Jedro

Za obveznost plačila pogodbene kazni mora biti s pravnomočno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ne zadošča, da je v primeru prenehanja delovnega razmerja sprožen sodni spor, ki se konča s sodno poravnavo. Ker se stranki v sodni poravnavi nista dogovorili za plačilo pogodbene kazni in ker nista ugotovili, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.991,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2007 do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.134,18 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.“, s e z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 669,11 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 375,22 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.991,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.134,18 EUR, v roku 15 dni. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožnikov zahtevek kot neutemeljen stroškovno zavrne ter tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih priglaša. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja pogojev za izplačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanja delovnega razmerja določeno v 29. členu panožne kolektivne pogodbe nepravilno ugotovilo. V sodni poravnavi, sklenjeni v zadevi opr. št. Pd 28/2006 ni nikjer opredeljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi bila nezakonita in to celo v posledici opustitve zakonsko predpisanih postopkov. Prav dejstvo, da je s pravnomočno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov pa je edini pogoj za nastanek obveznosti izplačila pogodbene kazni. Načelo pravne varnosti zahteva, da se določila kolektivnih pogodb, kot tudi sodnih odločb razlagajo tako, kot so zapisana. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je poravnava dogovor, s katero stranke spor razrešijo z vzajemnim popuščanjem in na novo določijo vse svoje pravice in obveznosti iz spora, ki se je obravnaval pred sodiščem. V kolikor bi si tožnik pridržal pravico do izplačila pogodbene kazni, bi to moralo biti v poravnavi izrecno določeno. V poravnavi tudi ni zapisano, da gre za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako dejansko stanje glede obstoja pogojev za uveljavljanje pravice do izplačila pogodbene kazni zmotno in nepopolno ugotovilo in določilo 29. člena Kolektivne pogodbe za trgovino tudi zmotno uporabilo. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, ker ni ugotavljalo, ali je tožnikov zahtevek utemeljen po višini. Po ugotovitvah tožene stranke znaša znesek štirih povprečnih plač v tem obdobju 3.708,95 EUR, kar je znatno manj od zneska, ki je bil prisojen tožniku.

Tožeča stranka se podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je v skladu z določbo 29. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine temelj za izplačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, izdaja pravnomočne odločbe o nezakonitosti podane odpovedi. Pravdni stranki sta v individualnem delovnem sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki se je vodil pod opr. št. Pd 28/2006, na obravnavi 21. 3. 2006 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2005 sporazumno razveljavi. Sklenjena poravnava je postala pravnomočna. Tožeča stranka je s podano tožbo zatrjevala nezakonitost odpovedi, kar je smiselno priznala tudi tožena stranka, iz tega očitno izhaja, da je bil postopek nezakonit. V poravnavi ni potrebno napisati, da se sklepa zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Utemeljeno opozarja pritožba, da je pogoj za izplačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja po določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine (v nadaljevanju: kolektivna pogodba dejavnosti – Ur. l. RS, št. 10/1998) pravnomočna odločba, s katero je ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov. V konkretnem primeru predstavlja pravnomočno odločbo sklenjena sodna poravnava v zadevi opr. št. Pd 28/2006. Iz sklenjene sodne poravnave pa le izhaja: “da sta stranki sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da sploh ne bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.“. Stranki sta se dogovorili, da se redna odpoved tožene stranke o pogodbi o zaposlitvi tožeči stranki z dne 21. 12. 2005 sporazumno razveljavi. Iz navedene sodne poravnave torej ne izhaja, da bi bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da je nezakonito prenehalo delovno razmerje tožniku zaradi opustitve zakonsko predpisanih postopkov. Ker je taka pravnomočna sodna odločitev pogoj za plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 29. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, saj ni bil izpolnjeni temelji pogoj, to je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da je zahtevek utemeljen iz razloga, ker je tožeča stranka v tožbi, na podlagi katere je bila kasneje sklenjena sodna poravnava, zatrjevala nezakonitost odpovedi in da so zato izpolnjeni pogoji po 29. členu kolektivne pogodbe dejavnosti, je pravno napačno. Za obveznost plačila pogodbene kazni mora biti namreč s pravnomočno odločbo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in ni pomembno, kaj je tožeča stranka zatrjevala v tožbi. Prav tako pa razloga ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje, saj kolektivna pogodba izrecno zahteva pravnomočno odločbo. Ker sta stranki v individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili sodno poravnavo, s katero se nista dogovorili za izplačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja in tudi nista ugotovili, da bi bila pogodba o zaposlitvi nezakonita odpovedana, ni temelja za zahtevek za plačilo pogodbene kazni.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za tako svojo odločitev je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, in sicer je sklenilo, da je tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka ter da svoje stroške nosi sama. Potrebni stroški tožene stranke predstavljajo odgovor na tožbo, za katerega je pritožbeno sodišče priznalo glede na določbe Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) in glede na vrednost spora 400 odvetniških točk, pripravljalno vlogo z dne 25. 5. 2007 300 odvetniških točk, za pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2007 zaznamovanih stroškov ni priznalo, ker le-ta ni bila potrebna, za glavno obravnavo 400 odvetniških točk, trajanje 50 odvetniških točk, tako da znašajo potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje za zastopanje po odvetniku 1150 odvetniških točk, ob upoštevanju 20 % DDV in vrednosti točke tako znašajo stroški odvetnika 633,42 EUR in stroški sodnih taks 35,69 EUR, tako da znašajo potrebni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 669,11 EUR. Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo skladno z OT za sestavo pritožbe 500 odvetniških točk in upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke, tako znašajo odvetniški stroški 275,40 EUR in takse za pritožbo 99,82 EUR, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški 375,22 EUR, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka iz razloga, ker v postopku ni uspela.