Jedro

Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije v 62. členu določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način (1. odstavek) in da pogodbena kazen znaša pet povprečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe (2. odstavek). Na podlagi zatrjevanj v tožbi in njej priloženih dokazov s strani tožnika izhaja, da je bilo na podlagi pravnomočne sodbe ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je tožena stranka glede na določbo 62. člena kolektivne pogodbe dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini petih povprečnih neto plač pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo in je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini petih neto povprečnih plač pri toženi stranki, izračunanih na podlagi povprečja neto plač pri toženi stranki v obdobju od 1. 9. 2014 do 31. 11. 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila ter od neto izplačane pogodbene kazni obračunati in plačati tudi pripadajoče davke in prispevke (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati njegove potrebne pravdne stroške, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je bila tožba tožnika v predmetnem sporu toženki vročena dne 7. 4. 2015 in na tožbo v 15 dnevnem roku ni pravočasno odgovorila. Dne 15. 5. 2015 ji je bila vročena sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 38/2015 z dne 21. 4. 2015, s katero je bilo reviziji tožene stranke ugodeno in sodbi sodišča prve stopnje opr. št. Pd 4/2014 z dne 18. 3. 2014 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 541/2014 z dne 27. 11. 2014 spremenjeni tako, da je bil tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen. S sodbo vrhovnega sodišča je pravna in dejanska podlaga predmetnega tožbenega zahtevka prenehala in tožnik ni več upravičen do zahtevka po plačilu pogodbene kazni na podlagi 62. člena kolektivne pogodbe. Navedenega dejstva tožena stranka ni in tudi ni mogla uveljavljati v predmetnem delovnem sporu, saj je bila sodba vrhovnega sodišča vročena po izteku roka za odgovor na tožbo oziroma istočasno z izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje meni, da je tožbeni zahtevek tožnika nedoločen in neizvršljiv, zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavreči. Tožnik je namreč denarni dajatveni zahtevek opredelil opisno in konkretnega tožbenega zahtevka ni postavil, saj s podatkom o povprečni mesečni plači pri toženi stranki za relevantno obdobje naj ne bi razpolagal. Navedeno ne drži, saj so podatki o povprečni mesečni plači znani na FURS in bi jih tožnik lahko tam pridobil. Res je, da je tožnik v tožbi predlagal tudi izvedbo dokazov v smeri ugotavljanja zatrjevane višine terjatve, vendar teh dokazov naslovno sodišče zaradi izdaje zamudne sodbe ni izvajalo. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožbeni zahtevek tožnika ni postavljen v skladu z določbo 313. člena ZPP. Tožnik je za izpolnitev svoje denarne obveznosti s strani tožene stranke predlagal 8-dnevni rok, ki ga je sodišče tudi v sodbi povzelo, vendar je naveden rok v nasprotju z določbo 313. člena ZPP, ki za denarne terjatve določa najmanj 15-dnevni rok. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka ni odgovorila na pravilno vročeno tožbo, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP, ko je ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi štirje pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor; v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. V okviru po uradni dolžnosti opravljenega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo pogodbeno kazen. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju: kolektivna pogodba) v 62. členu določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način (1. odstavek) in da pogodbena kazen znaša pet povprečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe (2. odstavek).

7. Na podlagi zatrjevanj v tožbi in njej priloženih dokazov s strani tožnika izhaja, da je bilo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 4/2014 z dne 18. 3. 2014 in sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 541/2014 z dne 27. 11. 2014 pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 10. 12. 2013 prenehalo nezakonito. Glede na pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo nezakonito, je tožena stranka glede na določbo 62. člena kolektivne pogodbe dolžna tožniku plačati pogodbeno kazen v višini petih povprečnih neto plač pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo. Kot izhaja iz navedb in zatrjevanj v tožbi, tožnik s podatkom o višini povprečne mesečne neto plače pri toženi stranki za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo ni razpolagal, zato je postavil opisni zahtevek, istočasno pa predlagal, da tožena stranka dostavi podatke o povprečni mesečni plači pri toženi stranki za mesec september, oktober in november 2014. Tožnik res ni zneskovno ovrednotil zahtevka za plačilo pogodbene kazni, kljub temu pa je zahtevek dovolj določen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Z zamudno sodbo je tako odločeno o temelju zahtevka iz naslova pogodbene kazni in ima v tem delu sodba naravo vmesne sodbe (315. člen ZPP). Če tožena stranka ne bo prostovoljno izvršila opisno postavljenega zahtevka, lahko tožnik za izvršitev pravnomočne sodbe vloži novo tožbo, s katero bo po višini vtoževal pogodbeno kazen.

8. Na podlagi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo). Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da toženec priznava vse tožbene navedbe tožnika, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbitnost te domneve je razvidna iz določbe 2. odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na to, da se upoštevajo samo dejstva, ki jih navede tožnik v tožbi, se štejejo ta za nesporna. Izvajanja dokazov sploh ni, saj se priznana dejstva ne dokazujejo (glej 214. člen ZPP). V postopku izdaje zamudne sodbe se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Sodišče ne izvaja dokazov, ampak samo preverja, ali navedbe o dejstvih ne nasprotujejo predloženim dokazom. Zaključki, do katerih pride po tej presoji, niso dokazani, vsaj ne tako, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo določeno dejstvo, ampak so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe. Če tožnik ni predloži dokazov, na katere se sklicuje, to ni ovira za izdajo zamudne sodbe. V položaju zamudne sodbe tožnik dokaznega bremena glede materialnopravno pomembnih dejstev ne nosi zaradi domneve, da tožena stranka priznava dejanske trditve.

10. Pritožbena navedba, da je tožena stranka istočasno s prejemom izpodbijane zamudne sodbe prejela tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero sta bili razveljavljeni sodbi sodišča druge in prve stopnje ter tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen, glede na obrazloženo pomeni uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi dejstev, ki jih je tožnik v tožbi navedel in za to predložil dokaze. Nova dejstva in novi dokazi, na katere se sklicuje tožena stranka pa se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar se zamudna sodba iz tega razloga ne more izpodbijati.

11. Zmotno je pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija 8-dnevni izpolnitveni rok za denarne obveznosti, ker je ta v nasprotju z določbo 313. člena ZPP. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v 29. členu ureja izpolnitven rok, in sicer določa, da sodišče lahko določi v sodbi, s katero naloži kakšno dajatev, 8-dnevni rok za njegovo izpolnitev. Sodišče prve stopnje je imelo zakonsko podlago v 29. členu ZDSS-1, da je toženi stranki skladno s postavljenim tožbenim zahtevkom določilo krajši rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (8 dni) od splošnega 15. dnevnega roka, ki ga opredeljuje drugi odstavek 313. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).