Jedro

V pravni teoriji, ki ji novejša sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnje bolezni ali posebnih fizičnih oziroma duševnih lastnosti). Na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti in tudi ne na podlagi katerekoli druge sodobne uveljavljene doktrine neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče niti izključiti niti omejiti zaradi neobičajnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 5.022,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2005 do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 1.688,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično in v nasprotju z drugimi izvedenimi dokazi ter pomanjkljivo podalo ugotovitve in zaključke glede bistvenih okoliščin, ki se nanašajo na vprašanje odgovornosti pritožnika, kot tudi glede tožničine soodgovornosti za dogodek. Sodišče se je nekritično oprlo izključno na izpoved tožnice, pri tem pa spregledalo številna neskladja in nelogičnosti, ki kažejo na njeno neverodostojnost in pritrjujejo opisu dogodka pritožnika, ki je tudi podprt s skladno izpovedbo priče Z. ter drugimi, tudi objektivnimi, dokazi. Tožnica je izpoved spremenila, njen opis dogodkov in način ugriza psa pa objektivno ni mogoč. Dokazi potrjujejo trditev toženca in prič, da je tožnica nepričakovano in hitro stegnila roko proti psu, ki se je tega ustrašil in reagiral nagonsko, še preden je oseba, ki je psa pazila, lahko to zaznala. V sodbi ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje izvedenim dokazom, katerih sodišče ni upoštevalo, niti razlik obrazložilo, na tožničino neverodostojnost kažejo nasprotujoče si trditve o številu ugrizov in siceršnjem obnašanju psa. Tožničino izpoved je razen toženca, ki je dogajanje opazoval iz pošte, v celoti izpodbila priča Z., ki je bila neposredno prisotna in tudi aktivno vključena, saj je bila takrat ona, ne pa toženec, imetnica psa, na kar je toženec opozoril že v ugovoru na tožbo, a sodišče glede te okoliščine ni zavzelo stališča. Navedeno kaže, da je bilo ravnanje psa izzvano s strani tožnice in ji je zato mogoče očitati vsaj delno soodgovornost, ki je dokazana. Sodišče tudi ni ugotavljalo in upoštevalo vseh okoliščin, bistvenih za oceno odgovornosti v smislu določila 158. člena Obligacijskega zakonika. Ni se ukvarjalo z vprašanjem imetništva psa in je zato napačno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo napačne materialnopravne zaključke, ki jih je tudi pomanjkljivo in nejasno obrazložilo. 2. odst. 158. člena OZ določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pojem imetnika zakon ter sodna praksa razlagata širše kot lastništvo domače živali. Imetnik je lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Lastnik se obravnava kot imetnik le v primeru, da sam izvaja nadzor nad domačo živaljo oziroma če jo zaupa osebi, ki te naloge objektivno ni sposobna prevzeti, lastnik pa je za te okoliščine vedel oziroma bi moral vedeti ter jih upoštevati. Do vprašanja imetništva se sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni spuščalo v vprašanje, ali je toženec za varstvo psa ustrezno poskrbel, ko ga je zaupal osebi, na katero je bil pes navajen in ga je obvladala. Napad je bil za imetnico psa povsem nepričakovano izzvan s strani tožnice. Pes je bil sicer zelo ubogljiv, treniran, navajen ljudi in brez povoda nikakor ne bi napadel. Imetnica je psa imela na povodcu, tik ob sebi. Tudi v preteklosti pes ni bil popadljiv. Tudi v tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Zaključki sodišča, ki odgovornost za škodni dogodek in njegove posledice pavšalno nalaga tožencu, so protispisni in materialnopravno zmotni. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo tudi pri določitvi višine odškodnine. Izpostavlja ugotovitve in mnenje izvedenca, ki je zavrnil pretirane navedbe tožnice o težavah in nevšečnostih. Bolečine je ocenil zgolj za srednje intenzitete, ki so izzvenele že po 15-ih dneh in niso trajne narave. Glede na trajanje in intenziteto bolečin je odškodnina pretirana, še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožnica po ugotovitvah izvedenca ni hodila na preglede in po zdravila proti bolečinam, kar kaže, da te niso bile tako hude, da bi opravičevale dosojeno odškodnino. Pretirana in neutemeljena je tudi odškodnina za primarni ter sekundarni strah, neobrazloženo je na kakšni dejanski podlagi je sodišče zaključilo, da je primarni strah trajal teden dni. Hipotetične možnosti za doživljanje v prihodnosti ne morejo predstavljati zadostnega dokaza o intenziteti ali trajanju strahu. Sodišče je spregledalo, da konkreten dogodek in njegove posledice ni mogel biti izključen vzrok za zatrjevani strah. Strah izvira iz pretekle tožničine izkušnje, torej iz njene sfere. Sodbo izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, saj iz obrazložitve ni razvidno, katere postavke priglašenih stroškov je sodišče priznalo in katerih ne (ter seveda zakaj), saj je odločeno zgolj o skupni višini priznanih stroškov ter delitvi glede na uspeh pravde. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi v tem delu pomanjkljiva ter nepreverljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odgovornost za škodo, ki jo povzroči žival, je urejena v določbi 158. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki v 1. odst. predpisuje objektivno odgovornost imetnika nevarne živali. Za druge domače živali je prav tako predpisana odgovornost imetnika živali, razen, če ta dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (2. odst.). Tožnica je odškodninski tožbeni zahtevek oprla tako na objektivno odgovornost toženca, stališče, da je podana tudi njegova krivdna odgovornost, pa je oprla na navedbo, da je toženec na javnem kraju pustil psa brez nagobčnika in brez ustreznega nadzora. Toženec v odgovoru na tožbo, niti v kasnejših navedbah v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, pasivni legitimaciji in temelju zahtevka ni nasprotoval. Ugovor je temeljil izključno na tožničinem soprispevku k nastali ji škodi.

Zakon o pravdnem postopku - ZPP temelji na principu substanciranega prerekanja pravno odločilnih dejstev. Ta princip izvira iz načela resnicoljubnosti, popolnosti, koncentracije in pospešitve postopka ter načela vestnosti in poštenja (glej komentar Jana Zobca k 214. členu ZPP, Pravdni postopek, GV Založba, 2006, stran 364). Ena od določb, ki navedeno pravilo izpeljuje, je določba 212. člena ZPP, ki tudi tožencu nalaga, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Navedbe toženca v postopku pred prvostopenjskim sodiščem so nalagale le preverjanje utemeljenosti ugovora iz 171. člena OZ o deljeni odgovornosti tožnice. Ker je toženec navedbe o tem, da ni bil imetnik psa, ki je tožnici škodo povzročil, podal šele v pritožbi, ne da bi izkazal okoliščine iz 1. odst. 337. člena ZPP, jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali je povzročil, da je bila ta večja, pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Toženec je ugovor o tožničinem soprispevku oprl na navedbo, da je pes tožnico ugriznil, ker se je prestrašil nenadne kretnje tožnice, ki ga je hotela pobožati. Sodišče prve stopnje je o tem, ali ugovorne navedbe toženca držijo, zaslišalo tožnico in toženca ter pričo, toženčevo dekle AZ, ki so bili neposredni očividci, tožničinega fanta JM in toženčevo mamo EŠ, ki sta izpovedala o tem, kar jim je po dogodku povedala tožnica. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povedalo, zakaj verjame tožnici. Dokazna ocena je logična in prepričljiva že sama po sebi, razen tega pa je prepričljiva zato, ker je posledica tudi neposrednega vtisa, ki ga je sodišče dobilo ob zaslišanju. V tožničini izpovedbi glede bistvenega poteka dogodka ni nikakršne neskladja in nelogičnosti in tudi nobenih sprememb izpovedi. Neupoštevano je sklicevanje toženca v pritožbi na tožničino različno izjavo o številu ugrizov in obnašanju psa. Tožnica je bila zaradi nenadnega napada psa na javnem kraju šokirana in močno prestrašena, zato je od nje nemogoče zahtevati, da bi si zapomnila vsako, tudi nebistveno podrobnost o poteku dogodka, v katerem je bila telesno poškodovana.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajalo iz določbe 179. člena OZ in pravilno ter popolno ugotovilo ter upoštevalo vse v tej materialnopravni določbi navedene odločilne okoliščine. Pri odmeri odškodnine je upoštevalo le tiste posledice, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke (glej 1. odst. na 5. strani sodbe). Sodišče ni upoštevalo, da gre za trajne bolečine, pač pa je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je bolečinsko obdobje trajalo 21 in ne 15 dni, kot trdi pritožba. Pri odmeri odškodnine sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica jemala sredstva proti bolečinam.

Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje izhajalo iz v sodni praksi uveljavljenega stališča, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje (glej dr. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ur. list RS 1990, stran 237). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ob nenadnem napadu tožnikovega psa utrpela intenziven strah, ki je v daljšem časovnem obdobju porušil njeno duševno ravnovesje. Zaključek o tem, da je tožnica utrpela intenziven strah, ki je porušil njeno duševno ravnovesje, je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke, kar je v razlogih sodbe tudi navedlo (glej 2. odst. na 5. strani sodbe). Zmotno je pritožbeno stališče, da zaradi preteklih tožničinih izkušenj s psi, toženec ne more odgovarjati za celoten obseg in intenzivnost posledic - strahu, ker le-ta izhaja iz tožničine sfere. V pravni teoriji, ki ji novejša sodna praksa sledi, je zavzeto stališče, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je škoda ali njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (npr. prejšnje bolezni ali posebnih fizičnih oziroma duševnih lastnosti). Na podlagi teorije o adekvatni vzročnosti, in tudi ne na podlagi katerekoli druge sodobne uveljavljene doktrine neposlovne odškodninske odgovornosti ni mogoče niti izključiti niti omejiti zaradi neobičajnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (povzeto po komentarju dr. Nine Plavšak k 131. členu OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 707 in 711).

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti. Ta preizkus je mogoč v povezavi s stroškovnikom tožnice (A19), iz katerega je razvidno, katere stroške je sodišče priznalo.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.