Jedro

Če se stranki o valorizaciji zavarovalne vsote ne dogovorita, je poleg indeksne rasti cen na drobno dopustna tudi drugačna valorizacija. Tako je sodišče smelo pri primerjavi upoštevati tudi tečaj DEM v času škodnega dogodka in času sojenja. Valutna klavzula je po 5. členu zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91) v nasprotju s tem, kar trdi tožena stranka, dovoljena. Prav tako je smelo izhajati iz primerjave z novo zavarovalno vsoto, ki je bila določena mesec dni po škodnem dogodku. Glede na čas škodnega dogodka so bile vse te primerjave potrebne, saj je bilo le tako mogoče materialnopravno pravilno ovrednotiti razmerje med prisojeno odškodnino in tedaj veljavno (vendar valorizirano) zavarovalno vsoto. Ko je sodišče ugotovilo, da prisojena odškodnina v obeh primerih ne bi presegala realne vrednosti zavarovalne vsote v času škodnega dogodka, je povsem v skladu z načeli zavarovalnega in splošnega obligacijskega prava ugovor tožene stranke zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki odškodnino v znesku 1.252,000,00 SIT, drugi tožeči stranki pa 1.850,000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da do dneva prometne nesreče dne 2.7.1988 najnižja zavarovalna vsota ni bila spremenjena. Zato bi sodišče smelo valorizirati to vsoto šele od dneva nesreče dalje in ne od dneva uveljavitve odloka iz leta 1986. Tožena stranka je na to opozarjala že v prvostopnem in pritožbenem postopku. Zavarovalna vsota, ki bi jo sodišče moralo upoštevati, znaša 2.301.075,00 SIT. Indeks porasta cen na drobno je edini dopustni pripomoček za valorizacijo, saj sta devizna in zlata klavzula prepovedani. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da upošteva obseg obveznosti tožene stranke.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbenemu zahtevku tožečih strank ugodili nad zneskom, ki ga tožena stranka priznava kot limit svoje obveznosti.

Tožena stranka je res že v postopku na prvi stopnji ugovarjala višino zavarovalne vsote in tudi navedla metodo, po kateri je zavarovalno vsoto valorizirala. Sodišči prve in druge stopnje sta se strinjali z izhodiščem, da je v času škodnega dogodka veljala zavarovalna vsota, določena z odlokom iz leta 1986 (Ur.l. SFRJ, št. 49/86). Da je treba zavarovalno vsoto valorizirati, tudi ni bilo sporno. Sporno je bilo le, kateri pripomoček za valorizacijo je dopustno uporabiti in od katerega datuma dalje je zavarovalno vsoto dovoljeno valorizirati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so pripomočki za valorizacijo lahko različni. Tožena stranka zmotno trdi, da je edini dopustni način valorizacije indeks rasti cen na drobno. Dopustna je uporaba tudi drugih kazalcev vrednosti, če jih zakon ne prepoveduje. Posebej v primeru, ko se stranki o načinu valorizacije ne dogovorita. Uporaba več pripomočkov in njihova primerjava med seboj lahko pripomore k lažji primerljivosti realne vrednosti zavarovalne vsote med časom škodnega dogodka in časom sojenja.

Tako je sodišče smelo pri primerjavi upoštevati tudi tečaj DEM v času škodnega dogodka in času sojenja. Valutna klavzula je po 5. členu zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91) v nasprotju s tem, kar trdi tožena stranka, dovoljena. Prav tako je smelo izhajati iz primerjave z novo zavarovalno vsoto, ki je bila določena mesec dni po škodnem dogodku. Glede na čas škodnega dogodka so bile vse te primerjave potrebne, saj je bilo le tako mogoče materialnopravno pravilno ovrednotiti razmerje med prisojeno odškodnino in tedaj veljavno (vendar valorizirano) zavarovalno vsoto. Ko je sodišče ugotovilo, da prisojena odškodnina v obeh primerih ne bi presegala realne vrednosti zavarovalne vsote v času škodnega dogodka, je povsem v skladu z načeli zavarovalnega in splošnega obligacijskega prava ugovor tožene stranke zavrnilo.

Dejstvo, da je pri valorizaciji z indeksom cen na drobno zmotno upoštevalo čas uveljavitve odloka iz leta 1986 in ne časa škodnega dogodka, tako ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pri tem tudi ne gre prezreti dejstva, da tožena stranka same višine prisojene odškodnine ne v pritožbenem ne v revizijskem postopku ni izpodbijala. Kar pa zadeva konkreten izračun valorizacije, ki ga tožena stranka v reviziji ponuja in ki je višji od tistega, ki ga je predlagala v pritožbenem postopku, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za dejansko vprašanje in revizijsko novoto, česar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena in 387. člen ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).