Jedro

Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka v delu ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku in II. točka izreka).

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti odločbe toženca št. ... z dne 19. 4. 2016 in ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da je citirano izpodbijano odločbo odpravilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.532,66 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo v delu glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pridobljeno izvedensko mnenje je pomanjkljivo in nepopolno, ker je izdelano le na podlagi dokumentacije ene zavarovanke. Gre za spor z dajalcem podatkov, zato je potrebno vzorčenje oziroma pregled sporočenih podatkov za več delavcev. V predsodnem upravnem postopku je bila revizija izdelana na podatkih 11 zavarovancev. Sodni izvedenec bi moral za podajo prepričljivega izvedenskega mnenja opraviti izračun na enakem vzorcu. Sodišče bi zato moralo postaviti drugega izvedenca finančne stroke, vendar je bil predlog v tej smeri neutemeljeno zavrnjen. Ni bilo v celoti ugotovljeno, kaj predstavlja znesek "enkratni odbitek - delnice", prikazan ob izplačilu plač za november 1992, kakšen je značaj teh zneskov, kako so bili prikazani ob izplačilu, na podlagi kakšnih meril so bili oblikovani in kakšni so bili na ravni leta 1991. Ne gre za neizplačan del plač iz leta 1991, temveč sredstva iz dobička, ki niso bila izplačana po merilih in osnovah za delitev plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Čeprav je sodni izvedenec menil, da se delitev dobička že po SKPG šteje kot osebni dohodek, se po 4. točki sklepa o dokapitalizaciji tožeče stranke z izdajo II. emisije delnice z dne 30. 11. 1992 nakup delnic po sprejetih kriterijih iz namenskih sredstev za dokapitalizacijo, izločenih z rezervacijo po letnem obračunu za leto 1991 v višini nominalne vrednosti vpisanih delnic s pripadajočimi prispevki in davki, krije vsem zaposlenim na dan 1. 11. 1992. Ker ni navedeno, da bi delavci, ki tega dne niso bili več zaposleni pri tožeči stranki, iz tega naslova kar koli prejeli, čeprav so v letu 1992 ustvarjali dobiček, ne gre za plačo iz naslova uspešnosti za leto 1991. Gre za delitev dobička, ne pa prejemke iz delovnega razmerja niti plačo, izplačano po merilih in osnovah za delitev plače. Na vprašanje, ali so bila delavcem sredstva razdeljena v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev plač, sodni izvedenec zaradi nerazpolaganja s pravilnikom ni mogel podati odgovora. Tudi sicer bi bilo potrebno zneske izplačil z dne 18. 12. 1992 devalorizirati na raven leta 1991. Sodni izvedenec je pojasnil, da je bilo izplačilo, če je bilo opravljeno z upoštevanjem inflacije, v bistveno večjem znesku. Pri določanju zneskov se je izhajalo iz plače v točkah, ki je bila določena na 23 DEM oziroma 1.436,31 SIT. Število delnic posameznega zaposlenega se je določilo glede na osnovno plačo z dodatkom za minulo delo v točkah na dan 1. 11. 1992, kar pomeni upoštevanje ravni plač iz konca leta 1992, ne pa iz leta 1991, čeprav so se zneski na obrazcu M-8 upoštevali za leto 1991. Vrednost točke ni primerljiva z vrednostjo točke poračuna za leto 1991 (1 do 27,6 SIT), redne plače za oktober in november 1992 in leta 1991 (217,20 oziroma 230,00 oziroma 45 do 70,40 SIT). Znesek delnice po obračunu z dne 18. 12. 1992 ni bil devaloriziran, zato je prišlo do bistvenega povečanja pokojninske osnove. Upoštevan ni bil niti vpliv menjalnega tečaja.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe ter povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v obsegu izpodbijanega dela I. točke izreka glede ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku1 in II. točke izreka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane.

Izpodbijana sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede na pritožbene navedbe je potrebno dodati predvsem naslednje.

K očitani procesni kršitvi

6. Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do zatrjevane kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Naveden dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi drugo izvedensko mnenje utemeljeno zavrnilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.3 Po tem, ko je pridobilo pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke in dve pisni dopolnitvi, je izvedenca tudi zaslišalo. Pri zaslišanju je bila prisotna tudi pooblaščenka toženca, ki je imela možnost sodnemu izvedencu postavljati vprašanja. Predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca je toženec podal le podredno. Pogoji iz 3. odstavka 254. člena ZPP za postavitev drugega izvedenca niso izpolnjeni.

Predmet spora

7. Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o izbrisu podatkov, javljenih z obrazcem M8 z dne 24. 8. 2006 za leto 1991 pod VP 280, iz matične evidence zavarovancev.

Čeprav je bilo že z revizijskim zapisnikom z dne 16. 3. 20064 ugotovljeno, da je bilo za konkretne zavarovance celo pravnomočno razsojeno5, da se določena izplačila, med drugim tudi v tem postopku obravnavana zneska izplačila, ki se nanaša na obveznice, ki so bile obračunane za leto 1991 in izplačane 18. 2. 1991, ter izplačila iz rezerviranih sredstev po letnem obračunu za leto 1991, ki je bil izplačan 18. 12. 1992, vštejejo v pokojninsko osnovo, in čeprav je tožeča stranka obravnavane podatke tožencu sporočila z obrazcem M-8 prav na podlagi tega zapisnika, je bilo v obravnavanem predsodnem postopku po uradni dolžnosti v reviziji z zapisnikom z dne 29. 2. 2016 ugotovljeno, da naj bi bili obe izplačili, že zajeti na obrazcu M4. Zneska izplačila z dne 18. 12. 1992 v izračun pokojninske osnove za leto 1991 naj ne bi bilo mogoče upoštevati, ker je bila podlaga za delitev spornih zneskov le kriterij zaposlitve v podjetju na dan 1. 11. 1992. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja zaključilo, da je bilo pri tožeči stranki izvedeno lastninsko preoblikovanje na podlagi I. in II. emisije delnic, pri katerem so sodelovali zaposleni v notranjem odkupu, da so bili od obeh obravnavanih izplačil plačani prispevki, in da nista bili predhodno sporočeni na obrazcu M4. Izplačilo z dne 18. 2. 1991 predstavlja obveznice, ki so bile uporabljene za nakup delnic I. emisije, izdane na podlagi Zakona o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom6 (v nadaljevanju Zakon o izplačilu osebnih dohodkov), ki so bile izdane pri obračunu plače za januar 1991. Izplačilo z dne 18. 12. 1992 pa predstavlja plačilo, uporabljeno za kritje delnic v okviru izdaje delnic II. emisije, ki so se izplačale iz dobička, izplačano kot del plače po merilih in osnovah za delitev plač. V pritožbi je sporno zlasti, ali je bilo izplačilo z dne 18. 12. 1992 izplačano kot del plače oziroma v skladu z osnovami in merili za delitev plače. Dejanske okoliščine, relevantne za pritožbeno rešitev zadeve

9. Po mnenju sodnega izvedenca finančne stroke je bilo izplačilo z dne 18. 12. 1992 izvršeno v okviru izdaje delnic II. emisije v skupni vrednosti 4.000.000 DEM, ki so se izplačale iz dobička. Znesek, poimenovan 'enkratni odbitek - delnice', ni bil izplačan, temveč se je uporabil kot kritje za plačilo delnic. Pravica do odkupa delnic je bila določena na podlagi sklepa skupščine tožeče stranke z dne 30. 11. 1992, da predkupno pravico do delnic uveljavljajo ustanovitelji, ki so zaposleni na dan 1. 11. 1992, v višini njihove osnovne plače v točkah s pripadajočim dodatkom za minulo delo na ta dan po vrednosti točke 23 DEM (1. točka sklepa). Ustanovitelji, ki na dan 1. 11. 1992 niso zaposleni v A. d. d., lahko realizirajo predkupno pravico v višini njihove zadnje plače v A. - točke s pripadajočim dodatkom za minulo delo po vrednosti točke 23 DEM (2. točka). Vsem zaposlenim na dan 1. 11. 1992, ki bodo vpisali II. emisijo delnic, se krije nakup delnic po sprejetih kriterijih iz namenskih sredstev za dokapitalizacijo, izločenih iz rezervacij po letnem obračunu za leto 1991 v višini nominalne vrednosti vpisanih delnic s pripadajočimi prispevki in davki (4. točka sklepa).

V pisnih dopolnitvah in na zaslišanju je sodni izvedenec vztrajal pri podanem mnenju. Čeprav je šlo za izplačilo iz naslova dobička, se tudi delitev iz dobička šteje kot osebni dohodek. Prepričljivo je pojasnil, da je bil "enkratni odbitek delnic" prikazan ob izplačilu za november 1992 (obračun plače 1192) in izplačan iz nerazporejenega dobička po kriterijih in merilih, kot so navedeni v sklepih. Namenjen je bil za odkup delnic II. emisije, katere so delavci odkupili s sredstvi, ki so jih dobili iz dobička, in so izkazani v izplačilu 1192. Pojasnil je, da je imela tožeča stranka enormen dobiček, ki se je uporabil za nakup delnic. Razdelitev mase je bilo glede posameznega delavca sorazmerje njihovim plačam, vrednost preračunavanja v markah in algoritem, ne spremenita značaja izplačila. Izplačilo v decembru 1992 z upoštevanjem inflacije sicer pomeni izplačilo v bistveno večjem znesku, kot v letu 1991, in vpliva na povečano pokojninsko osnovo tega leta. Predstavlja plače za leto 1991. Materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

10. Po 1. odstavku 44. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)7 so se za izračun pokojninske osnove vzele plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V 46. členu ZPIZ so bili opredeljeni prejemki, ki se niso šteli za izračun pokojninske osnove. Po 4. alineji te določbe se v pokojninsko osnovo niso šteli prejemki, izplačani delavcu mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač. Po novelirani določbi8 pa v pokojninsko osnovo ni štel del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 ugotovilo, da je bila določba 4. alineje 46. člena ZPIZ v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo. Ker ni razlogov, ki bi upravičevali različno urejanje pokojninske osnove zavarovancev, ki so sodelovali v notranjem odkupu po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP)9, je bila obravnavana ureditev ocenjena za arbitrarno, torej v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS.10 ZLPP je določil pravila za celovito lastninsko reformo, ki naj bi z odpravo družbene lastnine in vzpostavitvijo sistema lastnine z znanimi lastniki povečala učinkovitost podjetij in gospodarstva. Podjetja z družbenim kapitalom so se preoblikovala v kapitalske družbe. Predvidenih je bilo več možnih načinov preoblikovanja. (18. člen ZLPP). Notranji odkup delnic je bil urejen v 24. in 25. členu ZLPP.

11. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila ugotovljena še neskladnost Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)11 z Ustavo RS, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Poudarilo je, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Po sodni praksi pritožbenega sodišča12 je za izvedbo ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Zavzeto je bilo tudi stališče13, da se obveznice, izplačane po Zakonu o izplačilu osebnih dohodkov in v postopku lastninskega preoblikovanja z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice, in del plače iz naslova dobička za leti 1991 in 1992, s katerim so delavci sodelovali v lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom delnic, vštevata v pokojninsko osnovo.

12. Zakon o izplačilu osebnih dohodkov je uredil izplačilo osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom pri pravnih osebah, ki poslujejo z družbenimi sredstvi s sedežem v SFRJ, za obdobje do 30. 6. 1991 (1. člen). Po 4. členu tega zakona je lahko določena pravna oseba, ki je bila registrirana kot podjetje, katere indeks obračunanega mesečnega čistega osebnega dohodka na delavca je bil med 90 in 110 oziroma nad 110 glede na povprečni mesečni osebni dohodek na delavca, izplačan v gospodarstvu republike za obdobje od decembra 1989 do maja 1990 oziroma junija do novembra 1990 izdala zaposlenim interne delnice ali obveznice najmanj v višini 25 % oziroma 50 % zneska povečanja mesečne akontacije čistih osebnih dohodkov na delavca glede na povprečni mesečni znesek osebnih dohodkov na delavca, ki ga je izplačala za to obdobje. Sredstva za osebne dohodke so se že po zakonu izplačevala kot osebni dohodek delavcev (4. odstavek 4. člena). Te obveznice, ki so bile torej izdane kot del plač oziroma kot sestavni del osebnega dohodka, so bile lahko v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij zamenjane za delnice. Šlo je torej za del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.

13. Skladno z 49. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR)14 je pripadal delavcu za delo v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo osebni dohodek kot del dohodka oziroma dobička, ki je v sorazmerju z njegovim prispevkom k ustvarjanju tega dohodka oziroma dobička. O tem je odločal delodajalec. Po 43. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG)15 so plačo sestavljali osnovna plača, dodatki, del plače iz naslova doseganja delovne uspešnosti in del plače iz naslova uspešnosti poslovanja, določen v 49. členu SKPG. Tudi po veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1)16 je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (126. člen ZDR-1).

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Sodišče prve stopnje je pridobljeno izvedensko mnenje utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in strokovno utemeljeno. Čeprav je bilo pisno sodno izvedensko mnenje izdelano zlasti na primeru in izračunu ene konkretne zavarovanke, je sodni izvedenec na zaslišanju izpovedal, da je nato opravil izračun na dveh zaposlenih, kar je dovolj za izračun. Dodatno vzorčenje oziroma pregled sporočenih podatkov za več delavcev za izdelavo strokovno utemeljenega in prepričljivega izvedenskega mnenja ni bilo potrebno, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Tožeča stranka je podatke na obrazcih M4 in M8 na enak način sporočila za vse zavarovance.

15. Pritožbena izvajanja v smeri, da naj ne bi bilo ugotovljeno, kaj predstavlja znesek "enkratni odbitek - delnice", prikazan ob izplačilu plač za november 1992, kakšen je značaj teh zneskov in na podlagi kakšnih meril so bili oblikovani, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za plačilo, uporabljeno za kritje delnic v okviru izdaje delnic II. emisije, ki so se izplačale iz dobička, izplačano kot del plače. Stališče pritožnika, da izplačilo z dne 18. 12. 1992 nima značaja plače, kar naj ne bi bilo izplačano v skladu z osnovami in merili, je zmotno in zato ni sprejemljivo. To še zlasti, ker je tožeča stranka obravnavane podatke tožencu sporočila na podlagi zapisnika, da se vštejejo v pokojninsko osnovo, saj gre za zneske, izplačane na podlagi osnov in meril, ki so veljali za delitev plač, in da so obračunani in plačani prispevki. O vštevnosti teh podatkov v pokojninsko osnovo za posamezne zavarovance pa je že bilo pravnomočno razsojeno na podlagi izvedenskega mnenja drugega izvedenca finančne stroke. Vprašanje pravilne višine oziroma revalorizacije izplačila, ki se všteje v pokojninsko osnovo, pa po stališču pritožbenega sodišča ne more biti predmet tega spora, ko gre za vprašanje pravilnosti sporočenih podatkov tožeče stranke v matično evidenco, temveč je višina obravnavanega izplačila lahko le predmet postopkov posameznih zavarovancev glede odmere pokojninske osnove. Sicer pa so bili od izplačila plačani prispevki. Pritožbene navedbe v tej smeri zato niso utemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se oba obravnavana zneska izplačil z dne 18. 12. 1991 in z dne 18. 12. 1992 vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen. Pritožbeno sodišče je zato na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka v delu ugoditve podrednemu tožbenemu zahtevku in II. točka izreka).

17. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej toženec s pritožbo ni uspel, je bilo na temelju 165. v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (OT)17 in zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo (225 EUR) in 22 % DDV (49,50 EUR). Višje priglašeni stroški niso utemeljeni.

1 Zoper zavrnilni del I. točke izreka glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka na izrek ničnosti izpodbijane odločbe pritožba ni bila vložena, zato ni predmet presoje pritožbenega sodišča. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Priloga A/6. 5 Na primer Psp 376/2000. 6 Ur. l. SFRJ, št. 37/90, 84/90. 7 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 8 ZPIZ-B je začel veljati 22. 2. 1996. 9 Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami. 10 Ur. l. RS, 33/91 s spremembami. 11 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 12 Psp 396/2018. 13 Psp 396/2018, Psp 327/2018. 14 Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 s spremembami. 15 Ur. l. RS, št. 39/1993. 16 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 17 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.