Jedro

Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne". V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo. Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 18. 11. 2024 in z dne 16. 10. 2025 (I. izreka). Zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Do pravnomočne odločitve o zahtevku tožeče stranke v tem postopku se toženi stranki prepoveduje od tožeče stranke zahtevati plačevanje obveznosti po pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu št. 000 z dne 26. 1. 2023. Ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku. Predlagana je bila tudi denarna kazen v primeru kršitve začasne odredbe." (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugoditve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o izvršbi ter zavarovanju (ZIZ) te zaradi kršitve ustavnih pravic tožnice in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu, to je o zavrnitvi odločitve za izdajo začasne odredbe, sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da v izpodbijenem delu sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Pritožba je utemeljena.

Razlogi sodišča prve stopnje

5.Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 001 (Kreditna pogodba I) in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 141. in 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), sklenjenih v obliki notarskih zapisov notarke mag. A. A. SV 185/08 z dne 29. 5. 2008 (v nadaljnjem besedilu Notarski zapis I), plačilo zneska 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov pravdnega postopka. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da je s toženko v sporno kreditno pogodbo vnesla nepošten pogodbeni pogoj, saj je tožnica ni v skladu s profesionalno skrbnostjo, ki se od nje zahteva, pred oziroma ob sklenitvi kreditne pogodbe opozorila na dejstvo, da lahko pride do dviga in apreciacije CHF v razmerju do EUR v času trajanja pogodbenega razmerja, niti je ni opozorila, kakšne posledice bo imela takšna apreciacija na izpolnitev njene pogodbene obveznosti. Trdi, da je prejeti kredit 3. 2. 2023 v celoti poplačala, med tem ko je toženki iz naslova kredita v CHF izplačala skupno 130.000,00 EUR. Razlika med kapitalom oziroma zneskom, ki ga je toženka izplačala tožnici na podlagi kreditne pogodbe 65.000,00 EUR in plačili, ki jih je izvršila tožnica (130.000,00 EUR), je 65.000,00 EUR, katerega vračilo sedaj tožnica zahteva od toženke. Nadalje je tožnica tožbeni zahtevek razširila na ničnost pogodbe o dolgoročnem kreditu številka 002 (v nadaljevanju Kreditna pogodba II) in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. in 145. členu SPZ, sklenjenih med pravdnima strankama dne 21. 6. 2013 pri notarju B. B. v obliki notarskega zapisa SV 502/2013 (v nadaljevanju Notarski zapis II). To je utemeljila s tem, da je ta kredit sklenila na prigovarjanje toženke, da ji zaradi rasti tečaja CHF ne bi nastala še večja škoda. S Kreditno pogodbo II je zgolj konvertirala Kreditno pogodbo I v valuto EUR. Ta posel pomeni zgolj nadaljevanje ničnega posla z dne 29. 5. 2008. Dolg po obeh Kreditnih pogodbah I in II je odplačala s sklenitvijo kreditne pogodbe v obliki notarskega zapisa SV 61/23 notarja C. C. z dne 26. 1. 2023, na podlagi katere je najela kredit v znesku 49.000,00 EUR. Izrecni namen tega kredita je bil v tem, da se poplačajo kreditne obveznosti iz kreditnega posla SV 185/08 in SV 502/2013. V drugi pripravljalni vlogi je tožbeni zahtevek dodatno razširila še na Kreditno pogodbo III in Notarski zapis III in na zahtevek ugotovitve neveljavnosti vknjižene hipoteke za znesek 107.000,00 CHF na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve SV 185/08 za znesek glavnice 107.000,00 CHF z obrestno mero 12-mesečni LIBOR + 1,65 %, z začetkom teka obresti najkasneje 16. 6. 2008, z zapadlostjo zadnjega obroka glavnice dne 31. 5. 2022 ter hipoteke za terjatev v višini 49.000,00 EUR z obrestmi 3,85 % letno z datumom dospelosti 31. 10. 2023 na podlagi notarskega zapisa C. C. SV 61/2023 z dne 26. 1. 2023, na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000. Tožnica je trdila, da Kreditni pogodbi II in III predstavljata pravna posla prenovitve prvotnega posla Kreditne pogodbe I. Meni, da so vsi trije pravni posli nični, saj so rezultat in posledica prvotno sklenjenega pravnega posla z dne 29. 5. 2008, ki vsebuje nepošten pogodbeni pogoj z valutno klavzulo v CHF, glede katere toženka ni izvedla ustrezne pojasnilne dolžnosti in tožnice ni seznanila z možnimi negativnimi pravnimi posledicami sklenitve takšnega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je spremembi tožbe ugodilo.

6.Sodišče prve stopnje je obravnavalo tožničin predlog za izdajo regulacijske (ureditvene) začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku.

7.Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) regulacijske začasne odredbe ne ureja izrecno, zato se po ustaljeni sodni praksi smiselno uporabljajo določbe ZIZ za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), in obenem za verjetno izkaže tudi eno izmed naslednjih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka s podanimi trditvami in predloženimi dokazi ni izkazala, da je njena terjatev verjetna. Menilo je, da je napačno stališče tožnice, da sklenitev Kreditne pogodbe II in Kreditne pogodbe III predstavljata novacijo pogodbenih obveznosti, ki jih je tožnica prevzela s Kreditno pogodbo I in sta tako skladno s prvim odstavkom 326. člena Obligacijskega zakonika (OZ) brez učinka. Meni, da bi glede na določbo prvega odstavka 323. člena OZ šlo za novacijo obveznosti le, če bi s sklenitvijo Kreditne pogodbe III pogodbene obveznosti po Kreditni pogodbi I in II prenehale. Po mnenju sodišča prve stopnje do slednjega ni prišlo, saj Kreditna pogodba I in Kreditna pogodba II nista prenehali že s samo sklenitvijo Kreditne pogodbe III, temveč sta verjetno glede na tožničine trditve, prenehali šele s poplačilom dolga iz sredstev prejetih na podlagi Kreditne pogodbe III. Navaja, da mora biti med pravdnima strankama posebej izražena volja, da se opravi novacija, kar pa iz Kreditne pogodbe III ne izhaja. V 1. in 2. točki pogodbe je namreč določeno, da je bil kredit odobren kot dolgoročni namenski kredit za nepremičnino, pri čemer se je tožnica zavezala sredstva porabiti za poplačilo obstoječih kreditov in/ali leasingov, za poplačilo stroškov izdaje izbrisne pobotnice, nenamensko. V nobeni točki pa Kreditna pogodba III ne določa, da gre za spremembo konverzije Kreditne pogodbe v CHF (Kreditne pogodbe I) v kreditno pogodbo v EUR, kot to trdi tožnica. To ni niti izrecno določeno v Kreditni pogodbi II.

Pritožbeni razlogi

9.Pritožba navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Tožeča stranka je predložila in izkazala časovno komponento in namen sklepanja navedenih pogodb. Sprva je tožeča stranka s toženo po ponudbi tožene sklenila kreditno pogodbo z valutno klavzulo v CHF, nato jo je po predlogu tožene stranke iz aprila 2013 spremenila v Kreditno pogodbo II in nato po ponovnem predlogu tožene stranke še v Kreditno pogodbo III. Sodišču prve stopnje očita, da ji ni dalo možnosti odgovora na njena izvajanja v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Zato je tožeča stranka lahko šele k tej pritožbi priložila dopis tožene stranke iz aprila 2013, iz katerega jasno izhaja, da je ravno tožena stranka zaradi sprememb menjalnega razmerja med valutama CHF in EUR predlagala novo rešitev. Ravno ta dokaz in izvajanja tožeče stranke jasno potrjujejo, da ugotovitev prvostopnega sodišča v smislu, da kreditne pogodbe naj ne bi bile med seboj povezane, ne drži. Poudarja, da je tožena stranka sama v svoji izdani vlogi, ki jo je sodišče prejelo 26. 11. 2025, trdila, da so bila sredstva pridobljena s Kreditnima pogodbama II in III (delno) uporabljena za poplačilo kredita 1 (zadnji stavek na strani 4 zadnje vloge tožene stranke). Tako ne drži stališče sodišča prve stopnje, da Kreditna pogodba III predstavlja povsem novo pogodbeno obveznost pravdnih strank, neodvisno od Kreditnih pogodb I in II. Navaja, da je šlo za konverzijo in prolongacijo istega kredita. Tožena stranka tem trditvam niti ni konkretizirano oporekala in ni predložila nobenega dokaza, da bi po Kreditnih pogodbah II in III tožeči stranki nakazala kakšna dodatna kreditna sredstva. Ker Kreditni pogodbi II in III v bistvenem, v valuti, ki je osnova kredita spreminjata pogodbeni odnos strank, gre za novacijo.

10.Pritožnica ponovi, da pogodba iz leta 2008 vsebuje nepošten pogodbeni pogoj, v zvezi s katerim tožena stranka tožnici ni ponudila informacij, kot to od nje zahtevajo določila Zakona o varstvu potrošnikov (20. do 23. člen ZVPot).

11.Situacija je za tožečo stranko z ustavno pravnega vidika nevzdržna, saj je tožnica za prejeti znesek kredita 65.000,00 EUR toženi stranki doslej poplačala že 130.000,00 EUR, poleg tega pa ji mora odplačati še dodatnih 49.000,00 EUR, kar pomeni, da bo tožeča stranka morala namesto pričakovanih 89.455,15 EUR tožnici plačati vsaj 179.000,00 EUR. Tožena stranka vsega tega tožnici ni pojasnila. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s prakso slovenskih sodišč predvsem s stališčem v sklepu VSM I Cp 775/2024 z dne 25. 2. 2025, predvsem pa v nasprotju z odločitvijo VSRS v sklepu II Ips 7/2022. V tem postopku je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče, ki je v direktnem nasprotju s stališčem v tem postopku, in sicer, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasilo na domačo valuto. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da je treba zaradi novacije pozornost nameniti le Kreditni pogodbi III, ne pa sami Pogodbi I, ker da je zaradi novacije obveznost tožnice iz naslova odplačila kredita z valutno klavzulo prenehala, ter da bi morala tožnica zatrjevati pomanjkanje informacij, ki se nanašajo na sklenitev Kreditnih pogodb II in III. Pogodba o prenovitvi je kavzalni pravni posel, katerega veljavnost je odvisna od obstoja in veljavnosti obveznosti, ki se prenavlja.

Razlogi sodišče druge stopnje

12.Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Po novaciji pogodbe se je mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe (prvi odstavek 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična).1 Novacija obveznosti po stališču SEU v zadevi C-452/18 (Ibercaja) potrošniku ne odreka varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji.2 Zato je presoja dobre vere neločljivo povezana s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja tudi v primeru pogodbeno dogovorjene možnosti konverzije.3 Merila nedobrovernosti in neuravnoteženosti kot pojavnih oblik nepoštenosti pogodbenega pogoja so vsebinsko povezana, pomembno merilo presoje pa je preglednost pogodbenega pogoja.4 Že iz sodbe SEU v zadevi Andriciuc namreč izhaja, da zahteva po preglednosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) pomeni, da sta v pogodbi razumljivo pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj (npr. valutna klavzula), ter povezava med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji (kar lahko med drugim pomeni pogodbeno konverzijo), da lahko potrošnik na podlagi natančnih in jasnih meril oceni, kakšne so ekonomske posledice sklenjene pogodbe.5 SEU nacionalnim sodiščem nalaga tudi preučitev potrošnikovega pravnega položaja s presojo o sredstvih, ki so mu na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenega pogoja. Pri tem morajo v skladu s 16. uvodno izjavo Direktive 93/13 pri presoji neravnotežja, ki je v nasprotju z zahtevo dobre vere, ugotoviti, ali je ponudnik s potrošnikom lojalno posloval tako, da je lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik sprejel pogodbeni pogoj v okviru posamičnih pogajanj. SEU je zavzelo tudi stališče, da zgolj dejstvo, da se je potrošnik med izvrševanjem pogodbe odločil za alternativni način odplačila kredita, ki je določen s pogodbo, ne vpliva na presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev kot takih.6 Smiselno enako je presodilo tudi Ustavno sodišče, da na potrošnikovo zavedanje posledic sklenjene kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF samo po sebi ne vpliva potrošnikovo ravnanje po sklenitvi pogodbe, torej tudi ne uresničenje pogodbene konverzije.7

13.Novacija je pogodba, s katero se stranki že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne in nastane namesto nje nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od nastanka nove.

Novacija, ki je kavzalen pravni posel, je usmerjena v prenehanje obstoječe obveznosti in njeno nadomestitev z novo. Prvi odstavek 325. člena OZ namreč določa, da s pogodbo o prenovitvi prejšnja obveznost preneha, nova pa nastane. Ker je tako prejšnja obveznost pogoj za nastanek nove, pogodba o novaciji nima učinka (je nična), če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila (prvi odstavek 326. člena OZ).

Stališče sodišča prve stopnje, da pogodbene obveznosti po Kreditni pogodbi I in II s samo sklenitvijo Kreditne pogodbe III niso prenehale zato, ker sta verjetno glede na tožničine trditve, prenehali šele s poplačilom dolga iz sredstev prejetih na podlagi Kreditne pogodbe III in da (zgolj) zato ni prišlo do novacije, je glede na zgoraj navedena izhodišča skladne razlage napačno.

Bistveno vprašanje se tiče "volje, da se opravi prenovitev" (324. člen OZ) ter "izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne".⁹ V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo.¹⁰ Ugotavljanje prave pogodbene volje je v skladu z ustaljeno sodno prakso dejansko vprašanje.¹¹

Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnih pogodb verjetno ugotovilo, da je bil pogodbeni namen strank skleniti druge, s Kreditno pogodbo I nepovezane posle, istočasno pa je nesporno (kar ugotovi sodišče samo v 18. točki obrazložitve), da se je vsaj del sredstev iz Kreditnih pogodb II in III namenjal za plačilo Kreditne pogodbe I, ki naj bi vsebovala nepošteni pogoj.¹²

Ob odločanju o začasnem zavarovanju ugotavlja sodišče utemeljenost terjatve s stopnjo verjetnosti. Ker je obrazložitev sodišča prve stopnje obremenjena z napačnimi (materialnopravnimi) izhodišči, da (lahko) zgolj iz Kreditnih pogodb II in III izhaja pogodbena volja strank, da sklepajo nove pogodbe in da ne gre za novacijo Kreditne pogodbe I, so razlogi za odločitev sodišča prve stopnje glede verjetnosti terjatve nepopolno ugotovljeni (355. člen ZPP). Tožeča stranka zatrjevala, da je bila vabljena k toženi stranki, da konvertira pogodbo z valutno klavzulo CHF v pogodbo z EUR in zato predložila dopis tožene stranke iz aprila2013 (priloga priloga A20, vložena k 1. prvi pripravljalni vlogi to
7Enice z dne 20. 11. 2024). Poleg tega je v dokaz prave volje sklenitve kreditnih pogodb II in III tudi predlagala lastno zaslišanje. Po drugi strani je tožena stranka te trditve zgolj zanikala in se sklicevala na dejstvo, da v kreditnih pogodbah ni zapisan namen novacije oziroma reprogramiranje kredita. Pri tem iz samih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja (točka 19. obrazložitve), da je bilo v Kreditni pogodbi III določeno, da gre za dolgoročni namenski kredit za nepremičnino, pri čemer se je to
7Enica zavezala sredstva kredita porabiti za plačilo obstoječega kredita, za plačilo stro1kov izdaje izbrisne pobotnice.

Ker je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe zavrnilo zgolj na na podlagi tega, da verjetnost terjatve ni izkazana,¹³ ni pa presojalo preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče ni moglo samo odločiti v tej zadevi in in je moralo sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in ga vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedena izhodišča sodne prakse slovenskih sodišč in SEU ponovno presoja ali je podana verjetnost terjatve in če da, potem še ostale pogoje za izdajo začasne odredbe.

Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP.