Jedro

Odmera zadoščenja za najlažjo obliko prizadetosti obvratnih struktur.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 450.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 22.9.2003, in to v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

Sicer se revizija zavrne.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 563.840 SIT odškodnine (od tega 450.000 SIT zadoščenja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in to od zneska 110.040 SIT od 21.1.2001, od zneska 3.800 SIT od 10.1.2002 in od zneska 450.000 SIT od 23.9.2003. Višji zahtevek (tožnik je iz naslova nepremoženjske škode zahteval skupaj 1.800.000 SIT, iz naslova premoženjske škode pa 152.712 SIT odškodnine) je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožniku povrniti 223.909 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do zadoščenja za telesne bolečine v znesku 450.000 SIT ter da mu druge oblike nepremoženjske škode (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) niso nastale.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožba zavrnjena glede odločbe o zahtevku za zadoščenje in za zamudne obresti, vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči premalo upoštevali trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem. Napačno sta ocenili posamezne dokaze, zlasti dopolnilno izvedensko mnenje dr. M. S., iz katerega izhaja, da se tožnik pred škodnim dogodkom ni zdravil zaradi poškodb vratnega dela hrbtenice ter da tudi ni iskal zdravniške pomoči zaradi bolečin v levem kolenu. Sodišči bi morali dati ustrezno težo tudi tožnikovi izpovedbi. Bolezenske spremembe so bile pred nesrečo klinično neme, sprožilni vzrok njihove manifestacije pa je prav škodni dogodek. Glede odškodnine zaradi prestanega in bodočega strahu sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Izvedenec je namreč v svojem mnenju ugotovil, da je tožnik sicer utrpel primarni strah, ki ni bil velik, kasneje (v obdobju 14 dni) pa zaskrbljenost. Tudi tožnik je izpovedal, da se je ob škodnem dogodku močno prestrašil. Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je bil strah pod pragom, ki opravičuje priznanje odškodnine za to obliko škode, je zato zmoten. Ni jasno, zakaj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Glede tega izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov (zlasti, zakaj ne verjameta tožniku, da se je ob nesreči močno prestrašil).

Sodišči sta tudi spregledali dopolnitev izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da se tožnik pred škodnim dogodkom nikoli ni zdravil zaradi težav z vratnim delom hrbtenice. Šele poškodba, ki jo je dobil v prometni nesreči dne 25.11.2005, je povzročila klinično manifestacijo bolezenskega stanja. To pomeni, da je zmoten zaključek, da je malo verjetno, da je tožnik v nesreči utrpel nihajno poškodbo vratnega dela hrbtenice ter da je šlo za najlažjo obliko poškodbe vratnega dela, ki praviloma ne zapušča posledic. Če poškodbe z dne 25.11.2000 ne bi bilo, se tudi ne bi pokazale degenerativne spremembe. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ovrednotilo izpovedbe tožnika kot stranke, da sedaj bistveno težje opravlja svoje delo. Sicer pa bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 35 let. Revident meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati vsaj načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26.6.2002, po katerem tečejo od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 dalje. Vendar je sodna praksa, ki obresti ne priznava tudi za čas pred tem, protiustavna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom. Tožnik ne soglaša, da bi njegovo premoženje kdorkoli zastonj uporabljal. Zato je upravičen do zamudnih obresti tudi za čas pred 1.1.2002. Drugače je v neenakopravnem položaju s tistimi upniki, katerih terjatve so zapadle po 1.1.2002. Obligacijska in obrestna zakonodaja se s 1.1.2002 vsebinsko nista spremenili.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je odveč revizijsko ponavljanje dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ter sklicevanje na mnenje izvedenca. Revizijsko sodišče je pač vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se tudi ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno. Pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruiran) revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga revident vidi v zanj neprepričljivi dokazni oceni "strahu", ki naj bi ga tožnik utrpel ob samem dogodku (ko se je vanj z vzvratno vožnjo zaletel zavarovanec tožene stranke).

Natančno in izčrpno ugotovljene posledice tožnikove poškodbe (nateg vratnih mišic in udarnina levega kolena) tudi po mnenju revizijskega sodišča utemeljujejo dosojen znesek zadoščenja. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (podrobno opisane na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča) tožnika ne opravičujejo do višjega zneska. Revizijsko sodišče soglaša tudi s pravnim stališčem, da tožnik, ki ob nesreči ni utrpel pomembnega (torej intenzivnega) strahu (gl. opis škodnega dogodka v tretjem odstavku na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje), ko pa so se pojavile bolečine v vratnem delu hrbtenice, zgolj zaskrbljenost, ni upravičen do zadoščenja za strah. Vsakršna zaskrbljenost in vsakršen hipen strah namreč še ni pravno priznana oblika škode. Odškodnino za strah sodišče prisodi šele, ko spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja strahu in njegovo trajanje to opravičujejo. V konkretnem primeru, ko hipen primarni strah ni bil pomemben, torej intenziven (kar je glede na način njegovega nastanka /gl. tretji odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje/ tudi razumljivo), zaskrbljenost za izid zdravljenja (najlažje oblike prizadetosti obvratnih struktur) pa ne dovolj dolga in intenzivna (da bi lahko govorili o resnem strahu), je pravilen pravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni utrpel takega strahu, ki bi predstavljal pravno priznano škodo. Ker je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) ugotovilo, da tožniku poškodba ni povzročila trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (gl. tretji odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča), je pravilen tudi pravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

V skladu s 186. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ki ga je treba uporabiti za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002 (1060. člen Obligacijskega zakonika - Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ), se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Le tedaj lahko sodišče namreč določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo, poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo. Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato Vrhovno sodišče RS s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A). To načelno pravno mnenje (gl. Pravna mnenja I, 2002, str. 11-14) se glasi: Zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. do 183. člen OZ oziroma 200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A: - do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero; - od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A).

Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Revizija je zato delno utemeljena le glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem namreč pripadajo oškodovancu zamudne obresti od uveljavitve OZ do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka plačati tožniku zamudne obresti od zneska 450.000 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 22.9.2003, in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnik z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje ter je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).