Jedro

Ker se dedni dogovor na premoženje, ki je predmet tega postopka, ni nanašal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo voljo dedičev glede novega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju odločilo, da v zapuščino po pok. J. P. spada še solastniški delež do 3/63 na nepremičninah parc. št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, k. o. X. Za dediča naknadno najdenega premoženja je proglasilo zapustnikovega vnuka M. P., ki mora ob upoštevanju dveh dednih izjav izplačati zapustnikovega sina V. P. v višini 2.778,98 EUR in zapustnikovega vnuka J. S. v višini 926,33 EUR, oba v enem letu po pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju. V ostalem delu je sodišče predlog dedinje zavrnilo in odredilo, da bo zemljiškoknjižno izvedbo sklepa opravilo po uradni dolžnosti.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič M. P. iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je bilo ob smrti zapustnika znano, da je bil član agrarne skupnosti in je imel v lasti deležne pravice. Vsi dediči so sodelovali v zapuščinskem postopku, zato njihove izjave, da vso zapuščino deduje J. P. mlajši, ni mogoče upoštevati drugače, kot da se nanaša tudi na deležne pravice. Nasprotni zaključek sodišča je zmoten. Sklep o dedovanju bi moral biti izveden v zemljiški knjigi tudi pri zapustnikovem deležu nepremičnin v vl. št. 60, k. o. X, in temu ostali dediči ne bi mogli oporekati. Solastniškega deleža 3/63 pri parcelah 1, 10, 2, 3, 4, 5, 6, 9, 8 in 7 zato ni mogoče šteti za naknadno najdeno premoženje po J. P. starejšemu, temveč je bil dejanski razlaščenec J. P. mlajši. Deležne pravice članov agrarne skupnosti so bile namreč odvzete z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo RS v Ljubljani s 27. 7. 1955, to je 11 let po smrti J. P. starejšega. V zapuščinskem postopku po J. P. mlajšemu je celotno zapuščino dedovala zapustnikova žena M. V. P. Skladno z določili ZPVAS je treba upoštevati samo nujne dediče po J. P. mlajšemu, to pa sta žena M. V. P. in sin J. P. Imenovana nujnega deleža ne zahtevata.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočne odločbe RS, Upravne enote Brežice št. 321-52/92-9 z 2. 4. 1998, in na podlagi podatkov v zemljiški knjigi ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine v vložku 1396, k. o. X, do deleža 3/63 vrnjene zapustniku J. P., roj. ., in umrlemu ., kot ustanovnemu članu bivše Agrarne skupnsti A., saj ob njegovi smrti niso bile zajete v sklepu o dedovanju. Te nepremičnine glede na navedeno predstavljajo novo premoženje omenjenega zapustnika, o katerem je sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom. V skladu z določilom 8. člena ZPVAS se dedovanje tega premoženja izvede po določbah Zakona o dedovanju. Premoženjske pravice lahko v naravi deduje tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

5. V predhodno izvedenem zapuščinskem postopku po zapustniku so bile predmet dedovanja nepremičnine v vl. št. 392, k. o. X. Dediči, vdova in trije otroci, so sprejeli svoje dedne deleže vsak do 1/4 in nato sklenili dedni dogovor, po katerem je zapuščino v last prevzel mladoletni sin J. P. mlajši, zapustnikova vdova T. P. pa je prevzela dosmrtno gospodarstvo in se zavezala z dohodki gospodarjenja kriti dedne deleže otrok, kot so jih dogovorili. Dediči torej niso odstopili svojih dednih deležev pritožnikovemu očetu J. P. mlajšemu, temveč so jih sprejeli in v zvezi z njimi sklenili dedni dogovor kot dogovor o delitvi zapuščine. Ker se dedni dogovor na premoženje, ki je predmet tega postopka, ni nanašal (temveč izključno na nepremičnine v vl. št. 392, k. o. X), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo voljo dedičev glede novega premoženja.1 Izkazalo se je, da zapustnikov sin V. P. dediščino sprejema in uveljavlja nujni delež, prav tako je dediščino sprejel zapustnikov vnuk J. S. Ker torej dediči v prvem zapuščinskem postopku niso podali nepreklicnih dednih izjav o odpovedi dedovanju, temveč so dediščino sprejeli, pritožbene trditve, da bi moralo sodišče kot edinega dediča šteti pritožnikovega očeta, niso utemeljene.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

1 Primerjaj tudi odločbi VSL I Cp 274/2011, VSL I Cp 3267/2014.