Jedro

Namen pravnega varstva prenesenih delavcev po 75. členu ZDR-1 in Direktivi Sveta 2021/23/ES je, da se jim s prenosom ne poslabšajo pravice. Prevzemnik ne more izbirati, koga od delavcev bo prevzel, zato prenos ni odvisen od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s prevzemnikom. Tožnik je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega bistvenega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi oziroma pogojev dela. Ker slednjega ni dokazal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odpravnine in nadomestila namesto odpovednega roka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.393,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nadur v višini 132.500,47 EUR, odpravnine v višini 9.040,50 EUR, jubilejne nagrade v višini 460,00 EUR, nadomestila za čas odpovednega roka v višini 2.588,56 EUR, nadomestila za prevoz in prehrano v višini 1.446,12 EUR in odškodnine v višini 24.333,42 EUR. Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 3.687,45 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja pri navedbah, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil s prevzemnikom, nična. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je prepovedano skleniti novo pogodbo o zaposlitvi pri prenosu, če ne gre za spremenjene okoliščine po 49. členu ZDR-1. To ne pomeni kršitve 49. člena Ustave RS. Čeprav preneseni delavec privoli v novo pogodbo, se pravice ne morejo zmanjšati, ker gre za stvar javnega interesa (C-324/86). Novo pogodbo je prepovedano skleniti zato, da bi se pridobile pravice iz internih aktov prevzemnika, saj gre za razlog, povezan s prevzemom (VIII Ips 353/2008). Sodišče je ugotovilo, da je bilo nadurno delo pri prevzemniku plačano manj, kar že samo po sebi pomeni poslabšanje pogojev. Ali je tožnik vtoževal plačilo za delo v nočnem času, ni pomembno. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Nižje je bilo tudi nadomestilo za prehrano in potni stroški. Sodišče je napačno navedlo število dni dopusta, ki je pripadalo tožniku, prav tako je napačno ugotovilo, da tožnik ni užival varstva po Kolektivni pogodbi za trgovino, nespoštovanje slednje pa pomeni nižji nivo pravic, do česar se ni opredelilo. Zaključek, da se delovni pogoji niso bistveno poslabšali, je napačen, saj se je bistveno povečala obremenitev s pripravljenostjo. Pri oblikovanju dokazne ocene sodišče ni spoštovalo 8. člena ZPP. Verjelo je priči A. A., ki je bila neverodostojna, do česar se ni opredelilo in ni upoštevalo izpovedi tožnika, B. B. ter C. C. Napačen je zaključek, da so razlogi za manjše število delavcev vključenih v sistem pripravljenosti, subjektivni razlogi na strani delavcev. Delodajalec je dolžan organizirati delovni proces. Ne bi ga smel organizirati tako, da je bil tožnik več mesecev zapored v pripravljenosti. Zaradi bolniške odsotnosti in odpovedi pogodbe ni prišlo do razlogov, na katere toženka ne bi mogla vplivati. V pripravljenost bi lahko vključila svoje delavce ali pa zaposlila koga za določen čas. Sodišče se ni opredelilo do dokaza o CISCO strokovnjakih, ki bi lahko opravljali dežurstvo. V tem delu je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Takšna organizacija je bila posledica pomanjkanja komunikacije, kar sta potrdila B. B. in C. C. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje D. D., katerega zaslišanje je tožnik predlagal v dokaz, da je prišlo do zlorabe, ker se je celotno breme dežurstva preložilo nanj. Ta dokaz je bil ustrezno substanciran, zato ga sodišče ne bi smelo zavrniti. Od 1. 1. 2019 so bili klici naročnika tudi na nivoju 2 preusmerjeni na tožnika, kar je zatrjeval pravočasno, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Toženka je vedela, da mora stalno zagotavljati podporo, zato bi morala ustrezno organizirati delovni proces, ne more pa se kriviti tožnika, da ni opozoril na kršitev pravic, pri čemer je C. C. obvestil, da je dežurstev preveč. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je dežurstvo predstavljalo velik stres. Delovni pogoji so se tožniku poslabšali tudi iz razloga, ker je bil izključen iz projektov in mu toženka ni zagotavljala dela v dogovorjenem obsegu, kar je bilo neprerekano, sodišče pa se do tega ne opredeli. Tožnik ni bil sam odgovoren za to, da ni pridobil CISCO CCNA certifikacije, kot je ugotovilo sodišče, saj bi moral z A. A. najprej opraviti razvojni razgovor, kot izhaja iz priloženega pravilnika. Stališče, da se čas pripravljenosti ne šteje v delovni čas, je v nasprotju s prakso SEU in Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 22. 1. 2021. Iz dokaznega postopka in pogodbe o zaposlitvi s prenosnikom izhaja, da je moral biti tožnik v času pripravljenosti doma. A. A. ni vedel, kako se je pripravljenost opravljala do 1. 1. 2019, saj ni delal na pogodbi, v zvezi s katero je imel tožnik pripravljenost. Odzivni čas je bil izjemno kratek, 15 minut, samo število intervencij pa ni ključno, saj tožnik ni mogel vedeti, ali intervencija bo, pri čemer sodišče ni ugotavljalo števila intervencij tudi pred 1. 1. 2019. Toženka kljub pozivu ni predložila seznama vseh intervencij, zato se mora šteti, da je bilo število večje. Napačen je tudi zaključek, da tožnik ni imel takojšnega odzivnega časa, odvzeta pa mu je bila tudi pravica do izjave, saj je sodišče onemogočilo postavljanje vprašanj glede standarda za odpravo napak. Sodišče je ravnalo v nasprotju s temeljnimi instituti delovnega prava, prav tako je nedosledno povzelo tožnikove navedbe. Ne drži, da izpisek iz AJPES-a o vrsti glavne dejavnosti predstavlja javno listino. Sodišče ni vodilo dokaznega postopka s tem v zvezi, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prenosnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dejavnosti J 61.100 in je opravljal trgovsko dejavnost. Tožnik je toženko pozval, da predloži račune prenosnika, iz katerih bi izhajal vir prihodkov, pa tega ni storila, sodišče pa je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga nepravilno uporabilo 212. člen ZPP. Predlaga spremembo sodbe oziroma podredno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v dogovoru na pritožbo pojasnjuje, da je bila 1. 10. 2024 v sodnem registru vpisana oddelitev, na podlagi katere je bila dejavnost, ki jo je E. d. o. o. prevzel od F. d. o. o., prenesena na G., d. o. o. Slednja je postala univerzalna pravna naslednica, odgovor na pritožbo pa iz previdnosti vlagata obe družbi. V obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb, posredno ali neposredno, razlogi v sodbi tudi niso sami s seboj v nasprotju, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana ni niti očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja je podana le, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa v primeru, ko se stranka ne strinja z materialnopravno presojo in dokazno oceno. Tožnik uveljavlja protispisnost ravno zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki in materialnopravnimi stališči, vendar tudi to neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Tožnik je kot preneseni delavec družbe H. d. o. o. dne 28. 7. 2018 nastopil delo pri E. d. o. o. Čeprav so vse pravice in obveznosti po prejšnji pogodbi o zaposlitvi prešle na prevzemnika po samem zakonu (prvi odstavek 75. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), je s prevzemno družbo dne 30. 7. 2018 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila ugodnejša. Ker se tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi niso poslabšale pravice, ki jih je pridobil pri prenosniku, neutemeljeno uveljavlja, da je pogodba o zaposlitvi z dne 30. 7. 2018 nična. Namen pravnega varstva prenesenih delavcev po 75. členu ZDR-1 in Direktivi Sveta 2021/23/ES je, da se jim s prenosom ne poslabšajo pravice. Prevzemnik ne more izbirati, koga od delavcev bo prevzel, zato prenos ni odvisen od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s prevzemnikom. Če prevzemnik s prenesenim delavcem sklene pogodbo zaposlitvi, s katero se zmanjšajo pravice prenesenega delavca in poslabšajo pogoji dela, je takšna pogodba nična. Če se pravice in pogoji zaposlitve ne poslabšajo, pogodba o zaposlitvi ni nična samo za to, ker sklenitev nove pogodbe ni potrebna. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na primere, kjer je bilo ugotovljeno, da so preneseni delavci z novo pogodbo o zaposlitvi dobili manj pravic, kot so jim pripadale pri prenosniku, kar se v tem primeru ni zgodilo. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da bi se lahko nova pogodba o zaposlitvi sklenila le, če bi šlo za spremenjene okoliščine iz 49. člena ZDR-1. Ključno je, da se tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi niso poslabšale pravice in delovni pogoji.

7.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bilo tožnikovo nadurno delo pri prevzemniku plačano manj, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Ugotovilo je, da so bile nadure tožniku izplačane po enaki urni postavki kot pri prenosniku. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi še izpostavlja, da tožnik v pritožbi navaja, da iz odgovora na tožbo izhaja, da mu je toženka za obdobje od 1. 6. 2015 do 18. 10. 2019 obračunala 398 nadur po stopnji 175 %, zato so njegove navedbe, da je bilo pri prevzemniku predvideno nižje plačilo za nočne nadure, neutemeljene. Glede navedb, da naj bi tožnik prejemal nekoliko nižje nadomestilo za prevoz in prehrano, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so kljub opozorilu toženke ostale nesubstancirane, toženka pa je tudi sicer v celoti izpolnila svojo obveznost povračila stroškov.

8.Navedbe toženke iz odgovora na tožbo, da ima tožnik pri njej več dopusta kot pri prenosniku, in sicer 32 dni, so bile neprerekane. Tožnik je sicer predložil pogodbo o zaposlitvi, kjer je v 8. členu določeno, da mu prvo koledarsko leto pripada 29 dni dopusta, nato pa skladno s pravilnikom, vendar se na to določbo ni skliceval in ni prerekal trditev toženke o številu dni pripadajočega dopusta. Pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so tako neutemeljene.

9.Tožnik uveljavlja, da mu toženka po novi pogodbi o zaposlitvi ni priznala enakega nivoja pravic, ker ni uporabila Kolektivne pogodbe za dejavnosti trgovine Slovenije, čeprav je zavezovala prenosnika. Kateri nivo pravic je bil iz tega naslova nižji, tožnik ne specificira. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, saj je v točkah 17 do 21 obrazložitve ugotovilo, da Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije ni zavezovala ne prenosnika ne toženke.

10.Čeprav je prenosnik tožniku ob rojstvu otroka priznal dodaten dan dopusta po Kolektivni pogodbi za dejavnosti trgovine Slovenije, to ne pomeni, da ga je ta kolektivna pogodba zavezovala. Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije zavezuje delodajalce, ki kot glavno dejavnost opravljajo trgovinsko dejavnost G (2. člen te kolektivne pogodbe), kar za prenosnika ne velja. Tožnik je trdil, da je bila glavna dejavnost prenosnika trgovina, zato je bilo dokazno breme s tem v zvezi na njem. Očitek o napačni uporabi 212. člena ZPP in pravil o trditvenem in dokaznem bremenu je posledično neutemeljen. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika, prič B. B., C. C. in A. A. pravilno ugotovilo, da je bila glavna dejavnost prenosnika implementacija in vzdrževanje telekomunikacijske opreme, katero je kupil za končnega kupca I. d. d. Nakup in prodaja opreme je bila postranska dejavnost. Bistvena sta bila vgradnja in vzdrževanje te opreme, zato sta oba zaposlena pri prenosniku bila sistemska inženirja in ne prodajalca. Da je bila glavna dejavnost prenosnika implementacija in vzdrževanje te opreme, torej telekomunikacija dejavnost, izhaja tudi iz dopisa AJPES (B5). Navedbe tožnika glede registra operaterjev pri AKOS predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa ne spremenijo pravilnosti zaključka o glavni in dejanski dejavnosti prenosnika. Mnenje B. B. in C. C., da je bila glavna dejavnost prenosnika trgovina, na to presojo ne more vplivati. Obe priči sta izpovedali, da je bilo njihovo delo implementacija in vzdrževanje te opreme, torej ne prodaja. Okoliščina, da je prenosnik izstavil račune za prodano opremo, katero je nato implementiral in vzdrževal, je tako nepomembna. Sodišče prve stopnje zato toženki utemeljeno ni naložilo, naj predloži račune, ki jih je prenosnik izstavil J. oz. I. d. d. Tudi sicer ti računi ne bi dokazali, ali je prenosnik s prodajo te opreme ustvaril dobiček, saj bi bila za to ključna nabavna cena, ki jo je plačal za opremo prenosnik, kot je to že pojasnilo sodišče prve stopnje.

11.Tožnik je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZDR-1 zaradi zatrjevanega bistvenega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi oziroma pogojev dela. Ker slednjega ni dokazal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odpravnine in nadomestila namesto odpovednega roka.

12.V odpovedi je tožnik kot razlog za odpoved po tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 navedel kršitve na področju varovanja zdravja zaradi prekomerne pripravljenosti; organizacijske spremembe z dne 1. 1. 2019; onemogočen prehod na drug oddelek. V odpovedi ni navajal, da se mu naj bi naložilo dodatne obveznosti, in sicer naloge nivoja 2, posledično sodišče prve stopnje tega pravilno ni ugotavljalo pri presoji, ali je tožnik utemeljeno podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do teh navedb se je opredelilo, vendar v okviru zatrjevanih zavez v času pripravljenosti (točka 14 obrazložitve), zato ne drži, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Prav tako tožnik kot razlog za odpoved ni navedel znižanje stroškov prehrane in prevoza, tudi sicer pa ni dokazal, da bi zaradi pavšalno zatrjevanega nekoliko nižjega povračila prišlo do bistvenega poslabšanja pravic oziroma pogojev dela.

13.Tožnik je po prenosu še naprej opravljal enako delo kot pri prenosniku, zato dejstvo, da ni prišlo do premestitve na drug oddelek, ne more predstavljati bistveno poslabšanih pogojev dela. Prevzemnik je dolžan prenesenim delavcem zagotavljati enake pogoje dela kot pri prenosniku, vendar to ne pomeni, da ne sme spremeniti organizacije dela. S tem, ko je bila 1. 1. 2019 ukinjena vertikala, na kateri je delal tožnik, se niso bistveno poslabšali pogoji dela. Tožnik je še naprej opravljal enako delo kot pred prenosom, vendar na drugem oddelku. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik v nove projekte pri toženki ni bil vključen v večji meri, ker ni pridobil ustreznih certifikatov (CISCO CCNA), ki so bili potrebni za delo na teh projektih, čeprav mu je toženka pridobitev ustreznih certifikatov omogočila. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da je imel tožnik z A. A., ki je po ukinitvi vertikale postal njegov neposredno nadrejeni, pogovor. Dogovorila sta se, da bo tožnik opravil vsaj osnovno certifikacijo CISCO CCNA, tožnik pa nato ni opravil CCNA izpita. Tožnik teh navedb ni prerekal. V pritožbi se sklicuje na Pravilnik in navaja, da bi lahko pridobil certifikacijo za CISCO CCNA šele po razvojnem razgovoru, ki pa je bil predviden šele v času, ko mu je že prenehalo delovno razmerje, vendar gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožnik bi moral slednje navesti že tekom postopka na prvi stopnji, ne navaja pa, zakaj tega ni storil. Ne gre za dokazovanje neverodostojnosti priče A. A., ampak za prepozno prerekanje navedb toženke. Tudi sicer ne more biti ovire za to, da delodajalec delavcu omogoči izobraževanje že pred letnim (razvojnim) razgovorom. Ker tožnik ni mogel biti v večji meri vključen v projekte toženke, je opravil manj nadur, vendar to lahko pomeni le boljše pogoje dela. Tožnik tako po eni strani utemeljuje odpoved zaradi prevelike obremenitve s pripravljenostjo, po drugi strani pa s tem, da je opravil manj nadur, da je bil premalo obremenjen. Oboje uveljavlja neutemeljeno.

14.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tako pri prenosniku kot prevzemniku opravljal pripravljenost po pogodbi ... zaradi vzdrževanja programske opreme za I. d. d. Od 31. 8. 2018 do 26. 10. 2018 in od 5. 11. 2018 do 13. 2. 2019 je bil tožnik ves čas v pripravljenosti, vendar glede na to, da je odpoved podal v avgustu 2019, torej več kot pol leta po tem, odpoved po tretjem odstavku 75. člena ZDR-1 ne more biti utemeljena. Poleg tega je tožnik tudi pri prenosniku občasno opravil preko 300 oziroma 400 ur stalne pripravljenosti na mesec, zato začasno povišano število ur stalne pripravljenosti pri toženki ne more predstavljati bistvenega poslabšanja delovnih pogojev.

15.Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je bila pripravljenost tožnika od 31. 8. 2018 do 5. 11. 2018 in od 5. 11. 2018 do 13. 2. 2019 posledica nepričakovane bolniške odsotnosti in podane odpovedi enega od zaposlenih, torej subjektivnih razlogov na strani delavcev, saj delodajalec na to ne more vplivati. Obsežne pritožbene navedbe glede možnosti toženke, da bi drugače organizirala delo, vključila dodatne delavce, zaposlila nove za določen čas, kako je potekalo delo na Hrvaškem, tega ne spremenijo. Toženka je v sistem pripravljenosti vključila novega delavca, ko je odpoved podal B. B., in sicer K. K. Slednji je nepričakovano nastopil bolniški stalež, zato je tožnik še v januarju 2019 sam opravljal pripravljenost. Zadeve so se uredile v februarju 2019, ko je bil v pripravljenost vključen še L. L., prav tako pa se je vrnil K. K. Ko je tožnik decembra 2018 A. A., ki je bil od 1. 1. 2019 njegov neposredno nadrejeni, omenil, da je pripravljenosti preveč, januarja 2019 pa še, da je lahko v pripravljenosti do dopusta v februarju 2019, je slednji v sistem pripravljenosti vključil dodatne delavce, ure pripravljenosti pa so se tožniku znižale. Toženka je tako reagirala in prilagodila organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. S tem, ko je ugotovilo, da je toženka v sistem pripravljenosti vključila dodatne zaposlene, se je posredno opredelilo tudi do navedb o drugih strokovnjakih, ki jih je toženka imela na voljo za organizacijo pripravljenosti.

16.Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z organizacijo delovnega procesa pri toženki. Opredelilo se je do tega, kako je bil organiziran sistem pripravljenosti, tožnik pa se ne strinja z dokaznimi zaključki. Dokazni predlog za zaslišanje D. D., takratnega predsednika uprave toženke, je bil zavrnjen kot nepotreben in ne zaradi nesubstanciranosti, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Tožnik je predlagal zaslišanje D. D., da bi pojasnil, zakaj ni ukrepal glede stalne pripravljenosti tožnika in kakšne ukrepe so sprejeli za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. D. D. ni bil tožnikov neposredni nadrejeni, zato zaslišanje priče v zvezi z vprašanjem organizacije pripravljenosti ni bilo potrebno, saj so o tem izpovedale že druge priče.

17.Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da se čas pripravljenosti ni štel v delovni čas. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališča sodne prakse o tem, kdaj se čas pripravljenosti šteje v delovni čas. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo, da tožniku v času pripravljenosti ni bil določen kraj, kjer se je moral nahajati. Zaveze, ki jih je imel v tem času, ga niso bistveno omejevale pri načrtovanju osebnih aktivnosti. Rok, ki je bil določen, da opravi določeno nalogo, če bi bilo to potrebno, je bil 4 oziroma 8 ur. Določen je bil tudi rok 15 minut, vendar je bil to le rok za povratni klic v primeru zahtevka stranke, to nalogo je opravljal nivo 2, tožnik pa je opravljal naloge nivoja 1. V času pripravljenosti se je moral tožnik odzvati in iti na delo v povprečju enkrat do dvakrat na mesec, pri čemer se v letu 2019 ni niti enkrat zgodilo, da bi moral oditi na delo. Tožnik je moral biti dosegljiv, vendar slednje ni bistveno poseglo v njegovo možnost svobodnega gibanja in načrtovanja prostočasnih aktivnosti. Pritožba s povzemanjem izpovedi prič, katere je sodišče prve stopnje pri presoji celovito in ustrezno upoštevalo ter tudi povzelo, ne more omajati dokazne ocene. Sodišče prve stopnje ni gradilo vseh zaključkov na izpovedi priče A. A., kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je njegovo izpoved upoštevalo kot izpoved ene izmed prič, poleg vseh ostalih izvedenih dokazov. Glede na to, da je priča s 1. 1. 2019 prevzela vodenje dela, ki ga je opravljal tožnik na ukinjeni vertikali, ni nenavadno, da se je decembra 2018, ko se je vedelo, da se vertikala ukinja in bo to področje prevzel A. A., vključil v sklepanje pogodbe z Bolgarijo. Prav tako slednje ne dokazuje, da je bil A. A. že pred 1. 1. 2019 pristojen za organizacijo dela na tožnikovi vertikali. Tožnik se ne strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni, da je bil kršen 8. člen ZPP, saj je dokazna ocena celovita in prepričljiva. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 28 do 38 obrazložitve.

18.Pogodba o zaposlitvi tožniku ni nalagala, da je moral biti v času pripravljenosti doma. Pogodba o zaposlitvi s prevzemnikom tega vprašanja sploh ni urejala, tega pa tožniku ni nalagala niti pogodba s prenosnikom. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje je določala le tožnikovo dosegljivost prenosniku v času, ko ni bil na delovnem mestu. A. A. sicer ni izvajal pripravljenosti po pogodbi ... z družbo I, vendar je bil od 1. 1. 2019 njegov neposredno nadrejeni, zato je bil pristojen pojasniti, ali se je od tožnika pričakovalo, da bo v času pripravljenosti doma. C. C. je od 26. 10. do 4. 11. 2018 opravil pripravljenost namesto tožnika, v tem času pa se je nahajal na Hrvaškem, kjer živi. Razlog, zakaj je opravljal pripravljenost na ta način, ni pomemben. Dejstvo je, da je opravljal pripravljenost po isti pogodbi kot tožnik, pri čemer se je nahajal v drugi državi, čeprav bi se lahko zgodilo, da bi moral oditi na intervencijo v enega od krajev v Sloveniji. Slednje dokazuje, da tožniku zaradi pripravljenosti ni bilo potrebno ostajati doma, prav tako reakcijski čas ni bil kratek. Če sta se tožnik in B. B. odločila, da bosta v času pripravljenosti doma, to še ne pomeni, da se je to tudi zahtevalo. Da je bil v času pripravljenosti tudi na koncertu, otroški zabavi, na rekreaciji v naravi je res izpovedal A. A., vendar sta tudi K. K. in L. L. potrdila, da sta v času pripravljenosti lahko zapuščala dom in sta tudi ga, morala sta biti le dosegljiva in se nahajati na lokaciji, kjer sta imela signal, in sta lahko pravočasno odšla na teren. L. L. je zaslišan izpovedal, da v času pripravljenosti ni bil omejen na dom, glede sporočila (A39) pa je pojasnil, da je prosil tožnika, če bi lahko namesto njega za krajši čas prevzel klice, ker bo nedosegljiv. Ker je bil čas za izvedbo obhodne rešitve v primeru napake E1-nujno 4 ure, za napako E2-kritično pa 8 ur, čas za odpravo napake pa v prvem primeru 10, v drugem 30 delovnih dni, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni bilo nujno, da bi se tožnik v času pripravljenosti nahajal doma.

19.Izpoved A. A. glede obsega zavez v času pripravljenosti ne odstopa bistveno od izpovedi B. B. in C. C. Vsi so potrdili, da se je moral delavec v pripravljenosti po pogodbi ... javiti na telefon oziroma vrniti klic v 15 minutah, nato pa je moral najti obhodno rešitev v štirih ali osmih urah. Tožnik tako ni bil zavezan, da se v nekaj minutah odzove in odide na delo, ampak je moral v najslabšem primeru oditi na teren v roku štirih ur. B. B. in C. C. sta sicer izpovedala, da je bilo velikokrat potrebno iti hitro na teren, vendar sodišče prve stopnje temu delu izpovedi utemeljeno ni sledilo glede na jasne določbe pogodbe ... glede reakcijskega časa kot tudi izpoved obeh prič, da se je v povprečju le enkrat do dvakrat na mesec zgodilo, da so imeli intervencijo v času pripravljenosti. Predsednica senata je pooblaščenki tožnika res prepovedala postavljanje nadaljnjih vprašanj priči A. A. glede zavez in odzivnega časa po različnih pogodbah, vendar je priča predhodno že podala jasen odgovor, kakšna je bila zaveza po ... pogodbi, zato ni bila kršena pravica do izjave. Poleg tega je očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena neupošteven, saj bi moral tožnik to kršitev uveljavljati že na naroku dne 5. 10. 2023, pa tega ni storil in ne navaja, zakaj prej to ni bilo mogoče (286.b člen ZPP).

20.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v povprečju v času pripravljenosti na mesec potrebno opraviti delo enkrat do dvakrat na mesec, kar je bistveno pri presoji zavez v času pripravljenosti. Tožnik sicer res ni mogel vedeti, kdaj bo potreben njegov odhod na delo, vendar je bila verjetnost, da bo moral oditi na delo, zelo majhna. To še posebej velja v letu 2019, ko do 18. 10. 2019 sploh ni bilo izvedene nobene intervencije v času pripravljenosti. Delavci, ki so opravljali pripravljenost po pogodbi ..., so lahko računali na to, da je majhna verjetnost, da bo potreben odhod na teren, in so lahko izkoristili ta čas tudi za svoje aktivnosti. A. A. je v izpovedi omenil, da si moral biti trezen, vendar tožnik trditev s tem v zvezi ni podal, zato so s tem povezane pritožbene navedbe prepozne. Prav tako dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev, da je s 1. 1. 2019 prevzel tudi naloge nivoja 2, saj ni bil usposobljen za diagnostiko, ki se je izvajala na tem nivoju.

21.S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaveze v času pripravljenosti niso bile obremenjujoče, je posredno odgovorilo na navedbe tožnika o stresu, povezanem s pripravljenostjo.

22.O pogostosti intervencij pred 1. 1. 2019 so izpovedale zaslišane priče, tudi C. C. in B. B., zato ni bilo potrebno pridobivati seznama vseh intervencij pred 1. 1. 2019. Tudi sicer tožnik svojega dokaznega predloga ni oblikoval skladno s prvim odstavkom 227. člena ZPP. Tožnik namreč ni navedel, koliko je bilo v povprečju intervencij v času pripravljenosti pri prenosniku v posameznem obdobju. Trdil je, da je bilo največ "incidentov" med 2009 in 2018, nato pa se naj bi njihovo število zmanjšalo. Navedel je še, da naj bi bilo javljenih več kot ena do dve napaki na mesec, ni pa zatrdil, koliko. Pritožbene navedbe, da bi moral biti ta dokaz izveden oziroma da bi se moralo šteti, da je bilo intervencij bistveno več, so zato neutemeljene.

23.Ker se čas pripravljenosti ni štel v delovni čas, tožnik je za ta čas prejel plačan dodatek za pripravljenosti, v primeru odhoda na delo pa tudi nadure, je bil neutemeljen njegov zahtevek, da se mu vse ure pripravljenosti plača kot nadurno delo. Ker ni šlo za delovni čas, je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka, katero je tožnik temeljil na trditvi, da je pripravljenost predstavljala delovni čas.

24.Pritožba še uveljavlja, da naj bi bile nedoslednosti v obrazložitvi sodbe, vendar ne utemelji, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, tudi sicer pri povzetku tožbenih navedb ni prišlo do nedoslednosti. Tožnik je na 2. strani tožbe zatrjeval, da sta bila v N. d.o.o. dva zaposlena. Podjetje je bilo regijsko orientirano, tožnik pa je bil del skupine štirih inženirjev, ostali trije, vključno z vodjo, so bili zaposleni v O., d.o.o., Hrvaška. Povzetek sodišča prve stopnje v točki 1 obrazložitve je tako skladen s tožnikovimi navedbami. Enako velja za povzetek, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo 4.680 nadur. Pritožba glede tega povsem spregleda nadaljnjo obrazložitev točke 1, kjer sodišče prve stopnje pojasni, da je tožnik dne 3. 5. 2023 zvišal zahtevek za plačilo nadur.

25.Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.875 točk in materialne stroške v višini 28,75 točk, skupaj 1.903,75 točk. Upoštevajoč vrednost odvetniške točke (o,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženke, ki ji jih mora povrniti tožnik, 1.393,54 EUR.

-------------------------------

1Dne 20. 7. 2018 se je družba H. d. o. o. preimenovala v M., d. o. o.

2V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da sta imela daljši sestanek dne 15. 1. 2019.

3V tožbi je navedel le, da ni imel razvojnega razgovora ali razgovora na temo strokovnega, kariernega napredovanja ali razvoja, ne v tožbi ne v kasnejših vlogah pa ni zatrjeval, da bi bil pogoj za pridobitev vseh certifikatov razvojni razgovor.

4Tako povečano število ur pripravljenosti pri prenosniku je sodišče prve stopnje ugotovilo za 10 mesecev.

Kršitev je uveljavljal le glede neizvedbe vseh predlaganih dokazov.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 49, 75, 75/1, 75/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212 Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.