Jedro

Osebe, ki skupaj pridobijo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da to vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno, kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo uporavlja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih M. G. I. in I. P. se zavrneta kot neutemeljeni. Obdolženca se oprostita povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki in nagrada postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri v uvodu navedene obdolžence spoznalo za krive kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ in vsakemu izreklo kazen 1 mesec zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za dve leti. Obdolžence je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženega M. G. I. in obd. I. P.. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi nista utemeljeni. Osebe, ki skupaj prevzamejo vozilo, za katerega vejo, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, z namenom, da vozilo uporabijo za prevoz do določenega kraja, v sostorilstvu storijo kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. čl. v zvezi s 25. čl. KZ. Pri tem ni pomembno kateri od sostorilcev, ki se z vozilom prevažajo, vozilo upravlja. Nista zato utemeljeni pritožbi zagovornikov, ki uveljavljata, da dejanje obdolžencev, kot je opisano v izreku sodbe, nima znakov kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje pa ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da so vsi trije obdolženci skupaj prevzeli vozilo, s katerim so se tudi prevažali vse dokler niso bili prijeti. To izhaja že iz njihovih zagovorov, da je vsak neznanim sodržavljanom plačal 200 mark za vozilo. Dejstva, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa z gotovostjo kažejo tudi na sklep, da so vsi trije obdolženci vedeli, da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Na to kaže že dejstvo, da so obdolženci vozilo slovenske registracije prevzeli ponoči od neznanih sodržavljanov, ki so tudi prenočevali v baraki, v katero so se obdolženci namestili po tem, ko so ilegalno prestopili državno mejo in vsa druga dejstva, ki jih v obrazložitvi svoje sodbe navaja sodišče prve stopnje. Pritožnika tako ne moreta izpodbiti pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbama pa je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse okoliščine, zlasti tudi olajševalne okoliščine in da je obdolžencem izreklo primerne glavne in stranske kazni. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje obdolžence oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.