Jedro

Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 22. 7. 2015, pri čemer tožena stranka pri preračunu pokojninske osnove ne sme uporabiti faktorja 0,732. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da ji je starostna pokojnina priznana v višini 495,85 EUR in ne v višini 585,05 EUR, kolikor znaša pokojninska osnova preračunana s faktorjem 0,732. Z izračunom se ne strinja, ker meni, da so bili količniki obračunani dvakrat. Navaja, da je bila njena pokojnina izračunana po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), zaradi česar je imela pokojninsko osnovo že v osnovi nižjo in ne ve zakaj je bila znižana še s količnikom (pravilno faktorjem) 0,732 po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Meni, da je obrazložitev sodbe, da bi bila brez količnika (faktorja) na boljšem, v nasprotju z dejanskim stanjem. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo, da se na ta način zagotavlja enakost pred zakonom upokojencem po ZPIZ-1 v času veljavnosti ZPIZ-2. Če bi v njenem primeru še vedno veljal ZPIZ-1, se pri izračunu ne bi upošteval faktor 0,732 in bi bila na boljšem. Zato meni, da je s spremembo zakonodaje na slabšem. Vztraja, da znaša pravilen izračun njene pokojnine 585,08 EUR in v takšnem znesku bi ji pokojnina morala biti tudi priznana. Ne razume kakšno vezo ima pri njenem izračunu pokojnine določba 394. člena ZPIZ-2, saj na dan 31. 12. 1999 ni bila uživalka denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Poleg tega je navedeno, da je uveljavljala pravico do starostne pokojnine v letu 2015 in da se zato uporabijo količniki iz leta 2014. Ker se nekaj upošteva po ZPIZ-1, nekaj pa po ZPIZ-2, prihaja do nasprotij, čemur pa ostro nasprotuje. Pri njej prihaja do odstopanja, saj se ji je odmerila pokojnina v višini 84,75 % pokojninske osnove. Poudarja, da ZPIZ-2 velja retroaktivno, saj ji jemlje na podlagi prejšnjega zakona pridobljene pravice in osnove. Sklicuje se na 155. člen Ustave in na to, da zakoni in drugi predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj. S sprejetjem 394. člena ZPIZ-2 je bilo poseženo v staro zakonodajo, njim pa so bile odvzete zaslužene pravice oziroma sredstva. Zato predlaga odpravo 394. člena ZPIZ-2. Če se je upokojila po ZPIZ-1, naj se pri izračunu pokojnine upošteva ta zakon.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 7. 2015. S slednjo odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril starostno pokojnino v znesku 495,85 EUR na mesec od 31. 1. 2015 dalje.

6. Po ZPIZ-2, ki je začel veljati 1. 1. 2013, je mogoče pravico do starostne pokojnine pridobiti ob dopolnjenih 65 letih starosti in najmanj 15 letih zavarovalne dobe; ali leta 2015 ob dopolnjenih 62 letih in 6 mesecev starosti in najmanj 20 letih pokojninske dobe oziroma v istem letu ob dopolnjenih 58 letih in 8 mesecih starosti in 39 letih pokojninske dobe brez dokupa (27. člen). Ob vložitvi vloge 17. 12. 2014 pri tožnici pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine po citirani določbi ZPIZ-2 niso bili izpolnjeni.

7. Vendar pa ZPIZ-2 v prehodni in končni določbi 394. člena zagotavlja varstvo pričakovanih pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne osebe. Po tej določbi se zavarovanec, ki je na dan 31. decembra 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je to pravico užival vse do izteka obdobja, za katerega mu je bila dodeljena, ali mu je ta pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, lahko upokoji po predpisih, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, to je po ZPIZ-1. 8. Ker tožnica v letu 2015 (niti v letu 2014, ko je vložila zahtevo za starostno pokojnino) pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 (in ne 31. 12. 1999) brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti in je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe, to je pogoje po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1, kar je s svojo zahtevo tudi uveljavljala.

9. Določba 394. člena ZPIZ-2 torej pod določenimi pogoji daje takšnim zavarovancem kot je tožnica, možnost, da se upokojijo po ZPIZ-1. Zato je za tožnico pomembna določba 394. člena ZPIZ-2 in v povezavi z določbami ZPIZ-1 predstavlja pravno podlago za odločitev v sporni zadevi.

10. V obravnavanem primeru je toženec pri odmeri starostne pokojnine upošteval, da ima tožnica do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnjenih 58 let starosti in 38 let, 9 mesecev in 4 dni pokojninske dobe. Pokojninsko osnovo je izračunal po 39. členu in 406. členu ZPIZ-1 na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja s tem, da je za tožnico najugodnejša 18 letna pokojninska osnova na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1977 do leta 1994 v znesku 799,29 EUR. Tožena stranka je nato izračunano pokojninsko osnovo po določbi osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2 preračunala s faktorjem 0,732 tako, da pokojninska osnova znaša 585,08 EUR. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 84,75 % od te pokojninske osnove tako, da je na dan 31. 1. 2015 znašala 495,85 EUR.

11. Starostna pokojnina v višini pokojninske osnove, to je v višini 585,08 EUR, za kar se zavzema pritožba, bi tožnici pripadala v primeru, če bi bil njen odmerni odstotek glede na dopolnjeno pokojninsko dobo 100 %. Ker pa je glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerni odstotek znašal 84,75 %, je bila starostna pokojnina skladno z določbo 50. člena ZPIZ-1 odmerjena od pokojninske osnove v takšnem odstotku in ne v višini 100 % oziroma v višini pokojninske osnove, za kar se zavzema pritožba.

12. Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Potrebno je namreč upoštevati, da je bila tožnica vse do 30. 1. 2015 vključena v zavarovanje in da ji je toženec pri odmeri starostne pokojnine upošteval tudi vso zavarovalno dobo, dopolnjeno do navedenega datuma. Pokojninsko osnovo je torej potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2014) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov. Nato pa se tako izračunana pokojninska osnova preračuna še s faktorjem 0,732. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin.

13. V zvezi z uporabo določbe 394. člena ZPIZ-2 je pritožbeno sodišče tudi že zavzelo stališče, da je tožena stranka to določbo pravilno uporabila v primeru odmere pokojnin upravičencem, ki so uveljavljali pravico po določbi 394. člena ZPIZ-2. Tako na primer v zadevi Psp 86/2016 z dne 1. 6. 2016 in v zadevi Psp 115/2016 z dne 30. 6. 2016. V citiranih zadevah je bilo poudarjeno, da je količnik iz 35. člena ZPIZ-2 določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarske leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja (komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s področji obveznega in poklicnega zavarovanja, stran 785). Pritožba zmotno meni, da je že v osnovi imela nižjo pokojninsko osnovo in da zato ni bilo potrebe po preračunu še s faktorjem 0,732. 14. Pri uporabi citirane določbe ZPIZ-2 ni prišlo, niti ni moglo priti do posega v pridobljeno pravico, kot zmotno meni pritožba, saj do uveljavitve starostne pokojnine ni imela priznane še nobene pravice iz pokojninskega zavarovanja. S takšno ureditvijo v ZPIZ-2 pa tudi niso bile kršene z ustavo zagotovljene pravice in določba 155. člena Ustave RS, ki sicer res prepoveduje njeno učinkovanje za nazaj. Zaostreni in drugačni pogoji kot v ZPIZ-1 se uporabljajo le za naprej, hkrati pa je ZPIZ-2 v prehodnih določbah, med drugim tudi v določbi 394. člena, pod določenimi pogoji zagotovil še nadaljnjo uporabo ZPIZ-1, ki je z uveljavitvijo ZPIZ-2 prenehal veljati.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.