Jedro

Če je tožnik v disciplinskem postopku pooblastil odvetnika, ki je zanj opravil določena pravna opravila, bi lahko potrebno nagrado in izdatke uveljavil le v takratnem postopku oz. jih v nadaljevanju vtoževal pri sodišču v obliki materialne škode. Ker tega ni storil, in je stroške disciplinskega postopka priglasil v stroškovniku skupaj s stroški pravdnega postopka, jih sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v 2. alinei izreka (v odločitvi o stroških postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 21.11.1996 in sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 5.12.1996 (1. alinea) in nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 28.890,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter stroške sodne takse v znesku 4.875,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo (2. alinea). Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu odločitve o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da bi mu moralo sodišče priznati vse predlagane stroške po stroškovniku, ki jih je priglasil njegov pooblaščenec. Vključno stroške v zvezi z disciplinskim postopkom, saj je bil ta nezakonit. Poleg tega odločitev o stroških v sodbi ne vsebuje obrazložitve, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in mu prizna vse predlagane stroške z DDV oz. podrejeno, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Zmotna je trditev pritožbe, da odločitev o stroških v sodbi ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je določno navedlo, za katera pravna opravila je tožniku odmerilo stroške in jih točkovno ovrednotilo, vse v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95) in dejansko potrebnimi stroški, pri čemer je tožniku na ugotovljeni znesek priznalo tudi DDV. Poleg tega mu je priznalo še stroške za takso. Nadalje je sodišče obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo stroške tudi v zvezi z izvedenim disciplinskim postopkom pri toženi stranki in glede tega poudarilo, da pri njih ne gre za stroške sodnega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z izpodbijano odločitvijo o stroških postopka, saj vsebuje sodba v tem delu pravilne dejanske in pravne razloge. K temu še dodaja, da OT v svoji tar. št. 9 določa način vrednotenja in obračunavanja odvetniških stroškov ter povračilo izdatkov za pravno pomoč tudi za zagovor in zastopanje delavca v disciplinskem postopku. Če si je tožnik v disciplinskem postopku najel odvetnika, ki je za njega opravil določena pravna opravila, bi lahko potrebno nagrado in izdatke uveljavil le v takratnem postopku oz. jih v nadaljevanju vtoževal pri sodišču v obliki materialne škode. Ker tega ni storil in je stroške iz disciplinskega postopka priglasil v stroškovniku skupaj s stroški, ki jih je imel v sodnem postopku, jih sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo. Pri tem pa je odločilno, da gre pri njih za stroške iz dokončnega drugega postopka, ki niso stroški individualnega delovnega spora kljub temu, da je sodišče v sporu razveljavilo disciplinske sklepe in ugotovilo nezakonitost postopka pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu odločitve o stroških postopka ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani. Niti ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Zato je v celoti potrdilo izpodbijani del sodbe (2. tč. 365. čl. ZPP). Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP).