Jedro

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno odločilo, da je tožnik 20 % prispeval k nastanku škode, ker ob prihodu domov ni prižgal luči in bil pozoren na stanje hodnika. Od povprečno skrbnega človeka namreč ni mogoče pričakovati, da se bo vsakodnevno ob prihodu domov najprej prepričal, ali je hodnik pred njegovim stanovanjem varen za hojo oziroma očiščen. Ravno nasprotno, objektivno je pričakovati, da so hodniki v večstanovanjskih stavbah očiščeni, varni za hojo, zato tožnik kot povprečno skrben človek ni imel nobenega razloga, da spornega dne prižge luč in se prepriča o stanju oziroma čistoči hodnika.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se vmesna sodba spremeni tako, da je tožena stranka po temelju v celoti odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki v škodnem dogodku dne 8.9.2004. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je k nastanku škode, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 8.9.2004, 80 % prispevala tožena stranka, 20 % pa je soprispevala tožeča stranka.

Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo 1. odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo. Pri tem se sodišče neutemeljeno sklicuje na razlog smotrnosti, saj bo izdaja vmesne sodbe postopek močno podražila in nesorazmerno podaljšala. Nadalje tožeča stranka navaja, da je v notranjem protislovju in nesposobno preizkusa razlogovanje sodišča, da je tožnik soodgovoren za nastanek škodnega dogodka. Sodišče namreč slednje utemeljuje z ravnanjem tožnika, ko je prišel domov, ne pa z ravnanjem v času kasnejšega škodnega dogodka. Tožniku ni moč očitati, da bi neposredno pred padcem mogel in moral opaziti madež na tleh, saj je bila tema, oddaljenost stikala pa je onemogočala osvetlitev. Sodišče tudi v nasprotju s podatki iz spisa povzame okoliščine vidnosti predmetnega hodnika, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka in posledično zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na hodniku namreč ni okna, stekleni element, ki je na koncu drugega hodnik, prečnega na tožnikov hodnik, slabo prepušča svetlobo, poleg tega pa se je tožnik poškodoval ob 19. uri na dan 8. septembra, ko sonce zaide ob 18.28 uri. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik ob prihodu domov iz dela fizično izmučen, medtem ko je priča M. povedal, da je bil sporni dan doma in je madež opazil že dopoldne (ob 11. uri), ko je bila vidnost neprimerljivo večja kot zvečer. Sodišče tožniku očita tudi neprevidno hojo, pri čemer ne obrazloži, v čem je ta neprevidnost, tožnik je namreč hodil kot običajno, ni tekel, poskakoval, itd. Na madežu velikem 2 m2 bi padel vsak oziroma je od sreče (in ne previdne hoje) odvisno, kdo bo padel in kdo ne. Nadalje tožeča stranka očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ko zaključi, da sporni hodnik ne predstavlja nevarne stvari. Objektivno povečana nevarnost hodnika namreč izhaja že iz oddaljenosti stikala za luč od tožnikove sobe, ki uporabnika prisili, da nekaj časa hodi po temi, hoja po temi pa pomeni povečano nevarnost, tudi če na tleh ni oljnega madeža. Toženka je s krivdnim ravnanjem neustrezne namestitve stikal in neustreznega izvajanja čiščenja povzročila objektivno povečano nevarnost. Tožnik predlaga, da se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik.

Tožena stranka vmesno sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da iz razlogov sodbe izhaja nasprotje z razlogi v listinah oziroma v izpovedih tožnika, kot tudi zaslišanih prič. Glede na velikost madeža (2 m2) bi tožnik moral pasti že ob prihodu v sobo in ne šele kasneje pri odhodu iz sobe. Sporni madež bi moral opaziti že pri prihodu v sobo in zato biti še toliko bolj pozoren pri odhodu iz sobe. Naslovno sodišče si zmotno razlaga tudi izpoved priče B. K., ko v obrazložitvi navaja, da naj bi ta priča pojasnila, da so čistilke sporni madež očistile v dopoldanskem času. Njeno izjavo je potrebno razumeti tako, da so čistilke madeže, ki so nastali popoldne kateregakoli dne, počistile naslednji dan dopoldne. Poleg tega navaja, da so bili tudi najemniki s pogodbo o najemu zavezani vzdrževati najeto stvar in objekt, v katerem so se nahajale v najem dane sobe. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da naj bi bil spornega dne na hodniku madež, namreč izhaja le iz izpovedi tožnika in priče M., ki pa je po prepričanju tožene stranke prilagojena in zato ni zadosten dokaz, da je dejansko bil na hodniku spornega dne madež. Nadalje navaja, da ni podana vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo škodo. Tožena stranka je namreč poskrbela za redno čiščenje in tako poskrbela, da do poškodb ne bi prihajalo, saj se je zavedala možnosti nastanka škode. Sodišče pa je nadalje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo le delni soprispevek tožnika k nastanku škode (20 %). Tožnik je 100 % odgovoren za nesrečo, saj do nje ne bi prišlo, če bi ravnal s skrbnostjo povprečnega človeka in bil pozoren pri opazovanju hodnika.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je bila pritožba tožene stranke vložena po preteku pritožbenega roka, saj je bila vložena več kot 15. dni po zaključku sodnih počitnic. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da so nevzdržna navajanja, da bi moral tožnik pasti že ob prihodu v sobo ter pavšalne trditve, da je izpoved priče M. prilagojena. Predlaga zavrženje pritožbe, podredno pa njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Najprej je pritožbeno sodišče preizkusilo navajanja tožnika v odgovoru na pritožbo, da je tožena stranka pritožbo vložila po poteku pritožbenega roka. Toženi stranki je bila vmesna sodba vročena dne 19.8.2008, pritožbo pa je vložila dne 3.9.2008, kar je petnajsti dan pritožbenega roka oziroma pravočasno.

Pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče z izdajo vmesne sodbe kršilo 1. odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni utemeljena. Če tožena stranka izpodbija tako podlago kot višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo in je to smotrno, lahko sodišče izda najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma vmesno sodbo (1. odstavek 315. člena ZPP). V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo za navedeno možnost in v skladu z zakonom izdalo vmesno sodbo. Sodišču prve stopnje v zvezi z izdajo vmesne sodbe ni mogoče očitati kršitev določb ZPP.

V postopku na prvi stopnji je bilo nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bilo čiščenje skupnih prostorov, torej tudi hodnikov, dolžnost tožene stranke. Čiščenje se je izvajalo dopoldan, in sicer od 6.00 oziroma 6.30 ure do 14.30 ure. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je sporni madež na hodniku nahajal že dopoldan med 10.00 in 11.00 uro, tožniku pa je na njem spodrsnilo v večernih urah. Pavšalna pritožbena navajanja tožene stranke, da je izpovedba tožnika in priče S. M. prilagojena ter zato ni zadosten dokaz, da je spornega dne na hodniku dejansko bil madež, ni utemeljena. Dokazna ocena njunih izpovedb v izpodbijani sodbi je izčrpna, popolna in pravilna ter ji ni kaj dodajati, zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. V kolikor bi tožena stranka v času, ko se je čiščenje izvajalo, poskrbela za čiščenje hodnika z ustrezno skrbnostjo, bi bil madež, ki je bil kot rečeno na hodniku že dopoldan, očiščen in tožniku v večernih urah istega dne na njem ne bi spodrsnilo. Tudi zaslišana priča B. K. je pojasnila, da so čistilke sporni madež očistile šele naslednjega dne v dopoldanskem času. Tožena stranka sicer navaja, da si sodišče prve stopnje njeno izjavo zmotno razlaga, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz zapisnika o zaslišanju navedene priče jasno izhaja tak pomen njene izpovedi, kot ga je razumelo in navedlo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka opustila svojo dolžnost čiščenja spornega hodnika in je zato krivdno odgovorna za škodo, ki je zaradi spornega madeža oziroma padca na njem nastala tožniku.

Sodišče prve stopnje pa je nepravilno odločilo, da je tožnik 20 % prispeval k nastanku škode, ker ob prihodu domov ni prižgal luči in bil pozoren na stanje hodnika. Od povprečno skrbnega človeka namreč ni mogoče pričakovati, da se bo vsakodnevno ob prihodu domov najprej prepričal, ali je hodnik pred njegovim stanovanjem varen za hojo oziroma očiščen. Ravno nasprotno, objektivno je pričakovati, da so hodniki v večstanovanjskih stavbah očiščeni, varni za hojo, zato tožnik kot povprečno skrben človek ni imel nobenega razloga, da ki spornega dne prižge luč in se prepriča o stanju oziroma čistoči hodnika. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da madež, na katerem je spodrsnilo tožniku, ni bil prvi primer nečistoče hodnika, vendar to vseeno ne zadostuje za zaključek, da je tožnik sporni madež lahko pričakoval. Oljni madeži na hodniku pred stanovanjem tožnika namreč niso bili nekaj vsakdanjega in tožniku tako ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.

Tudi očitek tožene stranke, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja nasprotje z razlogi v listinah oziroma izpovedi tožnika in zaslišanih prič, ni utemeljen. Ne držijo navedbe, da bi moralo tožniku, glede na velikost madeža, spodrsniti že ob prihodu domov in ne šele kasneje ob odhodu iz stanovanja. Morda se je madežu izognil ali pa je na njega celo stopil, vendar mu ni spodrsnilo. Slednje niti ni pomembno, ampak je bistveno, da je bila tožena stranka dolžna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka čistiti hodnike, pa tega ni storila, zaradi česar je tožniku spodrsnilo. Kot rečeno pa tožniku ni mogoče očitati soprispevka k škodnemu dogodku in je zato tožena stranka v celoti krivdno odgovorna za nastanek škode.

Navedbe tožene stranke, da je za čiščenje poskrbela in je za škodo v celoti odgovoren tožnik, so tako neutemeljene, pritožbi tožeče stranke pa je bilo ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka po temelju v celoti odgovorna za nastalo škodo.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena za obravnavano zadevo.

V skladu s 165. členom v povezavi s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za poznejšo sodbo.