19. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1975/2003 z dne 9. 3. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 863/2001 z dne 3. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku za izdajo začasne odredbe je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zaradi ugovora tožene stranke s sklepom razveljavilo izdani sklep o začasni odredbi, ustavilo postopek na predlog pritožnice (v pravdnem postopku tožnice) za izdajo začasne odredbe in zavrnilo predlog za izdajo razširjene začasne odredbe. Višje sodišče v Mariboru je pritožničino pritožbo zavrnilo.

2.Pritožnica izpodbija sklep Višjega sodišča in zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Trdi, da sklepa Okrajnega in Višjega sodišča nista ustrezno obrazložena, saj se o pravnem standardu verjetnosti obstoja terjatve sklicujeta na pravno stališče Vrhovnega sodišča v postopku za izdajo prve začasne odredbe v zvezi z isto pravdno zadevo izročitve nepremičnin v posest. Pritožnica sodiščema očita, da ne navajata konkretnih dejanskih okoliščin, ki jih je pritožnica uveljavljala v svoji pritožbi, zato takšno odločitev šteje za neobrazloženo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano določbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravica do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo in domnevne kršitve te pravice ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je izpodbijana sodna odločba po vsebini napačna. Treba je upoštevati, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja neposredno ne izhaja iz te ustavne določbe. Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave. Pritožnica bi morala izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku več ne bi mogla doseči. Zadostnih trditev v tej smeri pa ustavna pritožba ne vsebuje.

5.Kolikor pa pritožnica trdi, da sodišči izpodbijanih sklepov nista (ustrezno) obrazložili in nista odgovorili na njene pritožbene navedbe, pa smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz pritožbe zoper izpodbijani prvostopenjski sklep, priložene ustavni pritožbi, izhaja, da je pritožnica izpodbijala ta sklep zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker izpodbijani sklep ni vseboval odločilnih dejstev, ugovarjala pa je tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za odločitev Vrhovnega sodišča, na katero sta se sklicevali sodišči pri izdaji obeh izpodbijanih sklepov. Njen očitek, da na te navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo, ni utemeljen. Višje sodišče je pritožnici razumno pojasnilo, da je prvostopenjski sklep ustrezno obrazložen s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča in da se dejansko stanje po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča ni spremenilo.

6.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice o neobrazloženosti obeh izpodbijanih sklepov v delu, v katerem se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 430/2002, s katerim je bila pritožnica tudi seznanjena. Sodišči se namreč sklicujeta na stališče Vrhovnega sodišča v postopku presoje zakonitosti prve začasne odredbe, ki je bila predlagana v istem pravdnem postopku, v katerem sta bila na podlagi predloga za novo začasno odredbo izdana izpodbijana sklepa. Ker so bile začasne odredbe predlagane v istem pravdnem postopku za zavarovanje istega zahtevka, gre za med seboj povezane in soodvisne zadeve. Zgolj dejstvo, da je sodišče v navedeni zadevi zavzelo drugačno pravno stališče, kot ga ima pritožnica, ne pomeni kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Gre za sklep št. II Ips 430/2002 z dne 16. 10. 2003, ki ga je Vrhovno sodišče izdalo v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti.