Jedro

Ker v obravnavani zadevi ni bila izčrpana pritožba, zoper izpodbijani sklep upravni spor ni dopusten (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep kot prvostopenjski upravni akt, zoper katerega ni bila izčrpana pritožba, pa tako ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ob tem ko mora na tak razlog paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo moralo zavreči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 29. 8. 2013 vložil tožbo zoper sklep o določitvi prevzemnega mesta JP Komunalnega podjetja A. (v nadaljevanju toženec) z dne 6. 8. 2013, s katerim je odločeno, da je prevzemno mesto za prevzem odpadkov pri objektu … določeno na JV delu zemljišča s parc. št. 1854/8, k.o. ..., ki je na informativni skici označeno z rdečo piko. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil zaradi težav z dostopom specialnih vozil do prevzemnega mesta … opravljen ogled stanja na terenu, na katerem je bilo ugotovljeno, da je dovozna pot do prevzemnega mesta slaba, da pa na drugi strani objekta … poteka urejena pot, ki omogoča lažji in varnejši dostop. Zato je bila sprejeta odločitev o določitvi drugega prevzemnega mesta, ki je zdaj locirano na JV delu zemljišča s parc. št. 1864/8, k.o. .... Lastniku predmetnega objekta so bili vzroki za odločitev večkrat pojasnjeni, tako pisno kot ustno. Ne glede na to je zastopnik lastnika 8. 7. 2013 toženca pozval, naj prevzemno mesto določi tam, kjer je bilo do leta 2010. Ker je bilo ob ponovnem pregledu terena ugotovljeno, da je dostopna pot, po kateri so se odpadki odvažali do leta 2010, nespremenjena, tako da še vedno ne nudi zadovoljivega dostopa do prevzemnega mesta, je bila sprejeta odločitev, da se bo odvoz odpadkov izvajal še naprej tako, kot je bilo določeno leta 2010. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženca 8. 7. 2012 pozval, naj določi prevzemno mesto za odvoz komunalnih odpadkov, in sicer tako, da se bo (ponovno) nahajalo na t.i. zgornji poti, tj. na SZ delu nepremičnine 1864/2 oz. 1854/8. Toženec pa je z izpodbijanim sklepom prevzemno mesto določil drugače. S tem prevzemnim mestom se tožnik ne strinja, kajti ne drži, da bi bila dostopna pot slaba, poleg tega pa je tožnik starejša oseba z zdravstvenimi težavami, zato težko odnaša odpadke na odrejeno prevzemno mesto. Izpodbijani sklep je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z Odlokom o načinu opravljanja lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki Občine Vrhnika, pri čemer se tožnik sklicuje na četrti odstavek 15. člena in 25. člen tega odloka. Tožnik sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov in opravljeni obravnavi razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi ter naj samo odloči, da je prevzemno mesto na t.i. zgornji poti. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec v odgovoru na tožbo uvodoma navaja, da je bil tožniku vročen napačen sklep o določitvi prevzemnega mesta, in sicer sklep, ki se nanaša na objekt na naslovu ..., čeprav bi mu moral biti vročen sklep št. 40/13 z dne 6. 8. 2013, ki se nanaša na objekt na naslovu ... Toženec bo pravi sklep tožniku tudi nemudoma vročil. Toženec pa sicer, ker gre v obeh primerih za vsebinsko povsem identično odločitev, predlaga, da se postopek nadaljuje na podlagi sklepa št. 40/13 z dne 6. 8. 2013 in da sodišče o zadevi vsebinsko odloči. Tožbene navedbe pa sicer toženec prereka. Navaja še, da je izpodbijani sklep izdal v skladu z napotilom tega sodišča, ki ga je podalo v sodbi I U 764/2012 z dne 20. 2. 2013. Toženec sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Odgovor na tožbo toženca je bil tožniku poslan dne 19. 2. 2014 ter njegovemu pooblaščencu vročen 3. 3. 2014. Vendar tožnik ni odgovoril na vlogo.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči kot nedovoljeno.

6. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek). Pri tem kot upravni akt zakon opredeljuje upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Kot dokončni upravni akt pa zakon opredeljuje tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek).

7. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep je bil po podatkih spisa izdan v izvrševanju pravnomočnega sklepa tega sodišča, I U 764/2012 z dne 20. 2. 2013 (o čemer se je sodišče z vpogledom v ta sodni spis prepričalo), v katerem je to sodišče zavzelo stališče, da gre pri zadevi določanja prevzemnega mesta za prevzem odpadkov za pravico tožnika do enakega dostopa do javne dobrine - storitve prevzema komunalnih odpadkov - ki jo zagotavlja lokalna skupnost z odlokom (drugi odstavek 1. člena in prvi odstavek 2. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, 3. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja) in da je zato ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se ta zakon uporablja tudi v primeru, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah ali obveznostih uporabnikov njihovih storitev, o zadevi treba odločiti z upravnim aktom.

8. Iz izpodbijanega sklepa, ki ga je nato izdal toženec, ne izhaja, da bi šlo za dokončen upravni akt v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, ko bi torej upravni akt lastnost dokončnosti pridobil po izčrpanju pritožbe. Upravni spor pa ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila (prvi odstavek 6. člena ZUS-).

9. Iz pouka o pravnem sredstvu v izpodbijanem sklepu sicer izhaja, da se zoper sklep lahko vloži tožbo na upravno sodišče. Vendar pa ima po prvem odstavku 13. člena ZUP zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe ter je samo z zakonom mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba. Navedena določba velja tudi za izpodbijani sklep, saj gre po vsebini odločitve za odločbo ter ne za procesni sklep, za katerega ne veljajo določbe 13. člena ZUP. Glede na to, da se izpodbijani sklep ne sklicuje na nobeno zakonsko določbo, ki bi v zadevah, kot je obravnavana, izključevala pritožbo, in take zakonske določbe ni našlo niti sodišče, to pomeni, da je treba šteti, da je zoper izpodbijani sklep dopustno vložiti pritožbo (13. člen ZUP).

10. Ker v obravnavani zadevi ni bila izčrpana pritožba, zoper izpodbijani sklep upravni spor ni dopusten (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep kot prvostopenjski upravni akt, zoper katerega ni bila izčrpana pritožba, pa tako ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ob tem ko mora na tak razlog paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo moralo zavreči. 11. Kadar je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena ali da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbe na pristojni organ (šesti odstavek 215. člena ZUP).

12. Ker je sodišče moralo tožbo zavreči že iz razloga, ker izpodbijani sklep ni upravni akt, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten (zaradi neizčrpane pritožbe), sodišče kot ob tem pravno nerelevantnih za odločitev tudi ni razjasnjevalo okoliščin, ki jih je zatrjeval toženec v odgovoru na tožbo, da namreč izpodbijani sklep ni bil izdan tožniku (saj bi bil podan, če bi se okoliščine izkazale za resnične, zgolj nadaljnji razlog za zavrženje tožbe, to je po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče v zvezi s tem dodaja, da iz izpodbijanega sklepa sicer očitno ne izhaja, da bi ne bil izdan tožniku, saj ni navedenega (drugega) naslovnika odločbe, tožnik pa navedb toženca tudi ni potrdil, čeprav mu je bil odgovor toženca vročen (dne 3. 3. 2014), niti ni s kakšnim drugim procesnim dejanjem sodišča seznanil s tem, da bi pri izpodbijanem sklepu ne šlo za njemu izdan upravni akt. 13. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.