Jedro

Od ugotovitve v ponovljenem postopku, ali je bil s kaznivim dejanjem po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ oškodovan I.V. kot fizična oseba ali njegovo podjetje, bo odvisna presoja, ali je predlog za pregon podal resnični oškodovanec.

Izrek

Sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 8.1.2003 obsojenega J.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 3. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ. Po 3. odstavku te zakonske določbe je obsojencu izreklo 270.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je I.V. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 51.000,00 SIT za zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.8.1999 dalje do plačila. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni J.J. in razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da ni predloga upravičenega predlagatelja za pregon. Vložnik poudarja, da bi bil tak predlog procesno relevanten samo, če bi ga podalo podjetje I.R.I. d.o.o. iz K., ne pa I.V., kot to izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Po vložnikovem mnenju bi zato sodišče moralo na podlagi 352. člena KZ RS (očitno mišljeno 2. točke 1. odstavka 352. člena ZKP) obtožbo zoper njega zavreči. Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnik, ni podana.

Ocenjuje, da zato zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodbi sodišč prve in druge stopnje je treba razveljaviti na podlagi 427. člena ZKP. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče na podlagi navedene določbe razveljavi to odločbo s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.

Obsojeni J.J. je v pritožbi zatrjeval, da v opisu kaznivega dejanja ni označen pravi oškodovanec in da bi moralo biti kot oškodovanec navedeno podjetje I.R. I., ki je last I.V. Svojo trditev je utemeljeval s sklicevanjem na izpovedbo slednjega, ko je dne 19.11.2000, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bila "zlorabljena" kartica, last podjetja, v katerem zaposlen. Višje sodišče v Ljubljani je ta pritožbeni očitek zavrnilo z obrazložitvijo, da je na fotokopiji slipa plačilne kartice Nove Ljubljanske banke naveden oškodovanec I.V. in da je zato v opisu kaznivega dejanja v tem svojstvu tudi pravilno opredeljen.

Ko je Vrhovno sodišče odločalo o obsojenčevi zahtevi, je ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti dejanskega sklepa, da je bil v konkretnem življenjskem primeru oškodovan I.V. kot fizična oseba in ne njegovo podjetje I.R. I. d.o.o. Da je tako, je bilo razvidno že iz izpovedbe priče I.V., na katero se je obsojenec skliceval v svoji pritožbi, pa tudi iz vsebine poizvedb, ki jih je podjetje I.R. I. d.o.o. zaradi zlorabe poslovne kartice opravilo pri NLB d.d. Ljubljana, Podružnica K. Dvom v pravilnost navedene ugotovitve pa samo še podkrepi vsebina Pogodbe o uporabi poslovne kartice med Novo Ljubljansko banko d.d. Ljubljana, Podružnica K., in uporabnikom, podjetjem I.R. I. d.o.o. (list. št. 118 - 130), zaradi česar je podan precejšen dvom v pravilnost ugotovitve, da je s storitvijo kaznivega dejanja prišlo do oškodovanja I.V. in ne navedene gospodarske družbe.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi navedenih dokazov znova oceniti, ali je bil s storitvijo kaznivega dejanja oškodovan I.V. kot fizična oseba ali njegovo podjetje. Od ugotovitve tega odločilnega dejstva je odvisna tudi nadaljnja presoja, ali je v obravnavani kazenski zadevi izpolnjena procesna predpostavka po 5. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 52. člena KZ, torej ali je podan oškodovančev predlog za pregon. Odgovor na to vprašanje pa je odvisen od ugotovitve, kdo je bil oškodovan s konkretnim kaznivim dejanjem. V primeru, da bi se izkazalo, da je oškodovanec navedeno podjetje in bi sodišče ugotovilo, da to ni podalo predloga za pregon, bi bili podani pogoji za uporabo določbe 2. točke 352. člena ZKP, za kar se v zahtevi zavzema vložnik.

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje na podlagi 427. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.