Jedro

Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe oziroma poravnave uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča, ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi z dne 14. 10. 2010 razveljavilo ter izvršilni postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavzelo je stališče, da izpolnitev dolžničine obveznosti v tem izvršilnem postopku ni pogojena z izpolnitvijo upnikove obveznosti iz sodne poravnave. Vendar je ocenilo, da je predlog za izvršbo pomanjkljiv, ker upnik ni predložil potrdila o izvršljivosti v skladu z 42. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. Sodišče druge stopnje je upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ugovor dolžnice z dne 25. 10. 2010 zavrnilo. Presodilo je, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da je predlog za izvršbo pomanjkljiv, napačno. Pojasnilo je, da pogoj za izvršljivost sodne poravnave ni ne izdano potrdilo o izvršljivosti ne pravnomočnost. Sodna poravnava je izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla, zapadlost terjatve pa se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino (prvi in drugi odstavek 20. člena ZIZ). Ker iz predložene sodne poravnave z dne 4. 3. 2010 izhaja, da je dolžničina obveznost (zapisana v 6. točki sodne poravnave) zapadla 31. 8. 2010, je sodna poravnava v delu, ki se nanaša na dolžničino obveznost, tudi izvršljiva.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da bo odločitev Vrhovnega sodišča prispevala k pravilni uporabi 20. člena ZIZ glede vprašanja izvršljivosti sodne poravnave. Opozarja, da mora izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi paziti na izvršljivost sodne poravnave (saj je neizvršljivost odločbe razlog, ki preprečuje izvršbo), zato mora v skladu z določbo 20. člena ZIZ ugotoviti, ali je terjatev iz sodne poravnave zapadla. V zvezi s tem poudarja, da stranke s sodno poravnavo pred sodiščem uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti, ter da za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah (1054. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), torej tudi pravilo o razlagi spornih določil (82. člen OZ), pravilo sočasne izpolnitve (101. člen OZ) in načelo, da so udeleženci v obligacijskih razmerjih enakopravni (4. člen OZ). Sporna sodna poravnava je bila sklenjena v nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja in stranki sta se z njo (med drugim) zavezali, da bo upnik dolžnici do 15. 8. 2010 izplačal 65.000,00 EUR (za njen solastniški delež na nepremičnini), dolžnica pa se je zavezala, da se bo do 31. 8. 2010 skupaj z otrokoma iz (te) nepremičnine izselila. Vsebina sodne poravnave je jasna, obveznosti strank so določene vzajemno in v časovnem zaporedju. To pomeni, da lahko vsaka stranka odklanja izpolnitev svoje obveznosti, dokler nasprotna stranka ne izpolni svoje obveznosti, ki je časovno zapadla pred njeno. Zato, upoštevajoč, da upnik svoje obveznosti za plačilo zneska 65.000,00 EUR ni izpolnil, upnikova terjatev (zaradi pravila sočasne izpolnitve) še ni zapadla. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo „sojenje“.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Tožilstvo izvršilnemu sodišču prve in druge stopnje očita, da je materialnopravno zmotno presodilo vsebino sodne poravnave glede zapadlosti upnikove terjatve za izpraznitev in izročitev nepremičnine.

7. Poravnava, katere vsebina naj bi bila sporna, je bila sklenjena v postopku za delitev skupnega premoženja (sodna poravnava). Ker naj bi bila sporna pogodbena narava poravnave, je treba pri razlagi spornega zapisa poravnave izhajati iz materialnopravnih določb OZ. Vprašanje, katero razlagalno pravilo bo sodišče uporabilo pri razlagi sporne (sodne) poravnave oz. pogodbe(1), je pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča, ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 82. člena OZ). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. To je dolžnica skušala doseči v postopku pred sodiščem prve stopnje s trditvijo, da upnikova terjatev še ni zapadla zaradi pravila sočasnosti izpolnitve. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da izpolnitev dolžničine obveznosti za izselitev iz Z. (primerjaj 6. točko sodne poravnave, priloga A2 spisa) v tem izvršilnem postopku ni pogojena z izpolnitvijo upnikove obveznosti za plačilo 65.000,00 EUR (primerjaj 1. in 8. točko sodne poravnave), pri čemer v postopku na prvi stopnji med strankama sploh ni bilo sporno, da je (v sodni poravnavi) rok, določen za izselitev dolžnice iz Z., do 31. 8. 2010 (list. št. 13 spisa). To pa nujno privede do materialnopravnega sklepa, da v obravnavanem primeru ni razloga za odstop od uporabe določbe prvega odstavka 82. člena OZ (po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo) in za iskanje drugačne vsebine volje strank kot izhaja iz zapisa sodne poravnave (predvideno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ le za primer razlage spornih pogodbenih določil). Ker torej spornost določb sodne poravnave ni bila izkazana, je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da izpolnitev upnikove terjatve (za izpraznitev in izročitev nepremičnine) ni pogojena z izpolnitvijo upnikove obveznosti iz sodne poravnave, in da je upnikova terjatev (za izpraznitev in izročitev nepremičnine) zapadla z nastopom roka, zapisanega v 6. točki sodne poravnave.

8. Velja še dodati, da je bil v obravnavani (sodni) poravnavi med strankama dogovorjen različen izpolnitveni čas za obveznosti iz poravnave oz. dvostranske pogodbe. To pomeni, da je šlo za odstopanje od načela sočasnosti izpolnitve. V pravdnem postopku bi imela dolžnica, ki je bila v skladu s pogodbo zavezana izpolniti kasneje, v primeru, da nasprotna stranka ne bi izpolnila prva, ugovor neizpolnjene pogodbe. V izvršilnem postopku pa se takšen ugovor ne more več uveljavljati.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila zahteva vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Poravnava je pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja ali pravice, ki se uveljavlja, z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost ter določijo medsebojne pravice in obveznosti (primerjaj 1050. člen OZ).