Jedro

V obravnavani zadevi je nesporno, da je bil pritožnik predan odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da je s predajo tožnika izpodbijani akt tožene stranke o omejitvi gibanja do predaje odgovorni državi prenehal učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-565/2022/5 (1222-02) z dne 4. 3. 2022, s katerim je odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III),1 in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 3. 2022 od 12. 00 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi pritrdilo stališču tožene stranke, da je v konkretnem primeru podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in da je tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega pravilno uporabila objektivni kriterij iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem (21. 10. 2020 in ponovno 19. 1. 2022) ter v Nemčiji in ju pozneje zapustil pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito, je pritrdilo presoji tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil. Tožnikova zapustitev Nemčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z RS, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, tudi po oceni sodišča prve stopnje kaže na znatno nevarnost, da bo tožnik ozemlje RS zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Ocenilo je še, da je tožnikova izpoved polna nasprotij, zato tožnik sodišča prve stopnje ni prepričal niti v delu svoje izpovedi, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji. Vse navedene okoliščine pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. V zvezi z odvzemom prostosti (omejitvijo gibanja na Center za tujce) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tožena stranka ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ta ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Opozarja, da tožena stranka še ni pridobila zagotovila Hrvaške, da bo tožečo stranko sprejela (kar naj bi izhajalo iz 3. strani sklepa), zato je treba standarde ukrepa pridržanja presojati strožje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da naj bi tožena stranka pravilno presodila in izkazala obstoj njegove znatne begosumnosti. Navaja, da je že večkrat (nazadnje na glavni obravnavi) pojasnil, zakaj na Hrvaškem ni ostal in zakaj se tja ne želi vrniti (bivanjske in življenjske razmere). Vsi ti razlogi so vezani na Hrvaško, ne na Slovenijo. Nikoli ni navedel, da v Sloveniji ne želi ostati, da se tu ne počuti dobro, celo nasprotno, navedel je, da so v Sloveniji z njim prijazni in da nima težav. Poudarja, da za presojo begosumnosti te okoliščine niso relevantne, saj se nanašajo na željo po pobegu iz Hrvaške, ne iz Slovenije. Prav tako za to presojo niso relevantne njegove navedbe, da naj bi bila njegova ciljna država Italija, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v drugih državah in da je v preteklosti Slovenijo že prečkal, pri čemer prošnje za mednarodno zaščito ni vložil. Meni, da niso podane nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce. Trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo nujnosti ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Sklicevanje sodišča prve stopnje na enake razloge, kot jih navaja tožena stranka (da dva varnostnika in receptor v azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, ki bi se izvajal v azilnem domu), ne zadošča. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Sodišče prve stopnje je 1. 9. 2022 Vrhovnemu sodišču v vednost poslalo vlogo tožene stranke, iz katere izhaja, da je bil tožnik 22. 4. 2022 ob 11. uri v skladu z Uredbo Dublin III predan Republiki Hrvaški, ki je pristojna država članica za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Vrhovno sodišče je z dopisom z dne 6. 9. 2022 pozvalo pritožnikovo pooblaščenko, da se glede na vlogo tožene stranke v roku 3 dni opredeli, ali vztraja pri vloženi pritožbi. Dopis je bil pooblaščenki vročen 8. 9. 2022, vendar nanj ni odgovorila.

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tem izboljša pravni položaj. To se glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve presoja v vsakem upravnem sporu posebej.

9. V obravnavani zadevi je nesporno, da je bil pritožnik predan Republiki Hrvaški. Navedeno pomeni, da je s predajo tožnika izpodbijani akt tožene stranke prenehal učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik tudi ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.

10. Ker pritožbe kot nedovoljene ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrgel sodnik poročevalec na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).