Jedro

Tožnik je upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, izpolnjeni pa so bili tudi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, je zamudna sodba pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto ter mu po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila. V presežku za znesek 20,60 EUR bruto je zahtevek iz tega naslova in iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti pred 2. 7. 2012 zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2013 v višini 783,66 EUR bruto ter mu po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa pred 2. 7. 2013 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za leto 2014 v višini 328,81 EUR bruto ter mu po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, v presežku za znesek 460,34 EUR bruto je zahtevek zavrnilo, zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa pred 2. 7. 2014 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 8.753,29 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila, ter zavrnilo zahtevek za obračun bruto zneska odpravnine ter odvod akontacije dohodnine ter obveznih prispevkov za socialno varnost (IV. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za plačilo v času odpovednega roka znesek 2.500,94 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku za znesek 1.254,58 EUR bruto je zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 606,46 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (VI. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna vrniti 34,00 plačane sodne takse za postopek na prvi stopnji neposredno tožniku v roku 8 dni (VII. točka izreka). Tožena stranka pa je dolžna na račun sodnih taks na račun Delovnega sodišča v Celju plačati 308,00 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku 8-dnevnega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se po prokuristu pritožuje tožena stranka ter izpodbija zamudno sodbo v točkah IV., V. ter posledično tudi v točkah VI. do VIII. zaradi napačno vodenega postopka, ker niso bili izvedeni vsi potrebni dokazni postopki in zaslišanje odgovornih posameznikov. Navaja, da tožnik ni upravičen do odpravnine, saj je vseskozi vedel, da bo nadaljeval z delom v istih poslovnih prostorih z istim orodjem kot pri toženi stranki. Vsi zaposleni, torej tudi tožnik so prišli z delom od tožene stranke v podjetje, ki je bilo ustanovljeno z namenom nadaljevanja istega dela v istih prostorih, z istimi osnovnimi sredstvi, samo zato, ker je imela tožena stranka zaradi ravnanj prejšnjega direktorja in zadnjega direktorja blokirane vse račune. Bivši vodstveni delavci tožene stranke so namenoma kršili ZDR in namenoma oškodovali toženo stranko s tem, ko so dopustili delavcem, da so podajali izredne odpovedi delavcev. Sodišče ni pravilno izvedlo vseh dokazov, niti ni zaslišalo ključnih prič, ki bi lahko v celoti razjasnile dejansko stanje. Zaradi napačno vodenega postopka in s tem posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče tožniku dosodilo izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, ki ga sploh ni bilo, ker je tožnik ves ta čas delal oz. bil plačan posredno ali zakonito. Navaja, da je torej tožnik s tožbo na podlagi očitno nepreverjenih podatkov v postopku ugotavljanja dejanskega stanja tudi v zamudni sodbi na podlagi prirejenega postopka poizkušal na nezakonit način pridobiti neupravičeno premoženjsko korist, ki mu nikakor ne pripada. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v točkah od IV. do VIII. v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo sorazmerni del stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na dejansko stanje, kot izhaja iz tožbenih navedb pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v smislu zatrjevane nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja v pritožbi, ni preizkušalo, ker se zamudne sodbe z ozirom na drugi odstavek 338. člena ZPP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili za izdajo izpodbijanega dela zamudne sodbe podani vsi pogoji, ki jih določa 318. člen ZPP. Tako je iz spisovnih podatkov razvidno, da tožena stranka odgovora na tožbo in popravo tožbe kljub pravilni vročitvi ni podala, da tožnik v okviru tega individualnega delovnega spora ne uveljavlja zahtevka, s katerim stranki ne bi mogli razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek tožnika ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik niti z dejstvi, ki so splošno znana, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili za ugodilni del izpodbijane sodbe podani vsi zakonsko predvideni pogoji. S tem, ko tožena stranka na tožbo ni odgovorila, se šteje, da je kot resnične priznalo vse navedbe tožnika v tožbi. Z drugimi besedami to pomeni, da je tožena stranka s svojo pasivnostjo soglašala z dejanskim stanjem, kot izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi tožnika, torej tudi s tem, da tožniku vtoževane terjatve ni izplačala.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da je tožnik upravičen do plačila odpravnine ter plačila za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka, ker je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca iz prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnik je zato upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine, najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko je zaključilo, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek iz naslova plačila odpravnine in plačila odškodnine za čas odpovednega roka določba tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. 8. Ker razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niso bili podani (353. člen ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.