Jedro

Kadar vlagatelj zahteve za denacionalizacijo kljub potrebni skrbnosti ne uspe pridobiti listin o podržavljenju, ki jih predpisuje 62. člen ZDen in na poziv upravnega organa k dopolnitvi vloge izkaže, da si je neuspešno prizadeval pridobiti potrebne listine, je v smislu 1. odstavka 63. člena ZDen obvezna sodelovalna dolžnost upravnega organa, ki obravnava zadevo, da ukrene vse potrebno, da je uradoma skušal poiskati listine in da to izkaže v upravnih spisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožničini tožbi proti odločbi tožene stranke z dne 20.7.1998, s katero je bila s sklepom zavržena njena zahteva za denacionalizacijo delničarskega kapitala različnih bank, hranilnic in obligacijskih vrednostnih papirjev, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V zvezi z zahtevo za denacionalizacijo je tožena stranka navedla, da tožeča stranka zahtevi za denacionalizacijo ni predložila dokazil o prejšnjem lastništvu delnic in o velikosti podržavljenega kapitala različnih družb. V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) o ravnanju z vlogo, ki je pomanjkljiva, nerazumljiva ali nepopolna (68. člen). Te določbe se uporabljajo tudi v postopku denacionalizacije. Vsa dokazila, ki jih navaja 62. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po presoji prvostopnega sodišča niso obvezni sestavni del zahteve za denacionalizacijo. Dokazila, ki so potrebna za ugotavljanje upravičenosti zahteve po 3. odstavku 62. člena, ZDen po mnenju sodišča niso obvezna sestavina zahtevka in zato nepredložitev teh listin ne predstavlja podlage za zavrženje zahtevka. Tožena stranka bi zato morala o zahtevi za denacionalizacijo odločiti meritorno vsaj v delu, v katerem je ugotovila, da je v zahtevi in dopolnitvi zahteve za denacionalizacijo z listinami ali z navedbo predpisa, tožeča stranka izkazala pravno podlago za denacionalizacijo, ki jo kot obvezni del zahteve predpisuje točka a (2. odstavka 62. člena ZDen. Izpolnitve navedene formalne zahteve zakona tožena stranka niti ni preizkusila. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 68. člena ZUP zavrgla zahtevo za denacionalizacijo različnih vrst premoženja od kapitalskih deležev strank, hranilnic, zavarovalniških družb, kot tudi delniškega kapitala gospodarskih družb, denarnih depozitov in obligacijskih vrednostnih papirjev, čeprav je tožeči stranki že v zahtevi za dopolnitev vloge pojasnila, da odločanje o denacionalizaciji kapitalskih deležev gospodarskih družb ne sodi v njeno pristojnost in da del premoženja, katerega vrnitev uveljavlja (denarni depoziti, obligacijski vrednostni papirji), sploh ni predmet denacionalizacije po določbah ZDen. Podlaga za zavrženje zahteve za denacionalizacijo v navedenem delu tudi ni določba 68. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, temveč določba 1. odstavka 8. člena ZDen, (ki določa premoženje, ki je predmet denacionalizacije) in 2. odstavka 145. člena ZUP. Razlogov za zavrženje zahteve v delu, ki se nanaša na kapitalske deleže gospodarskih družb, tožena stranka v obrazložitvi sklepa ne navaja, kljub temu, da je tožeča stranka po pojasnilu, da zadeva ne sodi v pristojnost tožene stranke predlagala odstop tega dela zahteve v reševanje pristojnemu organu. V obravnavanem primeru, ko je bila zahteva za denacionalizacijo vložena 1.12.1993 in na zahtevo tožeče stranke dopolnjena z dne 14.1.1994, torej po poteku prekluzivnega roka (64. člen ZDen) za vložitev zahteve pri pristojnem organu, je tožena stranka s svojo odločitvijo tožeči stranki dejansko onemogočila uveljavljanje zahtevka pred drugim pristojnim organom. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa navedla, da z listinami sama ne razpolaga, da pa je podatke uradoma iskala v razpoložljivih fondih arhivskega gradiva. Listine oziroma zaznamki o iskanju navedenih podatkov se v upravnem spisu ne nahajajo. Iz zahteve za dopolnitev vloge pa je razvidno, da tožena stranka manjkajočih dokumentov ni iskala v zvezi z reševanjem obravnavanega zahtevka, temveč v zvezi z reševanjem zahtevka, ki so jih vložili drugi vlagatelji, pri čemer ni razvidno niti to, na katere podržavljene pravne osebe se njeno iskanje arhivske dokumentacije nanaša. To po presoji sodišča ne zadošča za sklep o tem, da se v arhivih potrebna dokumentacija ne nahaja. Ob izpolnitvi pogojev za meritorno odločanje o vloženi zahtevi za denacionalizacijo bo zato morala po nalogu sodišča prve stopnje tožena stranka aktivno sodelovati pri iskanju listin o vrednosti in lastništvu pravnih oseb, na katere se zahteva za denacionalizacijo nanaša. V zvezi z navedbo tožene stranke, da zahtevanega gradiva v arhivih ni zasledila, sodišče opozarja na podatke in arhivske vire, ki jih je v svojem delu: "Zgodovina slovenskega bančništva (izdajatelj združenja bank Slovenije - GIZ, Ljubljana, 2000)" navajata avtorja Živko Lazarevič in Jože Prinčič.

Tožena stranka v pritožbi in dopolnitvi pritožbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu), predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe oziroma podrejeno spremembo sodbe in zavrnitev tožbe.

Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje napačno razlaga določbe 68. člena ZUP, napačna in zmotna pa je razlaga 62. člena ZDen.

Podlaga za zavrženje zahteve za denacionalizacijo na podlagi 68. člena ZUP/86 je bila ugotovitev, da tožnica kljub pozivu in opozorilu, da bo njena vloga zavržena, ni predložila tistih listin, ki so po 62. členu ZDen obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo. Zato o zadevi ni mogla meritorno odločiti, ker postopek za denacionalizacijo sploh še ni bil uveden. Tožnici je pojasnila, da za primer, da uveljavlja tudi odškodnino za podržavljeno premoženje Ljubljanske kreditne banke, za katero so podatke o premoženju predložili drugi vlagatelji zahteve, da se bo navedena dokumentacija štela tudi v korist tožnice, seveda če bo predložila dokaz o lastništvu delnic in to v času podržavljenja. V drugih postopkih je pridobila tudi dokumentacijo o premoženju Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo (KZI), ki je bil prav tako v korist tožnice, vendar dokazilo o lastništvu tožničinih pravnih prednikov na delnicah tega zavoda ni predložila. Neutemeljen je očitek sodišča, da je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo različnih vrst premoženja, od kapitalskih deležev bank, zavarovalnih družb in gospodarskih družb, do denarnih depozitov in obligacijskih vrednostnih papirjev, ker je tožeči stranki že v pozivu na dopolnitev vloge pojasnila, da odločanje o denacionalizaciji kapitalskih deležev gospodarskih družb ne sodi v njeno pristojnost in da del premoženja, katerega zavrnitev zahteva (denarni depozit, obligacijski vrednostni papirji) sploh niso predmet denacionalizacije po določbah ZDen.

Podlaga za zavrženje v navedenem delu je določba 1. odstavka 8. člena ZDen in 2. odstavka 125. člena ZUP, vendar le v primeru, če bi bilo izkazano, da bi bilo pravnemu predniku tožnice zahtevano premoženje podržavljeno. Zaradi tega za zavrženje vloge v delu, ki se nanaša na kapitalske deleže kapitalskih družb in s sedežem izven bivše SFRJ in denarnih depozitov, tožena stranka ni navedla oziroma ni navedla pravne podlage (2. odstavka 125. člena ZUP). Če bi tožeča stranka na poziv predložila dokazila, da je bilo pravnemu predniku tožnice podržavljeno premoženje podjetja K. industrijske družbe, bi tožena stranka v tem primeru del zahtevka, ki se glasi na to premoženje odstopila pristojnemu upravnemu organu takratne občine oziroma sedaj upravne enote. Ker pa dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo zahtevano premoženje podržavljeno tožničinemu pravnemu predniku ni bilo, je odpadel razlog za odstop zadeve drugim organom, kot to zmotno napotuje prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Dokumentacije o tem, ali so bili tožničini pravni predniki lastniki delnic in drugega premoženja, ni iskala po arhivih, pač pa je iskala to dokumentacijo v obsegu premoženja bank in drugih finančnih organizacij v zvezi z zahtevki, ki so jih vložili drugi vlagatelji zahtev in pri tem zasledovala druge morebitne podatke o finančnih organizacijah, ki jih navaja tožnica. O tem ni napravila posebnega uradnega zaznamka, da te dokumentacije ni, saj zadostujejo odgovori arhivskih organizacij, na katere se sklicuje tožnica. Toženi stranki so pretežno znani arhivski viri o lastništvu in vrednosti pravnih oseb in zato ji sodišče neutemeljeno nalaga, naj ponovno ugotavlja, ali listine o podržavljenju premoženja tožničinemu pravnemu predniku obstojajo.

V dopolnitvi pritožbe tožena stranka navaja, da iz podatkov tožbe in vročene izpodbijane sodbe ni razvidno, da je imela tožnica v upravnem sporu pooblaščenca. V upravnih spisih se nahaja pooblastilo, s katerim tožnica pooblašča svojega sina M.D. za zastopanje v denacionalizacijskih postopkih. Iz primerjave tožničinega podpisa na pooblastilu in iz spisov na zahtevi za denacionalizacijo, na vlogi za dopolnitev zahteve ter na tožbi, s katero je bil sprožen upravni spor, kakršna je bila vročena toženi stranki, bi moralo sodišče ob skrbni in vestni presoji listin, s katerimi je razpolagalo, ugotoviti, da tožbe ni podpisala oseba, ki je navedena kot tožnica, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na ugovor tožene stranke, da v upravnem sporu ni izkazano pooblastilo tožničinega sina M.D. za njeno zastopanje, je pritožbeno sodišče opravilo poizvedbe pri sodišču prve stopnje, ki je z dopolnitvijo predložitvenega poročila predložilo tudi pooblastilo za M.D., ki ga je tožnica pooblastila za zastopanje in v katerem je navedeno, da odobrava vsa njegova procesna dejanja v upravnem sporu. Ker je bila pomanjkljivost, na katero je opozorila tudi tožena stranka, odpravljena, ni podlage za zavrženje tožbe oziroma pritožbe.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v upravnih spisih ni podatkov o tem, da je tožena stranka opravila svojo sodelovalno dolžnost, ki jo upravnim organom nalaga 1. odstavek 63. člena ZDen. Ta zakonska določba nalaga upravnemu organu prve stopnje, da v primeru, če ne obstajajo listine, ki jih 62. ZDen predpisuje kot obvezno sestavino zahtevka za denacionalizacijo, zahteva od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice. Zahteva za denacionalizacijo ni bila popolna in je zato tožena stranka pravilno pozvala tožečo stranko, naj vlogo dopolni z ustreznimi listinami, ki jih zahteva 62. člen ZDen, vendar pa je nesporno, da je ta v odgovoru na poziv navedla, da nima listin o podržavljanju različnih vrst premoženja pravnemu predniku in tudi ne listine, s katerimi bi lahko dokazala verjetnost obstoja pravice do denacionalizacije. Ta okoliščina pa nalaga upravnemu organu glede na določbo 1. odstavka 63. člena ZDen drugačno ravnanje z nepopolno vlogo, kot je to določeno v 68. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožeča stranka pri različnih ustanovah neuspešno iskala ustrezne listine o podržavljenju. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je storila vse, da bi lastine preskrbela in z njimi dopolnila svojo vlogo. Iz navedb v zahtevi za denacionalizacijo izhaja, da je imel pravni prednik tožeče stranke veliko premoženja. Zato se pojavlja upravičen dvom o tem, da o podržavljanju tega premoženja v nobeni arhivski organizaciji in arhivskem fondu ni shranjena nobena listina. Ko je tožena stranka ugotovila, da tožnici ni uspelo pridobiti potrebnih listin, bi morala ravnati po 1. odstavku 63. člena ZDen in opraviti o tem uradne poizvedbe. V pritožbi sicer navaja, da je po pozivu, poslanem tožnici na dopolnitev vloge, pridobila različno dokumentacijo, vendar iz podatkov v upravnih spisih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni razvidno, da bi bilo opravljeno katerokoli dejanje v smislu 1. odstavka 63. člena ZDen. Zato te trditve ni mogoče preizkusiti in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bilo zakonite podlage za zavrženje zahteve za denacionalizacijo.

Po presoji pritožbenega sodišča so pravilne tudi ugotovitve in napotki prvostopnega sodišča glede ravnanja s tistim delom zahteve za denacionalizacijo, ki ne spada v pristojnost reševanja tožene stranke, in glede zahteve za vrnitev premoženja, ki ga po določbah ZDen ni mogoče vrniti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo(73.člen ZUS).