Jedro

Nasprotno izvršbo lahko dolžnik predlaga, ko je izvršba že opravljena, to je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje za poplačilo upnikove terjatve. Dokler se izvršba še opravlja, dolžnik ne more predlagati nasprotne izvršbe. Ne drži, da bi dolžnik moral podati tudi trditve glede pravočasnosti svojega predloga, ki je sodišče ne bi smelo preverjati samo. Zgolj pomanjkljiva materialnopravna opredelitev razloga za nasprotno izvršbo s strani sodišča prve stopnje ali dolžnika seveda še ne pomeni, da je bil dolžnikov predlog neutemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. in IV. točki izreka potrdi.

II.Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo z dne 9. 7. 2022 ugodilo tako, da mora upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti znesek 2.350,33 EUR (I. točka izreka sklepa), da se kar zahteva dolžnik več (znesek, ki presega znesek 2.350,33 EUR ter zakonite zamudne obresti od glavnice), zavrne (II. točka izreka sklepa), da se predlog za dovolitev oprave nasprotne izvršbe zavrže (III. točka izreka sklepa), da mora upnik dolžniku v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 49,20 EUR stroškov postopka o predlogu za nasprotno izvršbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (IV. točka izreka sklepa) in da mora dolžnik upniku v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 592,26 EUR stroškov postopka o predlogu za nasprotno izvršbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (V. točka izreka sklepa).

2.Zoper I. in IV. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik - dolžnik po nasprotni izvršbi. Kot bistveno navaja, da so dolžnikove trditve temeljile izključno na zatrjevanem dejstvu, da dolžnik v svojih listinah izkazuje manjši znesek dolga do upnika, kot tisti, za katerega je upnik vložil izvršbo. Upnik je v odgovoru na predlog za nasprotno izvršbo zatrjeval, da je dolžnik predlog za nasprotno izvršbo vložil prepozno. Sodišče je v sklepu take trditve upnika zavrnilo in pojasnilo, da je v predmetnem postopku potrebno šteti, da je dan, ko je dolžnik izvedel za razlog za nasprotno izvršbo, dan 1. 7. 2022, ko je sodišče izdalo sklep o delni ustavitvi izvršbe. Sodišče je v predmetnem postopku prekoračilo trditveno podlago strank v postopku in kršilo razpravno načelo, kar je pomembno tudi za ugotovitev pravočasnosti vloženega predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik predloga za nasprotno izvršbo ni vložil na podlagi podatkov v sodnem spisu, kar zmotno ugotavlja sodišče, ampak na podlagi listin (listin na strani dolžnika), ki pa jih je imel že v času vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi in jih je imel tudi v trenutku sklenitve izvensodne poravnave. Dolžnik je vložil ugovor po izteku roka in predlog za nasprotno izvršbo hkrati in iz istega razloga t.j., da je bil že prvotni dolg upnika do dolžnika nižji, kot to izhaja iz izvršilnega naslova. Dolžnik je postavil trditve, iz katerih izhaja, da je za razlog, na podlagi katerega je vložil nasprotno izvršbo, izvedel oz. vedel že najkasneje v trenutku vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi. Sodišče je napačno presodilo trditve dolžnika v predlogu za nasprotno izvršbo in subjektivni rok štelo od dneva, ko naj bi se dolžnik seznanil s sklepom o delnem umiku predloga za izvršbo, čeprav so vse njegove trditve vezane na razlog in okoliščine, o katerih bi moral dolžnik podati trditve in predložiti dokaze že prej v izvršilnem postopku. Subjektivni razlog za vložitev nasprotne izvršbe je vedno vezan na ravnanje in postopanje dolžnika ter na vedenje dolžnika o tem, kdaj so bila dolžniku znana oz. so mu postala znana dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj razloga za nasprotno izvršbo. Sodišče je vezano na utemeljitev razloga za vložitev nasprotne izvršbe, ki ga je v predlogu navedel dolžnik. Sodišče je predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo na podlagi drugega razloga (iz razloga ker iz sodnega spisa domnevno izhaja poplačilo terjatve in ne iz razloga ker je bil že dolg ob vložitvi izvršbe drugačne višine, kot to izhaja iz predloga za nasprotno izvršbo), pri čemer je arbitrarno odločilo, da je dolžnik za ta razlog izvedel ob izdaji sklepa o umiku (kar dolžnik v predlogu niti ne zatrjuje in v postopku takih trditev dolžnika ni mogoče najti). Sklep sodišča, izdan v zvezi z umikom predloga za izvršbo, za stranke ne more ustvarjati materialnopravnih učinkov o tem, kdaj je terjatev prenehala, v kateri višini je prenehala in v kateri višini še obstoji, saj terjatev po OZ preneha z izpolnitvijo oz. pobotom, kar so načini prenehanja terjatve upnika do dolžnika po predmetni izvršbi in izvensodni poravnavi. Dolžnik je vložil predlog za nasprotno izvršbo iz razloga, ker je zatrjeval, da je bilo stanje terjatve upnika do dolžnika na dan 24. 6. 2021 nižje, in sicer naj bi znašalo le 15.508,00 EUR. Dolžnik je dalje zatrjeval, da obstojijo na strani dolžnika določena plačila, ki bi jih upnik moral pri vložitvi predloga za izvršbo upoštevati (znesek varščine, znesek regalov, znesek blaga, znesek plačila banke dolžnika). V postopku dolžnik ni postavil trditve, da je upniku plačal 40.208,00 EUR in nato še zneske, ki so bili od dolžnika izterjani v postopku izvršbe in da je preplačan iz navedenega razloga. Upošteva se tisto, kar je upnik prejel na podlagi izvršbe in se ne upošteva tisto, kar je upnik prejel na drugih podlagah. Upnik je v postopku izvršbe prejel zneske, ki izhajajo iz 24. točke sklepa. V postopku je bil izdan sklep o izvršbi, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo za znesek 40.208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prisojenimi stroški. Upnik je v izvršbi prejel manj, kot znaša njegova terjatev na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. V postopku je nesporno, to pa ugotavlja tudi sodišče, da je bil znesek 40.208,00 EUR, za katerega je upnik umaknil izvršbo, poplačan iz drugega naslova in drugega postopka, tj. iz postopka izvensodne poravnave, ki ni postopek izvršbe, izvršba se ni vršila na njeni podlagi in taka izvensodna poravnava nima procesnih in ne materialnopravnih učinkov na izvršbo. Če je bil upnik preplačan, je bil preplačan v okviru postopka in iz naslova, ki ni del izvršilnega postopka, na njegovi podlagi izvršilni postopek ne teče in se izvršba ne izvaja. Za uveljavljanje morebitnega preplačila izven sodnega postopka ima dolžnik na voljo druga pravna sredstva v drugih postopkih, kot npr. pot tožbe, sodišče je zato prekoračilo svojo pristojnost. Plačila, ki jih je upnik prejel v okviru izvršbe, so imela podlago v izvršilnem naslovu in v pravnomočnem sklepu o izvršbi, zato v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je dolžnik plačal nekaj, kar ni bil dolžan plačati po sklepu o izvršbi oz. je upnik določena plačila prejel mimo sklepa o izvršbi. Sodišče je napačno tolmačilo sklep o umiku in napačno ugotovilo, da iz sklepa o umiku izhaja, da je upnik prejel 40.208,00 EUR v postopku izvršbe. Upnik je predlagal tudi zaslišanje upnika, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Iz trditev strank in listin v spisu ne izhaja, da je upnik izvensodno prejel 40.208,00 EUR plus v izvršilnem postopku plačanih zneskov iz 24. točke izpodbijanega sklepa. Na podlagi izvensodne poravnave sta se stranki dogovorili, da sta s sklenitvijo sodne poravnave poplačani glavnica in zakonske zamudne obresti v predmetnem izvršilnem postopku. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka samo pod pogojem, da bi dolžnik izpolnil še ostale obveznosti po sklenjeni izvensodni poravnavi, ki pa niso predmet tega postopka. Ker dolžnik slednjega ni izpolnil, je upnik nadaljeval izvršbo za plačilo stroškov postopka. Zaključki sodišča v izpodbijanem sklepu ne izhajajo ne iz trditev strank ne iz listin v spisu. Sodišče upnika v postopku ni nikoli pozvalo, ali je prejel plačilo zneskov, navedenih v 24. točki, in ga pozvalo, ali za navedene zneske predlog za izvršbo umika ali pri njej vztraja. Sodišče je vpogledalo v sklenjeno izvensodno poravnavo, iz katere izhaja, da sta stranki vsa plačila v izvršbi upoštevali v okviru izvensodne poravnave in da je delni sklep o ustavitvi upošteval tudi zneske plačane v izvršbi in so bili ti v izvensodni poravnavi upoštevani. Upnik se pritožuje tudi v delu odločitve o stroških, saj je taka odločitev napačna, ker upnik iz izvršbe ni prejel nobenega preplačila in je posledično predlog za nasprotno izvršbo neutemeljen in je dolžnik tisti, ki je dolžan upniku povrniti vse stroške nasprotne izvršbe, saj mu jih je neutemeljeno povzročil. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.ZIZ predvideva vložitev predloga za nasprotno izvršbo v primerih, ko je izvršba opravljena in je podan kateri (od petih) taksativno navedenih razlogov, zaradi katerih sme dolžnik zahtevati, da mu mora upnik vrniti tisto, kar je z izvršbo dobil. Predlog za nasprotno izvršbo mora izpolnjevati kumulativno naslednje pogoje: da gre za vračilo tistega, kar je upnik prejel z izvršbo (prvi odstavek 67. člena ZIZ); da je predlog vložen v zakonskem roku (drugi odstavek 67. člena ZIZ); da obstaja zakonska podlaga, ki je določena v 1. do 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ ter da ni ovir, zaradi katerih vrnitev ni več mogoča (70. člen ZIZ). Predlog za nasprotno izvršbo, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo (subjektivni rok), najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek (objektivni rok - drugi odstavek 67. člena ZIZ). Subjektivni rok je materialne in prekluzivne narave ter vpliva na presojo o upravičenosti do zahtevanega sodnega varstva.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave zneska 40.208,00 EUR s pripadki. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik dne 9. 7. 2022 vložil predlog za nasprotno izvršbo, v katerem je zatrjeval, da je upnik s plačilom zneska 40.208,00 EUR prejel več, kot znaša njegova terjatev. Na podlagi tega, da naj bi terjatev ob izdaji sklepa o izvršbi znašala le 15.508,00 EUR, ob sklenitvi izvensodne poravnave, na podlagi katere podaja materialnopravni pobot in ob plačilu zneska 19.539,60 EUR, naj bi preplačilo znašalo 24.989,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik v tej zadevi dne 27. 5. 2022 delno umaknil predlog za izvršbo za dne 40.208,00 EUR, zato je dolžnikov dne 9. 7. 2022 vloženi predlog za nasprotno izvršbo spoznalo za pravočasen. Na podlagi upoštevanja tega plačanega zneska in poplačil, ki jih je z vlogo z dne 4. 7. 2022 sporočila Banka d.d., je opravilo obračun terjatve in ugotovilo, da je upnikova terjatev preplačana za 2.350,33 EUR ter delno ugodilo dolžnikovemu predlogu za nasprotno izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

6.Višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim navedbam, da je bil dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo prepozen, ker je dolžnik že prej vedel za sklenitev izvensodne poravnave in bi predlog za nasprotno izvršbo moral vložiti že takrat. Nasprotno izvršbo lahko dolžnik predlaga, ko je izvršba že opravljena, to je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje za poplačilo upnikove terjatve. Dokler se izvršba še opravlja, dolžnik ne more predlagati nasprotne izvršbe.

Upnik je v delnem umiku predloga za izvršbo za znesek 40.208,00 EUR navedel, da vztraja pri plačilu stroškov postopka, zato izvršba takrat še ni bila končana. Tudi po prejemu dopisa z dne 5. 7. 2022, skupaj s katerim je sodišče prve stopnje upniku vročilo vlogo Banka d.d., v katerem je ta navedla, da je dolg preplačan (upniku je v nasprotju s pritožbenimi trditvami torej bila vročena v izjavo v roku 8 dni vloga OPP, na katero se je lahko izjavil glede poplačila terjatve), je upnik v vlogi z dne 8. 7. 2022 še vedno navajal, da dolg ni v celoti poplačan. Izvršba je bila končana s sklepom z dne 30. 8. 2023, zato dolžnikov predlog za nasprotno izvršbo nikakor ni bil prepozen.

Prav tako višje sodišče ne pritrjuje pritožbenim trditvam, da bi dolžnik moral podati tudi trditve glede pravočasnosti svojega predloga, ki je sodišče ne bi smelo preverjati samo. Navedenega ne zahteva niti ZIZ niti ne gre za stališče usklajene sodne prakse. Nasprotno višje sodišče meni, da sodišče celo mora preveriti pravočasnost dolžnikovega predloga ne glede na njegove navedbe, saj ga mora v nasprotnem primeru zavrniti kot prepoznega.

Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in odločalo mimo dolžnikove trditvene podlage. V nasprotju z upnikovimi navedbami je dolžnik v predlogu za nasprotno izvršbo zatrjeval tudi poplačila, opravljena preko prisilne izvršbe v znesku 7.539,60 EUR. Res je dolžnik sicer navajal tudi nekatera neutemeljena dejstva, ki pa jim sodišče prve stopnje ni sledilo in je zato v pretežnem delu zavrnilo njegov zahtevek. Vendar pa stranka vedno lahko postavi zahtevek za več, sodišče pa ji prisodi manj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj razloga po 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ (da je upnik z izvršbo prejel več, kot znaša njegova terjatev). Res sicer dolžnikov predlog za izvršbo ni bil utemeljen le na tej podlagi, temveč gre za kombinacijo s 1. točko prvega odstavka 67. člena ZIZ (razlog, če je dolžnik med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev), vendar zgolj pomanjkljiva materialnopravna opredelitev razloga za nasprotno izvršbo s strani sodišča prve stopnje ali dolžnika seveda še ne pomeni, da je bil dolžnikov predlog neutemeljen. Zgolj na podlagi zneska 40.208,00 EUR pa tudi še ni prišlo do preplačila, temveč so k preplačilu znatno prispevala prisilna poplačila, zato ne drži niti, da je sodišče upniku priznalo nekaj, česar upnik ni dobil preveč plačanega v izvršilnem postopku.

Neutemeljeno upnik tudi uveljavlja, da ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv, sodišče pa tako predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Upnik v svojem dokaznem predlogu ni navedel, o katerih od v svojem odgovoru navedenih dejstvih naj bi izpovedal - za zadostitev zahtevi po substanciranem dokaznem predlogu pa ne zadostuje "smiselno" navajanje teh dejstev v tekstu vloge, ki naj bi jih sodišče izluščilo samo.

10.Upnik zgolj pavšalno trdi, da njegova terjatev ni bila poplačana, vendar pa ob preverbi obračuna sodišča prve stopnje višje sodišče ugotavlja, da je ta pravilen. Obračun oziroma njegovo domnevno nepravilnost bi upnik moral konkretno prerekati. Iz izvensodne poravnave ne izhaja, da so plačila v izvršbi preko OPP zajeta v znesku 40.208,00 EUR. Navedenega ni mogoče razbrati iz nobene določbe izvensodne poravnave. Tudi takšno trditev bi upnik moral konkretno utemeljiti.

11.Ker je pravilna odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo, je posledično pravilna tudi stroškovna odločitev v IV. točki izreka, saj je dolžnik delno uspel s predlogom za nasprotno izvršbo (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Po pojasnjenem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1M. Lajevec in E. Žgajnar, E-paket izvršba s komentarjem ZIZ, komentar 67. člena, portal Tax-Fin-Lex.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 67, 67/1, 67/1-1, 67/1-5, 67/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.