Jedro

Tožnika sta bila le predlagatelja sprožitve disciplinskega postopka, z izpodbijanim sklepom pa bi bilo lahko eventuelno poseženo le v pravice sodnega izvršitelja, če bi bil disciplinski postopek zoper njega uveden in končan z izrekom sankcije. Izpodbijani sklep tako ni z ničemer posegel v pravni položaj tožnikov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju upravni organ) zavrnilo predlog tožnikov za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. s sedežem na naslovu ..., zaradi domnevnih kršitev, ki naj bi jih storil v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. VL 44983/2012 (In 214/2010). V obrazložitvi sklepa je upravni organ uvodoma povzel navedbe tožnikov iz njunih vlog z dne 3. 5. 2013; nadalje je opisal potek postopka pred izdajo sklepa ter se nato do vsake posamezne navedbe tožnikov opredelil. V zvezi z navedbo, da je izvršitelj nezakonito opravljal vsakomesečne rubeže, je upravni organ povzel določbi prvega in četrtega odstavka 84. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in določbo prvega odstavka 81. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ter zaključil, da imajo izvršitelji v skladu z veljavnimi predpisi pravico opravljati večkratne rubeže, vse dokler ne najdejo dovolj predmetov, iz katerih se poplača upnikovo terjatev in stroške izvršilnega postopka. V zvezi z zatrjevano okoliščino, da izvršitelj ni upošteval, da sta tožnika zoper sklep o izvršbi vložila pritožbo in da je izvršitelj kljub navedenemu nadaljeval z opravo izvršilnih dejanj, je upravni organ pojasnil, da iz posredovanih listin izhaja, da je imenovani izvršitelj neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča na Jesenicah In 214/2010 opravljal na podlagi sklepa o izvršbi z dne 10. 1. 2011, s katerim je bil imenovan za izvršitelja. Nadalje je upravni organ citiral določbi 46. in 49. člena ZIZ ter pritrdil navedbi izvršitelja, da lahko opravo neposrednih dejanj izvršbe prekličeta samo sodišče in upnik, četudi sta se tožnika zoper sklep o izvršbi pritožila. V zvezi z navedbo, da je izvršitelj zarubil 5.200,00 EUR gotovine in da upnik o tem ne ve ničesar, pa je upravni organ citiral določbo 97. člena ZIZ, ki ureja način poplačila upnika, in določbe 60. - 63. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ter zaključil, da ZIZ in Pravilnik določata, da mora izvršitelj poplačilo upnika izvesti na podlagi dokončnega obračuna, ki pa ga lahko naredi šele takrat, ko v postopku izvede vsa izvršilna dejanja, do tedaj pa mora denar hraniti na skrbniškem računu. V zvezi s slednjim je upravni organ še pojasnil, da dolg tožnikov znaša približno 18.250,00 EUR, zmanjšan za 5.200,00 EUR, ki sta jih tožnika že poravnala, kar pomeni, da izvršitelj dokončnega obračuna še ni izdal, saj še ni izvedel vseh izvršilnih dejanj, zaradi česar sporni znesek še vedno hrani na svojem skrbniškem računu. V zvezi z zadnjo navedbo tožnikov, da ne vesta, od kod izvršitelju podatek, da naj bi njun dolg znašal 18.250,00 EUR, čeprav takšen dolg glede na sklep o uvedbi stečaja ni bil ugotovljen, pa upravni organ pojasnjuje, da izvršitelj v izvršilnem postopku vedno rubi več stvari ali več gotovine, kot je potrebno za poplačilo glavne terjatve, saj mora v postopku pridobiti dovolj sredstev za poplačilo tudi ostalih stroškov, ki nastanejo zaradi izvršilnega postopka. Glede na vse navedeno je upravni organ zaključil, da za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. ni razlogov, saj je ta pri opravi neposrednih dejanj izvršbe v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr. št. VL 44983/2012 (In 214/2010), ravnal v skladu z določili ZIZ in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, zaradi česar je predlog tožnikov zavrnil. Tožnika sta v tožbi navedla, da bo odločitev sodišča v predmetni zadevi podlaga za vložitev odškodninske tožbe. Sklicujeta se na priloge k tožbi, iz katerih naj bi bili razvidni vsi podatki, zahtevki in utemeljitve. Pojasnjujeta, da sta prepričana, da je dovolj tehtnih dokazil o organiziranem gospodarskem kriminalu v stečajnih postopkih njunih dveh družinskih podjetij.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala aktivno legitimacijo tožnikov za vložitev tožbe v upravnem sporu po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tem je navedla, da mora tožnik ob vložitvi tožbe izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist (glej sklep naslovnega sodišča, I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010). Pojasnila je, da je bil postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti izvršitelja sicer res sprožen na pobudo tožnikov, vendar pa nato postopek ni stekel zaradi varovanja njunih pravic ali pravnih koristi, saj je bilo z izpodbijanim sklepom mogoče poseči le v pravice izvršitelja, ne pa tudi v pravice tožnikov. Morebitna sankcija, izrečena izvršitelju v disciplinskem postopku, na tožnika ne bi imela vpliva, to pa pomeni, da tožnika tudi v primeru ugoditve njunemu zahtevku zase ne bi dosegla nobene pravne koristi. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani akt ni v ničemer posegel v pravni položaj tožnikov. V nadaljevanju je toženka prerekala navedbe v tožbi ter dodala, da je predmet disciplinskega postopka zoper izvršitelja zgolj ugotavljanje izvršiteljeve disciplinske odgovornosti pri opravljanju neposrednih dejanj izvršbe in izrek ustrezne sankcije, če je taka odgovornost ugotovljena, nikakor pa ni in ne more biti stvar disciplinskega postopka odkrivanje morebitnih kaznivih dejanj upravitelja v stečajnem postopku podjetja oziroma ugotavljanje njegove kazenske odgovornosti. Predlagala je zavrženje tožbe, podredno njeno zavrnitev.

Sodišče je tožbo tožnikov zavrglo iz naslednjih razlogov: V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora torej izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist. Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep upravnega organa, izdan v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti sodnega izvršitelja A.A. Postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti je bil sprožen na pobudo tožnikov, kar pa še ne pomeni, da je postopek stekel zaradi varovanja njune pravice ali pravne koristi. Tožnika sta bila le predlagatelja predloga sprožitve disciplinskega postopka, z izpodbijanim sklepom pa bi bilo lahko eventualno poseženo le v pravice sodnega izvršitelja, če bi bil disciplinski postopek zoper njega uveden in končan z izrekom sankcije po 298. b členu ZIZ.

Tudi iz določb ZIZ ne izhaja, da ima tožnik kot predlagatelj predloga za uvedbo disciplinskega postopka status stranke in to ne v upravnem in tudi ne v sodnem postopku. Po tretjem odstavku 298. d člena ZIZ ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, ki odloča v disciplinskem postopku na prvi stopnji, le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj predloga. Aktivne udeležbe predlagatelja predloga v samem disciplinskem postopku pa tudi ne predvideva Pravilnik o disciplinskem postopku zoper izvršitelja.

Izpodbijani sklep zato ni z ničemer posegal v pravni položaj tožnikov. Kot je bilo že navedeno je merilo za obstoj pravnega interesa odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka z uspehom v upravnem sporu izboljšala svoji pravni položaj. Glede na razloge, ki jih je navedlo sodišče v tem sklepu, izpodbijani sklep v pravni položaj tožnikov ne posega, zato morebitni uspeh v upravnem sporu tega položaja ne bi z ničemer izboljšal. Tako tudi naslovno sodišče v sklepu, I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010, in v podobni zadevi Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 350/2010 z dne 19. 5. 2011. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.