Jedro

V konkretnem primeru je viličarist tožnika prosil za pomoč pri nakladanju aluminijastih bal na viličarja. Prosil ga je, da s strani z rokami pritisne na balo, da bi šle vilice lažje pod balo, tožnik pa je tedaj, kljub opozorilu viličarista, naj tega ne počne, stopil na balo, visoko približno 80 cm, in nato padel z nje ter se poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim nepravilnim in nepredvidljivim ravnanjem sam povzročil nastanek škodnega dogodka, zaradi česar tožena stranka niti objektivno niti krivdno ne odgovarja za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Obe stranki in stranski intervenient sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 6.066,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov tožnika (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 3.639,50 EUR (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa stroške postopka v višini 141,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se z vmesno sodbo ugotovi, da je zahtevek po temelju utemeljen, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter pridržanje odločitve o stroških za končno odločbo. Opozarja na bistveno kršitev določbe 214. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni štelo za priznano dejstvo, da je bil A.A. nadrejen tožniku, čeprav ga je tožena stranka najprej priznala, nato pa prerekala. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da A.A. ni bil nadrejen tožniku. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti B.B., zakonitemu zastopniku tožene stranke, C.C. in A.A., saj so vsi povezani s toženo stranko in zato zainteresirani pričati v njeno dobro, v njihovih izpovedih pa so podana tudi neskladja. Iz izpovedi izvedenca izhaja, da se je škodni dogodek lahko zgodil le na način, kot trdi tožnik. Sodišče prve stopnje v sodbi ne pojasni, zakaj naj bi tožnik, čeprav je že večkrat brez težav pomagal pri nakladanju kovinskih bal, samovoljno ravnal v nasprotju z navodili nadrejenega. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Iz 33. člena ZVZD izhaja, da je odklonitev nevarnega dela pravica in ne dolžnost delavca, delodajalec pa z opustitvijo odklonitve s strani delavca ni razbremenjen svoje odgovornosti. Zmotno je sodišče prve stopnje presodilo, da viličar v konkretnem primeru ni bil nevarna stvar. Nevarna stvar je namreč delujoč in ne le premikajoč se viličar. Za to, da je viličar v uporabi, ni treba, da se cel premika, ampak zadošča že, da so v delovanju vilice. Tudi izvedenec je potrdil, da je šlo v obravnavanem primeru, tudi če bi se dogodek res zgodil tako, kot trdi tožena stranka, za nedovoljen način opravljanja dela. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila že praktično cela bala na vilicah, saj bi se v tem primeru sama prevagala in pomoč tožnika ne bi bila potrebna. Glede na to, da je potrebna sila odvisna od položaja bale, je verjetna trditev tožnika, da je moral uporabiti celotno težo svojega telesa, pri čemer tudi to ni zadoščalo, zato je moral viličarist s sunkom navzgor pomagati, da bi se bala prevagala. Če delodajalec delovni proces organizira tako, da mora delavec uporabiti svojo silo, da določen predmet pritisne navzdol, je verjetno, da si bodo delavci pomagali tudi tako, da bodo stopili na predmet ali se nanj usedli (ker je to potrebno in ne zato, da bi si olajšali delo). To bi delodajalec moral pričakovati in takšno ravnanje predvideti, posledicam pa se s pravilno organizacijo delovnega procesa izogniti. Vse, kar bi moral storiti, je, da bi bile bale bodisi naložene na paletah bodisi bi se uporabljale ustrezne klešče oziroma pomožno orodje. Tožena stranka ni na ta način organizirala delovnega procesa, zato je ravnala protipravno, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bala zelo lahka, čeprav iz dokaznega postopka izhaja, da tehta 150 kg. Sodba je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Nelogičen je zaključek sodišča, da medtem ko delavec drži balo, viličar miruje, vilice in konice vilic pa so na tleh. Če bi to držalo, bi morala za naložitev bale dva delavca balo prijeti, jo dvigniti in postaviti na vilice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki sta nanjo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje po mnenju tožnika ni pojasnilo, zakaj dejstva, da je bil A.A. nadrejen tožniku (ki ga je tožena stranka najprej priznala, nato pa zanikala), ni štelo za priznano. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik s strani A.A. ni prejel navodila, naj se usede oziroma stopi na balo, se je izkazalo za nepomembno dejstvo, ali je bil slednji tožniku nadrejen. Očitana relativna bistvena kršitev tako že zato ni podana. Posledično pa ni podana niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik sodišču prve stopnje očita iz istega razloga.

7. V pritožbi tožnik navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje na več mestih v nasprotju s procesnim gradivom in je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Iz pritožbenih navedb v tem delu pa izhaja, da tožnik sodišču prve stopnje ne očita nepravilnosti pri navedbi vsebine izvedenih dokazov (kar bi bil očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ampak se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je nekonkretiziran, zato se pritožbeno sodišče do njega ne more opredeliti. Tožnik v pritožbi namreč ne navede, katerih predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa bi jih moralo in iz katerega razloga.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje vnovič odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 8. 5. 2009. V prvotnem sojenju je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 544/2015 z dne 28. 10. 2015 sodbo sodišča prve stopnje, s katero je tožbeni zahtevek prav tako v celoti zavrnilo, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku je sodišče prve stopnje ob upoštevanju navodil pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da tožena stranka za nastali škodni dogodek ni niti objektivno niti krivdno odgovorna in da je do njega prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Tožbeni zahtevek je tako na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) v povezavi s 131. členom in drugim odstavkom 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) ponovno zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je viličarist A.A. tožnika prosil za pomoč pri nakladanju aluminijastih bal na viličarja. Prosil ga je, da s strani z rokami pritisne na balo, da bi šle vilice lažje pod balo, tožnik pa je tedaj, kljub opozorilu viličarista, naj tega ne počne, stopil na balo, visoko približno 80 cm, in nato padel z nje ter se poškodoval. Viličar je bil pri tem po ugotovitvi sodišča prve stopnje pri miru, premikale so se morebiti le vilice (konkretni viličar je imel teleskopske vilice, ki se lahko premikajo v vse smeri, spreminja pa se lahko tudi naklon vilic). Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da do škodnega dogodka ni prišlo na navedeni način in da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo pričam, ki so povezane s toženo stranko. Sodišče prve stopnje je naredilo obširno dokazno oceno izpovedi zaslišanih prič (zakonitega zastopnika tožene stranke, A.A., C.C. in B.B.), ki so vsi v bistvenem izpovedali skladno in na podlagi njihovih izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do dogodka prišlo na opisani način. Okoliščine, ki jih navaja tožnik v pritožbi in zaradi katerih sodišče prve stopnje pričam ne bi smelo verjeti, se nanašajo na nebistvena dejstva v tem sporu in niso takšne teže, da bi lahko vplivale na njihovo verodostojnost. Nasprotno pa se tožnikova izpoved v ponovljenem sojenju bistveno razlikuje od njegove izpovedi v prvotnem sojenju, je nelogična in v nasprotju z izpovedmi ostalih prič, zato ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pri tem pa tudi izvedenec za varstvo pri delu, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, ni ugotovil, da se je škodni dogodek lahko zgodil samo tako, kot to navaja tožnik. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede poteka škodnega dogodka so tako pravilne.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru viličar ne predstavlja nevarne stvari, zaradi katere bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je nevarna stvar vsak delujoč in ne le premikajoč se viličar. Takšno namreč ni stališče sodne prakse(1) , ki kot nevarno stvar šteje le viličar v trenutku, ko se premakne zaradi delovanja motorja (v obratovanju). V obravnavanem primeru se viličar kot vozilo ni premikal, ampak je stal na miru, premikale pa so se po ugotovitvi sodišča prve stopnje kvečjemu in v določenem manjšem obsegu le vilice viličarja. V konkretnem primeru zato viličar ni predstavljal nevarne stvari, saj zgolj zaradi takšnega premika vilic viličar ni tako nevaren, da ga kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod nadzorom in ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Drugačno stališče ne izhaja niti iz odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 102/2012, na katero opozarja tožnik v pritožbi. V tej zadevi je škodni dogodek nastal pri vožnji z viličarjem(2) in ne pri premikanju vilic. Navedeno stališče o nevarni stvari pa na pravilnost presojane odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je v vsakem primeru podan razlog za oprostitev odgovornosti tožene stranke po drugem odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v nasprotju z običajnim načinom dela pri toženi stranki in ne da bi dobil takšno navodilo s strani viličarista A.A., stopil na balo, ko je bila ta delno že naložena na vilice viličarja. Takšno ravnanje je bilo po ugotovitvi sodišča prve stopnje povsem samovoljno, nerazumno in nepričakovano, saj se na tak način pomoč viličaristu pri nakladanju tovora na vilice viličarja nikoli ni nudila, poleg tega pa je A.A. ob tem tožnika celo izrecno opozoril, naj ne stopa na balo.

13. Tožnik v pritožbi navedenim dejanskim ugotovitvam ne nasprotuje, navaja pa, da ravnanje tožnika za toženo stranko glede na način organizacije dela ni bilo nepričakovano. Glede na to, da so delavci tožene stranke pri nalaganju bal po potrebi pomagali le tako, da so z rokami od strani pridržali balo, pri tem pa stali na tleh, in glede na to, da v konkretnem primeru viličarist A.A. tožniku ni dal navodila, naj se povzpne na balo, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožnika povsem samovoljno, nepričakovano in nepredvidljivo ter v nasprotju s pravili o varnem načinu izvajanja dela, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da na način, kot se je dela lotil tožnik, pri toženi stranki ni nikoli ravnal noben delavec, prav tako je ugotovilo, da tožnik takšnega navodila ni dobil oziroma ga je A.A. celo opozoril, naj se ne vzpenja na balo. Ravnanje tožnika je bilo tako v takšni meri nerazumno in neobičajno, da ga tožena stranka ni mogla predvideti in se posledično tudi ne izogniti posledicam, ki zaradi takšnega ravnanja lahko nastanejo.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je bilo delo pri toženi stranki organizirano v nasprotju z varnostnimi pravili, saj bi morale biti bale na paletah oziroma bi se morale za prenašanje bal uporabiti ustrezne klešče na viličarju oziroma bi morali delavci uporabiti ustrezno orodje. Navedenih dejstev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, ampak jih navaja šele sedaj v pritožbi, kar je glede na prvi odstavek 337. člena ZPP prepozno. Pa tudi sicer je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi takšnega nepravilnega organiziranja dela, ampak zaradi tožnikovega samovoljnega, neobičajnega in nepričakovanega vzpenjanja na balo. Če bi namreč tožnik ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, tj. s pritiskom rok na balo od strani (pri čemer niti ne trdi, da je najprej poskusil pomagati na opisani način), do škodnega dogodka ne bi prišlo.

15. Glede na navedeno je tožnik s svojim nepravilnim in nepredvidljivim ravnanjem sam povzročil nastanek škodnega dogodka, zaradi česar tožena stranka niti objektivno niti krivdno ne odgovarja za nastalo škodo.

16. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožnik od A.A. ni dobil navodila, naj se vzpne na balo, se je kot nepomembno izkazalo vprašanje, ali je bil slednji tožniku nadrejen. Pritožbeno sodišče zato ne odgovarja na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da A.A. tožniku ni bil nadrejen in da bi moral takšno navodilo odkloniti. Prav tako se ne opredeljuje do pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj verjame, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili nadrejenega, čeprav je že prej večkrat brez težav pomagal pri nakladanju kovinskih bal. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje štelo, da so bale, ki so tehtale 150 kg, zelo lahke. V 15. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje namreč le povzelo izpoved zakonitega zastopnika, ne izhaja pa iz te točke dejanska ugotovitev, da so bale s težo 150 kg lahke bale.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).