Jedro

Po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1 lahko družbena pogodba določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. Že sama dikcija zakonskega določila, kaže, da ne gre za prisilni predpis. V dispoziciji družbenikov ostaja, ali bodo z družbeno pogodbo omejili sicer prosto razpolaganje s poslovnim deležem ali ne. Če možnost izkoristijo in prosto razpolaganje s poslovnim deležem omejijo, je ravnanje družbenika, ki te omejitve ne spoštuje, v nasprotju z družbeno pogodbo, in ne s predpisom, ki družbenikom takšno možnost izrecno dopušča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Udeleženci trpijo vsak svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

1. Udeleženca sta pred sodiščem prve stopnje sklenila sodno poravnavo, v kateri sta ugotovila obseg dela skupnega premoženja in si ga razdelila tako, da je nasprotni udeleženec ostal lastnik osebnega vozila Renault Kangoo, traktorja Landini, Mistral 50 in 20 % poslovnega deleža v gospodarski družbi A., d. o. o., predlagateljica pa osebnega vozila BMW X 5 3.0, 100 % poslovnega deleža v gospodarski družbi B., d. o. o., in 30% poslovnega deleža v gospodarski družbi C., d. o. o. ki je bil doslej vpisan na nasprotnega udeleženca.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper sodno poravnavo pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodna poravnava sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (četrti odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 306. člena in 309. členom ZPP, ker sodišče ni opravilo presoje ničnosti sodne poravnave oziroma ni pazilo na ničnostne razloge po uradni dolžnosti. Sodne poravnave s tako vsebino ne bi smelo dovoliti, saj je v nasprotju s 15. členom družbene pogodbe v zvezi s sedmim odstavkom 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1 lahko ob načeloma prostem prometu s poslovnimi deleži družbena pogodba ta promet omeji. Družbeniki družbe C., d .o. o. so v družbeni pogodbi določili, da prenos vložka na osebe, ki niso družbeniki, po tej pogodbi ni možen brez soglasja vseh ostalih družbenikov. Družbenik mora pred prenosom ali odtujitvijo svojega deleža o tem in o pogojih odtujitve pisno obvestiti druge družbenike, ki se morajo v 30 dneh po prejemu obvestila izjasniti, ali sprejmejo njegov vložek oziroma ali dovolijo prenos vložka na drugega prevzemnika. V nasprotju s tem je sodišče razdružilo del skupnega premoženja, v katerega je spadal med drugim 30 % poslovni delež nasprotnega udeleženca v družbi C., d. o. o., tako da je postala lastnica tega predlagateljica. Sodišče je zapisalo sporazum strank v predlagani vsebini, ne da bi pogledalo družbeno pogodbo in preverilo, ali stranki prenašata poslovni delež v nasprotju z družbeno pogodbo in moralnimi načeli (prepovedjo prostega urejanja po 3. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, načelom vestnosti in poštenja po 5. členu OZ in prepovedjo zlorabe pravic po 7. členu OZ). Sodišče ni preverilo, ali sta stranki zlorabili procesno pravico iz 309. člena ZPP in zaobšli prisilno določbo 15. člena družbene pogodbe, s tem pa ogrozili varstvo interesov drugega družbenika gospodarske družbe (ki zoper nasprotnega udeleženca že več let uveljavlja več postopkov). Sodišče ni preverilo, ali sta stranki s poravnavo dosegli učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne bi mogli doseči, ker bi bil tak posel vsaj izpodbojen, če ne ničen, izigrali prepoved iz 15. člena družbene pogodbe in preprečili, da bi tretja oseba učinkovito uveljavljala neveljavnost s sodno poravnavo dogovorjenega razpolaganja. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ugotovi ničnost sodne poravnave in jo razveljavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema udeležencema (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP). Nanjo sta odgovorila oba udeleženca. Predlagateljica primarno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže, ker je predlog za njeno vložitev dala oseba, ki za to nima pravnega interesa (po vsej verjetnosti eden od družbenikov ali pa sama gospodarska družba), podrejeno pa, da jo zavrne. Oba udeleženca trdita, da je poslovni delež gospodarske družbe spadal v njuno skupno premoženje, na katerem je po zakonski domnevi pripadal predlagateljici polovični delež. To premoženje sta si razdelila po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ni šlo za prenos poslovnega deleža v smislu 481. člena ZGD-1. Določilo 15. člena družbene pogodbe pa ocenjujeta za nično, kolikor onemogoča pravico zakoncev razdeliti skupno premoženje, oziroma za nejasno, saj 481. člen ZGD-1 govori o odsvojitvi poslovnega deleža, družbena pogodba pa o prenosu vložka.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo državnega tožilca, določenega z zakonom, s katerim se izpodbijajo pravnomočne sodne odločbe. Tudi tu obravnavano zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil pristojni državni tožilec, saj v civilnih sodnih postopkih procesne akte pred Vrhovnim sodiščem vlaga Vrhovno državno tožilstvo (tretji odstavek 19. člena in drugi odstavek 186. člena Zakona o državnem tožilstvu). Kdo je državnemu tožilcu predlagal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma na kakšen način se je državni tožilec seznanil z zadevo, v kateri se je odločil vložiti to izredno pravno sredstvo, pa ni relevantno. Zato predlog predlagateljice za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljen.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zoper sodno poravnavo pa jo lahko vloži tudi, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (tretji in četrti odstavek 385. člena ZPP). Slednje zatrjuje Vrhovno državno tožilstvo, saj meni, da so podani razlogi, zaradi katerih sodnik sodne poravnave ne bi smel dovoliti (četrti odstavek 306. člena ZPP). Dispozicija strank pri sklenitvi sodne poravnave je namreč omejena s prisilnimi predpisi in moralo. Razpolaganj strank, ki so s tem v nasprotju, sodišče ne prizna (tretji odstavek 3. člena ZPP), zato v primeru, ko želijo stranke skleniti poravnavo glede zahtevka, s katerim ne morejo razpolagati, sodišče izda sklep, s katerim ne dovoli sodne poravnave (četrti in peti odstavek 306. člena ZPP).

7. Po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1(1) lahko družbena pogodba določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. Že sama dikcija zakonskega določila, katerega kršitev državno tožilstvo zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, kaže, da ne gre za prisilni predpis. V dispoziciji družbenikov ostaja, ali bodo z družbeno pogodbo omejili sicer prosto razpolaganje s poslovnim deležem ali ne. Če možnost izkoristijo in prosto razpolaganje s poslovnim deležem omejijo, je ravnanje družbenika, ki te omejitve ne spoštuje, v nasprotju z družbeno pogodbo, in ne s predpisom, ki družbenikom takšno možnost izrecno dopušča. Glede na jasno dikcijo zakonske določbe je nadaljnja argumentacija, da predpis ni prisilen, pravzaprav odveč. Zato naj bo na trditev tožilstva, da naj bi udeleženca s poravnavo dosegla učinek, kakšnega stranki z razpolaganjem po materialnem pravu sploh ne bi mogli doseči, odgovorjeno le, da bi (pod predpostavko, da razdelitev premoženja med zakoncema sploh predstavlja razpolaganje, kot ga ima v mislih sedmi odstavek 481. člena ZGD-1)(2) udeleženca to lahko dosegla bodisi z izrecnim vnaprejšnjim soglasjem drugih upnikov bodisi z neodzivom družbenikov na obvestilo o nameravanem razpolaganju („prenosom vložka“, kot to opredeljuje 15. člen družbene pogodbe) bodisi z naknadno izrecno odobritvijo bodisi zgolj s tihim toleriranjem sklenjenega posla. Namen določila o prepovedi razpolaganja, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi, je v tem, da se strankam prepreči, da bi s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi ali prepovedi materialnega prava, za kar pa po povedanem ne gre, saj (dispozitivno) materialno pravo procesne dispozicije v obravnavanem primeru ne omejuje.

8. Državno tožilstvo nadalje trdi, da razpolaganje udeležencev nasprotuje morali, konkretno izključitvi načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij niti ni moralno načelo, pač pa temeljno načelo obligacijskega prava, že pa je bilo pojasnjeno, da sklenjena sodna poravnava ni v nasprotju s tem načelom, saj ostaja omejitev prostega razpolaganja s poslovnim deležem v sferi avtonomije strank (družbenikov).

9. Tudi načelo vestnosti in poštenja je temeljno načelo obligacijskega prava, obenem pa moralno pravilo. Od udeležencev obligacijskih razmerij zahteva, da ne upoštevajo le lastnih interesov, pač pa tudi interese nasprotne stranke. Določa vrednotno usmeritev ravnanja vseh udeležencev skozi celotno obligacijsko razmerje (od njegovega nastanka, uveljavljanja pravic iz njega in izpolnjevanja obveznosti, kot tudi v primeru kršitve), pa vendarle to ne pomeni, da je vsako negativno ravnanje že nemoralno in zato prepovedano. Moralna pravila so določen sistem širših družbenih vrednot o dobrem in slabem, gre za družben konsenz o vrednotenju ravnanj kot dobrih in slabih, zavržnih. Načelo vestnosti in poštenja predvsem služi kot načelo pri uporabi in razlagi konkretnih pravil in je nujno dopolnilo pri nepopolni ureditvi obligacijskih razmerij in njihovi razlagi, ne pa standard za samostojno opredelitev določenega ravnanja kot prepovedanega ali zavržnega. Sicer pa so v zahtevi za varstvo zakonitosti izostali konkretni razlogi, zakaj naj bi bilo ravnanje udeležencev v nasprotju s tem temeljnim načelom. Enako velja za zatrjevano kršitev prepovedi zlorabe pravic, saj ni pojasnjeno, v čem naj bi bile prizadete pravice drugih (družbenikov ali družbe) ali v čem naj bi bili oškodovani. Zgolj navržen zapis, da sta udeleženca s tem ogrozila varstvo interesov drugega družbenika (ki zoper nasprotnega udeleženca „že več let uveljavlja več postopkov“), tega nikakor ne pojasnjuje.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve, ki jih v njej uveljavlja državno tožilstvo. Zato jo je zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

11. Sodna poravnava je bila sklenjena v zadevi, o kateri bi sicer odločalo sodišče v nepravnem postopku. Zato je Vrhovno sodišče o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti odločilo po Zakonu o nepravdnem postopku in odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP).

(1) V času sklepanja sodne poravnave je veljal ZGD-1 brez novele I, ki tega določila ni spremenila.

(2) Oba udeleženca v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljujeta, da razdelitev skupnega premoženja zakoncev ne pomeni „odsvojitve poslovnega deleža“ po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1 oziroma s tem določilom omejeno razpolaganje na soglasje (večine) družbenikov. Zaradi omejitve preizkusa izpodbijane sodne odločbe po prvem odstavku 391. člena ZPP se Vrhovno sodišče do tega vprašanja ni opredelilo, saj - kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve - zgolj preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi, pokaže, da le-ta ni utemeljena.