Jedro

Namen ZDen je v popravi krivic, storjenih s podržavljenjem premoženja v določenem obdobju po drugi svetovni vojni, po za to posebej določenem postopku. Zato za posebno ugotavljanje zakonitosti aktov oziroma predpisov o podržavljenju v postopku denacionalizacije ni podlage. Morebitne nepravilnosti pri izvedbi podržavljenja na obseg in vrsto pravic iz naslova denacionalizacije ne vplivajo, niti se te nepravilnosti ne ugotavljajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.10.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika proti delni odločbi Upravne enote Žalec z dne 21.12.2001. Z navedeno odločbo je bilo med drugim pod 1. točko odločeno, da se z dnem pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji v korist upravičencev A.A., B.B., C.C. in D.D. vzpostavi lastninska in posestna pravica za vsakega do 1/5 na parcelah, navedenih v tej odločbi, pod 2. točko, da je zavezanec za vračilo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, da je vrednost vrnjenega premoženja v naravi 1.236.213.000,00 SIT (3. točka) in se od podržavljenja ni spremenila (4. točka), pod 5. točko pa je zavrnjen zahtevek za vračilo nepremičnine parc. št. 15 k.o. V., za 3311 m nepremičnine parc. št. 16 k.o. V. in 5074 m nepremičnine parc. št. 17 k.o. V. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je skladu s prvim odstavkom 14. člena ZUS pri preizkusu tožbenih navedb presodilo, da je tožena stranka naredila pravilno dokazno presojo ugotovljenih dejstev in pravilno uporabilo določbo 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-1, 56/92 - odl . US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl, 11/01 - odl. US in 54-1/02 - odl. US), tako da sodišče dejanskih ugotovitev in uporabe zakonskih določb v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da se lahko v postopku denacionalizacije ugotavlja tudi zakonitost oziroma nezakonitost aktov o podržavljenju, ki so bili v konkretnem primeru vsi izdani na podlagi Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, številka 43/59, 53/62), ki je naveden kot pravna podlaga za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen. Tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da valorizirana odškodnina, dana ob podržavljenju, ni pravilna, ni utemeljen. Iz poročila prvostopenjskega upravnega organa o dejanskem in pravnem stanju z dne 30.11.2001, ki je bilo predloženo tudi tožniku, je razvidno, da je bila dana odškodnina preračunana na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, številka 16/92, 21/92). Valorizacija odškodnin pa je bila narejena na podlagi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Dana odškodnina tako glede na takratno prejeto kupnino v višini 175.266 takratnih DIN predstavlja sedaj 34% takratne prometne vrednosti podržavljenega zemljišča, zato se upošteva in so tako denacionalizacijski upravičenci upravičeni samo do 66% podržavljene nepremičnine. Pri tem izračunu se upošteva denarna vrednost, ki se izračunava v ZDA dolarjih, kateri se pretvorijo v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. To pomeni, da je bistvena vrednost dolarja v razmerju tolarja na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, kar pa predstavlja tudi razliko v višini valorizirane odškodnine, ki jo zatrjuje tožnik v tožbenih ugovorih (od 26,1% prometne vrednosti na 34% vrednosti podržavljenega premoženja). Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno potrdila odločitev prvostopenjskega organa v 1. točki delne odločbe, v kateri je bil določen solastninski delež glede na dano odškodnino za nepremičnine parc. št. 15 16 in 17 k.o. V. Iz spisovnih listin nadalje tudi izhaja, da je bil določen takrat mladoletnim denacionalizacijskim upravičencem (med njimi je bil tudi tožnik) skrbnik in da so bile pogodbe oziroma odločbe odobrene s strani takratnega skrbstvenega organa. Zavrnitev zahtevka za vračilo nepremičnin pa temelji na pravilni obrazložitvi prvostopenjskega organa, ki ga je potrdila tožena stranka, da se tožnik kljub vabilu ni udeležil obravnav, niti ni opravičil svojega izostanka, temveč je podal samo izjavo, da kot odškodnino za premoženje, ki se ne more vrniti v naravi, zahteva nadomestna zemljišča. To pa je mogoče le, če se zavezanec in upravičenec o tem sporazumeta (tretji odstavek 42. člena ZDen). Neutemeljeni so tudi nadaljnji tožnikovi ugovori, da je prišlo do razlastitve premoženja brez pravnega naslova oziroma na podlagi sile, grožnje ali zvijače in da bi se zato moral postopek voditi po 4. ali 5. členu ZDen. V tem primeru, so bile že navedene odločbe o arondaciji tisti pravni naslovi, na podlagi katerih je bilo zemljišče razlaščeno, in predstavljajo pravno podlago po 29. točki 3. člena ZDen in na podlagi katerih so izvršeni zemljiškoknjižni vpisi.

Tožnik v pritožbi navaja, da ne soglaša z obrazložitvijo sodbe, da je tožena stranka naredila pravilno dokazno presojo ugotovljenih dejstev in pravilno uporabilo 44. člena ZDen. Prav tako ne soglaša, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da se lahko v postopku denacionalizacije ugotavlja tudi zakonitost oziroma nezakonitost akta o podržavljanju, kajti na podlagi akta o podržavljanju se je izvedla nacionalizacija njihovega premoženja. Nepravilno je tudi odločeno, da se vsakemu upravičencu vzpostavi lastninska in posestna pravica do 1/5 na parcelah, ki so predmet odločbe tožene stranke, čeprav sta odškodnino za arondirana zemljišča prejela samo dva solastnika, ostali trije solastniki pa niso prejeli dela odškodnine, ki bi morala biti deponirana do njihove polnoletnosti in bi moral s tem soglašati tudi njihov varuh. Tako je pravno nedopustno, da so vsi upravičeni do enakega deleža, kajti dva sta prejela vso odškodnino, ostali trije solastniki pa nič, zato bi morali biti po delni odločbi dejansko obravnavani, kot da niso prejeli odškodnine. Nasprotuje tudi, da je bil pravilno preračunan odstotek odškodnine za arondirana kmetijska zemljišča, ki je presegel po izračunu upravne enote prag 30%, na podlagi podzakonskih aktov, ki so bili spremenjeni v letu 1996. Sprememba Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja je bistveno spremenila odstotek višine vrnjenega premoženja in je povzročila neenakost upravičencev do denacionalizacije, kar pa je pravno nedopustno z vidika enakosti upravičencev pred zakonom. Zastavlja se vprašanje, ali je bila s tem kršena tudi katera človekova pravica ne glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-l 103/97 z dne 09.04.1998, ki ni obravnavalo v tej zadevi kršitev človekovih pravic zaradi spremembe podzakonskih aktov v določbi 44. člen. ZDen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Tožnik v pritožbi izrecno ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter v celoti sprejema obrazložitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje glede vprašanj, ki so predmet pritožbe. Pritožbeno sodišče tudi meni, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje natančno in izčrpno pojasnila, da je bilo v tej zadevi glede upoštevanja odškodnine, dane ob podržavljenju, materialno pravo pravilno uporabljeno ter da je upravni organ prve stopnje v okviru načela zakonitosti in ustaljene sodne prakse pravilno uporabil predpise, ki so veljali na dan njegovega odločanja. Ustavnost in zakonitost Odredbe o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja pa je v potrdilo v svoji odločbi, ki jo navaja tudi tožnik v pritožbi, Ustavno sodišče Republike Slovenije. Tožnik pa tudi ni z ničemer izkazal, da bi bilo treba uporabiti drugačno valutno razmerje v konkretnem primeru. Preizkus pravilnosti izračuna pa je vselej mogoč, saj temelji na nespornih podatkih, ki se jih preračuna na podlagi v veljavnih že navedenih predpisih določenih matematičnih formulah.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša, da niso utemeljene tožbene in pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem zakonitosti aktov o podržavljenju in da je prišlo do podržavljenja na podlagi 4. ali 5. člena ZDen. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so akti, na podlagi katerih je bilo podržavljeno premoženje, bili izdani na podlagi predpisa, ki je naveden kot neposredna podlaga za denacionalizacijo v 29. točki 3. člena ZDen, zato so pogodbe o arondaciji le izvedbena oblika tega podržavljenja, določenega že v samem predpisu. Pa tudi sicer se, razen tega, da se postopki za denacionalizacijo v primerih iz 5. člena ZDen vodijo pred sodišči, pravice upravičencev do denacionalizacije ne po obliki niti po vsebini ali višini v ničemer ne razlikujejo glede na temelj podržavljenja. Namen ZDen je v popravi krivic, storjenih s podržavljenjem premoženja v določenem obdobju po II. svetovni vojni, po zato posebej določenem postopku. Zato za posebno ugotavljanje zakonitosti aktov oziroma predpisov o podržavljenju v postopku denacionalizacije ni podlage. Morebitne nepravilnosti pri izvedbi podržavljenja na obseg in vrsto pravic iz naslova denacionalizacije ne vplivajo, niti se te nepravilnosti ne ugotavljajo. Zato gre tudi v primeru morebitnih nepravilnosti v zvezi z izplačanimi odškodninami med takrat mladoletnim in polnoletnimi upravičenci za njihova medsebojna premoženjskopravna razmerja, ki pa niso relevantna v postopku denacionalizacije.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.