Jedro

Nestrinjanje z razlogi o odločilnih dejstvih ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil D. H. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po tretjem odstavku 254. člena KZ določena kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 50. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo še dodatni pogoj, in sicer da mora v roku enega leta in devet mesecev po pravnomočnosti plačati 69.847,91 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve kazenskega zakona po 2. točki 370. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da uveljavljane kršitve niso podane. Na vse očitke, ki so v največji meri ponovitev pritožbenih razlogov, je že pravilno in argumentirano odgovorilo pritožbeno sodišče v svoji sodbi. Ko se zahteva ne strinja z ugotovitvami v pravnomočni sodni odločbi o tem, da si je obsojenec „poračunaval namišljeni DDV“ ter z oceno izvedenskega mnenja, kot ga je sprejelo sodišče, z zatrjevanjem, da ni dokazano, da je obsojenec dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, storil ipd., pa zahteva uveljavlja nedovoljen razlog, to je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vložnik v zahtevi sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker iz njega ne izhaja, katero blanketno določbo je obsojenec kršil, prav tako pa tega ni zaslediti v razlogih navedene sodbe, pri čemer opozarja, da se je drugi odstavek 40. člena Zakona o davku na dodatno vrednost (v nadaljevanju ZDDV) večkrat spremenil. Takšno kršitev je vložnik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in mu je pritožbeno sodišče odgovorilo, da uveljavljana kršitev ni podana. Iz izreka namreč jasno izhaja, da je kršil tisto določilo drugega odstavka 40. člena ZDDV, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja. S takšnim stališčem soglaša tudi Vrhovno sodišče. Pritrditi je sicer vložniku, da je bila navedena določba večkrat spremenjena, vendar pa se od spremembe ZDDV iz leta 2003 (Ur. l. RS, št. 101/2003) 40. člen glasi tako, kot se je glasil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja (kar nenazadnje ugotavlja tudi sam vložnik). Že iz splošnih določb KZ, ki govori o časovni veljavnosti (7. člen KZ-1, prej 3. člen KZ), izhaja, da velja za storilca zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen če se je po storitvi kaznivega dejanja spremenil, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Isto velja tudi za uporabo tako imenovanih blanketnih določb, kar je sicer izrecno predpisano šele v KZ-1, med tem ko je bilo v času veljavnosti KZ takšno stališče sprejeto v teoriji in praksi. Prav tako jasen pa je tudi očitek v izreku sodbe, da je obsojenec Davčnemu uradu Maribor prikazal krive podatke o doseženem obdavčljivem prometu in obdavčljivih dobavah, saj ob nabavi avtomobilov ni obračunal davka na dodano vrednost (ki ga tudi ni plačal), ga je pa kasneje zaračunal nadaljnjim kupcem ob prodaji. O navedenem, torej o odločilnih dejstvih, pa ima sodba tudi razloge, nestrinjanje z njimi pa ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč le izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Isto, torej uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa pomeni tudi očitek, da obsojenec ni imel namena (niti motiva, niti naklepa), da bi se izognil plačilu DDV, da je vsemu skupaj kriva nejasna zakonodaja itd. Sodišče je namreč ugotovilo, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje s krivdno obliko naklepa in to svojo odločitev tudi obrazložilo. Izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

7. Vložnik pa tudi ne more uspeti z navedbami, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku in s tem v zvezi določitev posebnega pogoja povsem neutemeljena, saj je že DURS upošteval dejstvo, da je z dnem sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža obsojenec kot „bivši“ družbenik ne more nositi obveznosti, da si ni pridobil nekih novih dodatnih sredstev s pomočjo poslovanja družbe, ipd., saj s takšnimi navedbami ne očita sodišču kršitve določb materialnega kazenskega zakona ali kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, temveč uveljavlja le razlog iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve zakona, zahteva pa je delno vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425 zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.