Jedro

Sodba z nedoločnim (ali premalo določnim) izrekom je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP šele tedaj, ko tudi sama obrazložitev ne omogoča nedvoumne razjasnitve, kaj je hotelo sodišče izreči. Izrek, ki toženkam nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja z zazidanjem odprtine v dimovodu, ki sta jo zaprli le z mavčno ploščo, je zadostno opredeljen.

Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s hkratno navedbo, da toženki "nista uspeli dokazati nasprotnega", bi bila na mestu samo, če dokazov sploh ne bi predlagali, ali če bi bili njuni predlogi pavšalni, nejasni, ali bi se nanašali na nebistveno ali nepomembno dokazno temo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi nižjih sodišč se razveljavita v delu, ki toženkama nalaga, da morata "sanirati izdolbeno nosilno steno v dolžini 85 cm in višini 220 cm" in plačati 500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v odločbi o stroških postopka. Zadeva se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Ozadje zadeve in dosedanji potek postopka_

1. Tožnik je v tej zadevi uveljavljal zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja na skupni nosilni steni in dimovodu v stavbi v etažni lastnini več lastnikov, plačilo zneska v višini 500 EUR zaradi škode, ki mu je domnevno nastala zaradi odlaganja odpadnega (gradbenega) materiala v dimniško tuljavo in prepoved takih posegov v bodoče. Trdil je, da sta toženki podrli steno dimovoda v delu, ki predstavlja nosilno steno stavbe, v kateri kot etažni lastniki prebivajo pravdne stranke. S posegom sta med drugim ogrozili statično brezhibnost objekta in tožnika motila v uporabi dimovodnega jaška.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženki pri prenavljanju svojega stanovanja posegli v skupno dimniško tuljavo in nosilno steno stavbe. Kljub temu da sta toženki že sanirali luknjo v zidu, po oceni sodišča poseg ni bil izveden strokovno, saj sta luknjo zaprli z mavčno ploščo. Zato je zahtevku ugodilo in toženkama naložilo, da sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje skupne nosilne stene in dimovoda tako, da ob nadzoru strokovnjaka zazidata odprtino v dimovodu velikosti širine 60 cm in višine 40 cm ter debeline 40 cm do nosilne stene in nato sanirata izdolbeno nosilno steno v dolžini 85 cm in višini 220 cm ter tožniku plačata 500,00 EUR odškodnine s pripadki. Toženkama je bilo obenem v bodoče prepovedano, da skozi dimniško tuljavo mečeta odpadni material in da z gradbenimi posegi posegata v skupne dele stavbe št. ..., k. o. ... A. 3. Toženki sta se zoper sodbo pritožili. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in pritožbo zavrnilo.

_Dopustitev revizije_

4. Toženki sta predlagali, da se zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti revizija. S sklepom II DoR 196/2023 je Vrhovno sodišče predlogu delno ugodilo in dopustilo revizijo glede naslednjih dveh vprašanj: - Ali lahko sodišče ugodi dajatvenemu tožbenemu zahtevku in toženkama naloži, da morata izvesti gradbena dela na skupnem delu stavbe (zazidanje odprtine v dimovodu), čeprav so bila ob koncu glavne obravnave taka gradbena dela že izvedena, vendar sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo, ali so izvedena ustrezno oziroma strokovno pravilno, in kakšno obveznost je v takem položaju mogoče naložiti toženkama, da bo zagotovljena ustrezna konkretizacija zahtevka? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje v obravnavani zadevi kršili pravico toženk do izjave z zavrnitvijo dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj raziskano z drugimi dokazi.

_Povzetek revizijskih navedb_

5. Toženki uvodoma pojasnjujeta, da je treba razlikovati del tožbenega zahtevka, ki zadeva sanacijo odprtine v zidu, in del zahtevka, ki se nanaša na izdolbeno nosilno steno. V zvezi s prvim opozarjata, da je nesporno, da sta toženki to odprtino že zazidali, pri čemer se izrek glasi, da morata toženki nekaj zazidati, kar je že bilo zazidano. Ker tožnik ni postavil zahtevka, ki bi meril na določeno drugačno izvedbo del, bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in ugotovitvi, da je bila odprtina že zazidana, moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj je nesklepčen. Če bi pa sodišče menilo, da toženki nista izpolnili zahtevka, bi moralo v obrazložitvi in izreku natančno določiti, kaj konkretno morata (še) narediti. Kar se tiče izdolbene nosilne stene, je bilo ključno dejansko vprašanje, kdo je povzročil stanjšanje stene. Toženki sta vztrajali, da je bila stena v takšnem stanju že ob njuni vselitvi pred petdesetimi leti, in predlagali vrsto dokazov, ki bi potrdili to dejstvo. Sodišče prve stopnje je predlagano zaslišanje prič zavrnilo z obrazložitvijo, da je "dejansko stanje dovolj raziskano". Pritožbeno sodišče je to procesno odločitev potrdilo z utemeljitvijo, da toženki "v pritožbi ne pojasnita, kako je zavrnitev dokazov vplivala na pravilnost sodbe". Navedeno ne drži, saj sta toženki konkretno pojasnili, zakaj grajata, da dokazi niso bili izvedeni. Pritožbeno sodišče je s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člen Ustave Republike Slovenije. Zato predlagata, da se zahtevek v delu, ki se nanaša na odprtino v dimovodu, zavrne, v preostalem delu pa se sodba razveljavi.

_Povzetek navedb odgovora na revizijo_

6. Tožnik je na revizijo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Ne drži, da so bila gradbena dela že izvedena ob koncu glavne obravnave. Po njegovem mnenju sanacija posega ne more biti izvedena s postavitvijo mavčne plošče in keramičnih ploščic. Zato niti ni treba imeti posebnega znanja. Obenem se ne strinja s tem, da toženki nista izvršili posega v nosilno steno. Glede na dolgotrajnost postopka in obsežne navedbe strank meni tudi, da je bila toženkam zagotovljena pravica do izjave.

7. Revizija je delno utemeljena.

_K prvemu vprašanju:_

8. Čeprav je vprašanje oblikovano enostavčno in na videz enovito, je razdeljeno na tri sklope. Toženki najprej sprašujeta, ali jima je mogoče naložiti obveznost, za katero je ugotovljeno, da je že opravljena, nato kakšno vlogo pri tem igra dejstvo, da ni bilo ugotovljeno, ali je bila izpolnitev pravilno (strokovno) opravljena, ter končno, kakšna obveznost, pravilneje, kako opredeljena obveznost, je v takem položaju (ko sodišče ni ugotovilo, ali je bila obveznost izpolnjena v skladu s pravili stroke) dovolj konkretizirana.

9. Prvo vprašanje je enostavno in ne kliče po poglobljenem odgovoru. Če je namreč obveznost do konca glavne obravnave izpolnjena, zahtevek pač ni (več) utemeljen. V obravnavanem primeru sta to vprašanje in odgovor nanj le retoričen uvod k bistvenemu. Ključna je namreč dilema, ali je bilo ugotovljeno, da so bila dela na steni strokovno pravilno izvedena, in ali je izrek sodbe, ki toženkama nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja skupne nosilne stene in dimovoda tako, da že zaprto odprtino (zaprto z mavčnimi ploščami in keramičnimi ploščicami) zazidata v določenih dimenzijah ob nadzoru strokovnjaka, dovolj opredeljen.

10. Tudi ti vprašanji se na koncu iztečeta v eno sámo. V eno sámo zato, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da delna izpolnitev zahtevka z namestitvijo mavčne (t.i. "knauf") plošče ne pomeni vzpostavitve prejšnjega stanja, ker to "ni material, ki bi zagotavljal primerno zaporo dimnične tuljave na tem delu nosilnega zidu".1 Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da "je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja [?] ostal neizpolnjen, saj toženki nista uspeli dokazati, da sta luknjo ustrezno zazidali".2 Ko je tako, tudi revizijsko sodišče, ki je vezano na ugotovitev nižjega sodišča, da z namestitvijo mavčne plošče toženki nista vzpostavili prejšnjega stanja (zazidali odprtino in je ne le zaprli z mavčnimi ploščami), presojo zožuje na tisto, kar je od prvotnega vprašanja še ostalo. To pa je, ali je izrek sodbe, ki toženkama nalaga, da morata "vzpostaviti prejšnje stanje skupne nosilne stene in dimovoda tako, da ob nadzoru strokovnjaka zazidata odprtino v dimovodu velikosti širine 60 cm in višine 40 cm", zadostno konkretiziran.

11. Kaj pomeni zadostna konkretizacija izreka, odgovori preizkus izvršljivosti. Vprašati se je treba, kako bi v ravnalo izvršilno sodišče, če bi bila predlagana izvršba na podlagi takega izvršilnega naslova. Bi bil tak izvršilni naslov sposoben ločiti zahtevano dejanje od drugih podobnih dejanj? Odgovor je treba iskati predvsem v samem izreku, ki opisuje dejanje, ki ga morata opraviti toženki. Res je, da je operativen zgolj izrek sodbe - ta pomeni avtoritativno, oblastno odločitev sodišča, samo izrek postane pravnomočen in pridobi lastnost izvršilnega naslova. Vendar tudi za izreke sodb velja, da so podvrženi razlagi, toliko bolj, kadar sodba nalaga opravo določenega dejanja. V primerih lakoničnih ubeseditev si je treba pri razlagi pomagati s sodbo kot celoto, torej tudi z obrazložitvijo. Ne le, da obrazložitev marsikdaj "sodeluje" v pravnomočnosti, pomaga tudi pri razlagi in spoznanju, kaj je obsojeni stranki naloženo.3 K takemu pristopu napotuje vodilo, da je treba v pravnih aktih, tudi v posamičnih pravnih aktih, kot je sodba, iskati smisel, razumljivost in koherentnost. Pri tem je še kako koristna obrazložitev, ki prispeva k razumevanju, pojasnjevanju, razjasnjevanju in vsebinski identifikaciji v samem izreku sodbe naložene obveznosti. Sodba z nedoločnim (ali premalo določnim) izrekom je zato obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP šele tedaj, ko tudi sama obrazložitev ne omogoča nedvoumne razjasnitve, kaj je hotelo sodišče izreči.4

12. Naložitve vzpostavitve prejšnjega stanja zato v obravnavanem primeru ne moremo razumeti na način, kot si prizadevata revidentki, to je, kot da bi šlo za protislovje med izrekom in obrazložitvijo v delu, v katerem le-ta govori, da sta toženki "že sanirali nastalo situacijo (luknjo v zidu)."5 V istem stavku je namreč sodišče prve stopnje navedlo, da je zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja "[k]ljub temu [?] utemeljen, saj je izvedenka v dopolnitvi mnenja z dne 7. 11. 2020 ugotovila, da ne glede na to, kje je stal točno štedilnik in kako debel sloj zidu je bil odstranjen, dimnična tuljava ne sme biti odprta." Nato je nadaljevalo: "Da sta toženki zaprli luknjo s knauf ploščami ter da zato ne more odpadati noben material v prostore tožnika, po oceni sodišča ta poseg ni bil izveden s sodelovanjem strokovnjaka, zato je sodišče tudi v tem delu ugodilo zahtevku tožnika, da se zadevna situacija sanira v skladu s pravili stroke."6 Temu je pritrdilo pritožbeno sodišče, ki je najprej pojasnilo, da ne gre za nasprotje med izrekom (s katerim je ukazana vzpostavitev prejšnjega stanja) in obrazložitvijo, ki sicer ugotavlja, da sta toženki "stanje na dimovodu sanirali". Bistveno je namreč, da je prvostopenjsko sodišče "obenem ugotovilo, da način sanacije ni primeren, zaradi česar", kot ugotavlja pritožbeno sodišče, "ne gre za zatrjevano nasprotje".7 V nadaljevanju drugostopenjsko sodišče to še dodatno pojasni, ko navede, "da sta luknjo v steni izdolbli toženki, iz česar logično izhaja, da je bila v prejšnjem stanju stena zazidana" ter da "postavitve knauf plošče ni mogoče šteti kot vzpostavitev prejšnjega stanja zazidane stene".8 Zatem še opozori na mnenje izvedenke, "da je na delu, kjer je bil zid odstranjen, vidna površina mavčne plošče (tipa knauf), kar ni material, ki bi zagotavljal primerno zaporo dimnične tuljave na tem delu nosilnega zidu".9 In končno, tudi laiku je jasno, da nosilna stena ne more biti narejena iz mavčnih oblog.

13. Glede na to, da izrek sodbe toženkama nalaga "vzpostavitev prejšnjega stanja skupne nosilne stene in dimovoda", je morebitna zadrega glede vprašanja, kaj to sploh pomeni, le navidezna. Navidezna, ker je prejšnje stanje enostavno ugotovljivo. Gre namreč za odprtino v zidu, ki je sanirana na način, ki vidno odstopa od preostalega zidu. Sanirana je z mavčnimi ploščami in ne z materialom, s katerim je zgrajen preostali (nosilni) zid. Izrek toženkama nalaga, da odprtino v dimovodu zazidata, kar je nekaj povsem drugega, kot zapreti jo z mavčnimi ploščami. Kako konkretno je treba zazidavo izpeljati, da bo zid spet homogen in stabilen, kot se za nosilni zid spodobi, kar pomeni zidan (in ne zadelan z mavčno ploščo), je strokovno vprašanje - in je zato tudi logično, da je v tem kontekstu naložen nadzor strokovnjaka. Tak dodatek le še utrjuje jasnost in razločnost dejanja, ki ga nalaga sodba. Pomeni, da mora biti zid saniran z enakim gradbenim materialom, kot preostali del zidu, skratka, da mora biti zidan, ter da mora biti to delo opravljeno strokovno (kar sanacija z mavčnimi ploščami zagotovo ni).

_Odgovor na prvo revizijsko vprašanje:_

14. Izrek, ki toženkam nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja z zazidanjem odprtine v dimovodu, ki sta jo zaprli le z mavčno ploščo, je zadostno opredeljen. V delu, s katerim izpodbijata odločitev o zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja "dimovoda tako, da ob nadzoru strokovnjaka zazidata odprtino v dimovodu velikosti širine 60 cm in višine 140 cm ter debeline 40 cm do nosilne stene", je revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu zavrnilo.

_K drugemu vprašanju:_

15. Drugo vprašanje se nanaša na del zahtevka, s katerim je toženkama naložena sanacija izdolbene nosilne stene v dolžini 85 cm in višini 220 cm ter plačilo odškodnine v znesku 500 EUR. Utemeljenost tega dela zahtevka za varstvo solastninske pravice na skupnem delu stavbe je odvisna od vprašanja, ali je vdolbina v skupnem zidu posledica aktivnosti toženk ali pa je, kot se toženki branita, obstajala že ob njuni vselitvi pred petdesetimi leti. V dokaz teh trditev sta predlagali zaslišanje več prič. Vendar je sodišče prve stopnje te dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da je "dejansko stanje dovolj raziskano, da se je lahko sprejelo odločitev v zadevi".10 Pritožbeno sodišče je s tako obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov soglašalo. Kot bistveno je med drugim navedlo naslednje: "Sodišče je na podlagi ugotovitve izvedenke, da je gradbeni material najverjetneje izhajal iz nosilne stene v stanovanju toženk, kjer je bil pred kratkim opravljen gradbeni poseg, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zanesljivo ugotovilo, da sta poseg izvedli ravno toženki, zaradi česar ne gre za zniževanje dokaznega standarda. Procesno dokazno breme se je na tej točki prevalilo na toženki, ki nista uspeli dokazati nasprotnega."11

16. Revizijsko sodišče mora presoditi, ali sta nižji sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov in s takima obrazložitvama te odločitve kršili pravico toženk do predlaganja dokazov.

17. Bistvena sestavina pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave, je tudi pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Iz te ustavne pravice izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, tudi izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.12 Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga stranka. "Če [?] razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP)."13

18. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznih predlogov, s katerimi sta si toženki prizadevali dokazati, da je bila sporna vdolbina v skupnem zidu že ob njuni vselitvi ter da zato ni posledica njunih posegov v skupni del stavbe, obrazložilo s kratko navedbo, da je "dejansko stanje dovolj raziskano". Taka obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov je samoreferenčna, vsebinsko prazna in zato le navidezna. Prepričanje sodišča, da je "dejansko stanje dovolj raziskano", je lahko kvečjemu razlog za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza, s katerim želi stranka dokazati trditev, ki je že dokazana.14

19. Obravnavani primer je diametralno nasproten. Toženki sta si namreč s predlaganimi dokazi prizadevali izpodbiti trditve, da je vdolbina v nosilni steni posledica njune aktivnosti. To nazorno potrjuje že omenjena navedba pritožbenega sodišča, da se je "[p]rocesno dokazno breme [...] na tej točki prevalilo na toženki, ki nista uspeli dokazati nasprotnega".15 Ker jima z zavrnitvijo njunih dokaznih predlogov nižji sodišči tega nista omogočili, jima pritožbeno sodišče ne more očitati, da "nista uspeli dokazati nasprotnega". Tak očitek bi bil na mestu samo, če toženki dokazov sploh ne bi predlagali, ali če bi bili njuni predlogi pavšalni, nejasni, ali bi se nanašali na nebistveno ali nepomembno dokazno temo. Ker nič od tega ne drži, bi bilo prav zaradi prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženki, kar je jasno ugotovilo pritožbeno sodišče, predlagane dokaze treba izvesti ter šele zatem presojati, ali jima je v igri dokaznega bremena uspelo ovreči dokazni uspeh tožnika, ali pa je ostalo njuno procesno dokazno breme tam, kjer je. "Vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, [namreč] pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja".16 _Odgovor na drugo revizijsko vprašanje:_

20. Zavrnitev dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj raziskano, pomeni kršitev pravice toženk do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).17 Revizijsko sodišče je zato reviziji delno ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo v delu, ki toženkama nalaga, da morata "sanirati izdolbljeno nosilno steno v dolžini 85 cm in višini 220 cm", ter posledično plačilo 500 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

_Odločitev o stroških revizijskega postopka:_

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tč. 9 sodbe pritožbenega sodišča. 2 Prav tam. 3 Prim. S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 646. 4 Prim. J. Zobec v L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 308. 5 Tč. 12 sodbe sodišča prve stopnje. 6 Prav tam. 7 Tč. 6 sodbe pritožbenega sodišča. 8 Tč. 9. sodbe pritožbenega sodišča. 9 Prav tam. 10 Tč. 4 sodbe sodišča prve stopnje. 11 Tč. 8 sodbe pritožbenega sodišča (opomba izpuščena). 12 Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v številnih odločbah, ki jih primeroma ponazarja odločba št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004, tč. 9. 13 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-219/15 z dne 19. 5. 2016, tč. 15. 14 Izjemoma bi sodišče dokazni predlog lahko zavrnilo z argumentom, da predlagani dokaz, četudi bi uspel in potrdil dokazno temo, ne bi vplival na končno dokazno oceno. V tem primeru bi šlo v resnici za zavrnitev dokaznega predloga zaradi pravne nepomembnosti dokazne teme, ali v primeru posredno pomembnih dejstev, njene dejanske (dokazne) neutemeljenosti, neprepričljivosti ali nesposobnosti vplivati na dokazno oceno. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-181/95 z dne 28. 5. 1998, kjer je v tč. 10 med drugim rečeno: "Vnaprejšnja zavrnitev dokaza o bistvenem dejstvu, ki je bil jasno predlagan, in ki bi, če bi uspel, lahko pomenil uspeh v sporu, pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja." Prim. tudi že omenjen navedek iz odločbe št. Up-77/01 ter odločbo št. Up-146/02 z dne 28. 10. 2004, tč. 4. 15 Tč. 8 sodbe pritožbenega sodišča. 16 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-219/15, tč. 16. 17 Gre za t. i. absolutno bistveno kršitev postopka, pri kateri ni pomemben vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Očitek pritožbenega sodišča, da toženki kot pritožnici nista pojasnili, "na kakšen način je opustitev izvedbe predlaganih dokazov (zlasti zaslišanja priče D. D. in P. P.) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe" (tč. 7 sodbe pritožbenega sodišča), je zato neutemeljen že v izhodišču.