadomestna izvršitev kazni zapora pri obsojencu ne bi dosegla svojega namena. Namen kaznovanja ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilo (retribucija). Bistvo slednjega je naziranje, da je kazen racionalno, natančno in pravično odmerjeno povračilo, ki storilca prizadene, in katerega edino merilo je teža kaznivega dejanja. Povračilnost kazni je omejena, ni pa izključena, sodišče jo mora upoštevati ne le pri izbiri in odmeri kazni, ampak tudi v fazi njenega izvrševanja, torej pri odločanju o nadometni izvršitvi kazni zapora. Po temeljiti presoji vseh okoliščin bo povračilnost kazni pri obsojenemu G.Ž. dosežena šele z izvršitvijo izrečene kazni zapora, medtem ko zasedenost slovenskih zaporov, o čemer tudi problematizira pritožba, na individualizacijo kazni nima popolnoma nobenega vpliva.

11. Glede na navedeno, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornikov obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.

1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 in I Ips 59109/2010-171 z dne 13. 2. 2014.