Jedro

Dejstvo, da ima stranka na pritožbeni stopnji pravico do odgovora na pritožbo (zaradi kontradiktornosti) ne pomeni avtomatično, da ti stroški v vsakem primeru bremenijo nasprotno stranko. Treba je namreč ločiti pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, sodišče upošteva le stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni, tako da se glasi: „Prva tožnica je dolžna 1., 2., 3., 4., 9. in 10. tožencu povrniti 268,12 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Druga tožnica je dolžna 1., 2., 3., 4., 9. in 10. tožencu povrniti 9.699,28 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. 1., 2., 3., 4., 9. in 10. toženec so dolžni v 15 dneh prvi tožnici povrniti 1,64 EUR pritožbenih stroškov in 59,36 EUR pritožbenih stroškov drugi tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zoper 1., 2., 3., 4., 9. in 10. toženca zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Prvi in drugi tožnici je naložilo nerazdelno plačilo 19.910,40 EUR pravdnih stroškov 1., 2., 3., 4., 9. in 10. tožencu (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožujeta tožnici brez navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožencem.

3. Toženci v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov tožencem treba upoštevati, da gre za dva samostojna zahtevka tožnic, ki sta nastopali kot navadni (in ne enotni) sospornici. Vsak sospornik je namreč v pravdi samostojna stranka (195. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Načeloma sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov (drugi odstavek 161. člena ZPP). V konkretnem primeru je med tožnicama precejšnja razlika glede njunega deleža pri spornem predmetu, saj je prva tožnica zahtevala plačilo 41.387,42 EUR, druga tožnica pa 1.499.242,73 EUR. Zato jima je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno naložilo solidarno povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o stroških postopka vsako tožnico obravnavati posebej in upoštevati, da vsaka od tožnic odgovarja le za tisti del stroškov, ki se nanaša na njen zahtevek, ki ga je umaknila (v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP)1. Pravdne stroške je tako treba odmeriti ob upoštevanju, da je delež v spornem predmetu 1.540.630,15 EUR, ki odpade na prvo tožnico 2,69%, medtem ko je delež druge tožnice 97,31%.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da iz specificiranega stroškovnika ni jasno, na katero pravno sredstvo se priglašeni strošek nanaša. Toženci so namreč vložili zgolj odgovor na pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe, za katerega so pravočasno priglasili stroške. Vendar pritožba pravilno opozarja, da strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben. Slednji je bil namreč vsebinsko prazen, saj so toženci v njem povzemali pritožbene navedbe tožnic in pritrjevali razlogom sklepa o zavrženju pritožbe (dodatno so opozorili le, da razlog za solidarno uveljavitev odškodninskega zahtevka ni razviden). Zato pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženci niso mogli koristiti. Strošek zanj torej trpijo sami (155. člen ZPP). Dejstvo, da ima stranka na pritožbeni stopnji pravico do odgovora na pritožbo (zaradi kontradiktornosti) ne pomeni avtomatično, da ti stroški v vsakem primeru bremenijo nasprotno stranko. Treba je namreč ločiti pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, sodišče upošteva le stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Pri presoji, ali je izpolnjen objektivni kriterij potrebnosti, je treba izhajati iz vsebine konkretne pritožbe in odgovora nanjo. Če je pritožba vsebinska in nasprotna stranka argumentirano odgovori na pritožbene navedbe, so stroški odgovora potrebni, saj izjava stranke (o navedbah nasprotne stranke) prispeva k hitrejši rešitvi spora. Nepotrebni pa so stroški vsebinsko praznega in neargumentiranega odgovora na pritožbo2. Tudi sodna praksa ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, kadar oceni, da odgovor (glede na njegovo vsebino) ni pripomogel k (hitrejši) odločitvi v zadevi in za reševanje pritožbe ni bil potreben3

7. Pritožbeno sodišče je tako tožencem skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT) in specificiranim stroškovnikom priznalo nagrado za postopek v višini 8.150,00 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 12004) in 20,00 EUR materialnih izdatkov (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV (1.797,40 EUR) znaša 9.967,40 EUR.

8. Ob upoštevanju deleža tožnic pri vrednosti spornega predmeta (2,69% delež prve tožnice in 97,31% delež druge tožnice), je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je prvi tožnici naložilo plačilo 268,12 EUR pravdnih stroškov in drugi tožnici 9.699,28 EUR pravdnih stroškov tožencem (3. točka 365. člena ZPP).

9. Za pritožbeni postopek pa je priznalo 50,00 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3220), povečano za 22% DDV. Stroški pritožbenega postopka tako znašajo 61,00 EUR. Ob upoštevanju deleža tožnic pri vrednosti spornega predmeta, so toženci dolžni prvi tožnici povrniti 1,64 EUR pritožbenih stroškov in 59,36 EUR pritožbenih stroškov drugi tožnici. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sklepa VSL II Cp 580/2016 z 22. 6. 2016 in II Cp 198/2016 s 6. 4. 2016. Podobno N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, str. 51, 52. Op. št. (2): ibid., str. 38. Op. št. (3): Primerjaj sklep VSL II Cp 2805/2015 s 5. 11. 2015 in I Cpg 718/2012 z 29. 7. 2013 ter sodbe VSL I Cp 2255/2016 s 7. 12. 2016, II Cp 568/2016 s 14. 12. 2016, II Cp 2677/2016 s 14. 12. 2016, I Cp 2626/2016 s 14.12.2016 itd. Op. št. (4): Po 12. členu ZOdvT višina nagrade do 500.000 EUR znaša 1.975,00 EUR. Za vsakih nadaljnjih začetih 50.000 EUR nad 500.000 EUR pa se prizna 100 EUR oziroma v obravnavanem primeru še 2.100 EUR. Višina nagrade torej znaša 4.075 EUR. Nagrada povišana s količnikom 2 (zaradi zastopanja več strank se za vsako dodatno stranko količnik 1,3 (tar. št. 3100) poviša za 0,3, vendar največ do 2 - tar. št. 1200) znaša 8.150 EUR (2 x 4.075 EUR).