Jedro

Zgolj razglašena razširitev meja grafičnega dela dotedanjih prostorskih ureditvenih pogojev v novih planskih aktih ne more nadomestiti sprejetja (novega) prostorsko izvedbenega akta. Na ta način, namreč z razglasitvijo razširitve meja, se namreč ni mogla doseči konkretizacija, lastna prostorskim izvedbenim aktom, ki je bila potrebna za nadaljnje udejanjanje posegov v prostor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom sodbe (ki je pomemben za revizijski postopek) delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 215.601,17 EUR (prej 51.666.666,60 SIT). Ugotovilo je, da sta bili sporni zemljišči s parcelnima številkama ... k. o. ... na dan 10. 3. 1993 v družbeni lastnini, na dan uveljavitve Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS) 25. 3. 2000 pa sta imeli status nezazidanega stavbnega zemljišča. Ti dve okoliščini sta bili po presoji sodišča prve stopnje zadostni za stališče, da je tožeča stranka na podlagi petega odstavka 57. člena ZJS pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih. Ker je tožena stranka sporni zemljišči prodala družbi H. d. d. s pogodbo z dne 21. 11. 2002, pa je bila neupravičeno obogatena.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je bilo ugodeno. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih zemljiščih na podlagi petega odstavka 57. člena ZJS. Svojo odločitev je utemeljilo s stališčem, da je tožena stranka 11. 3. 1993 na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ) pridobila na spornih zemljiščih lastninsko pravico, ker sta bili tega dne sporni zemljišči kmetijski zemljišči. Lastninske pravice pa z uveljavitvijo ZJS po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka ni izgubila. Takšno presojo je sodišče druge stopnje oprlo na pomanjkanje prostorsko izvedbenega akta, ki bi se nanašal na območje, v katerem ležita sporni zemljišči. 3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih utemeljevala s petim odstavkom 57. člena ZJS. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala, da v pojem »novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči« iz petega odstavka 57. člena ZJS sodi Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Domžale za obdobje 1988-2000, dopolnjenega 1988 in prostorskih sestavin družbenega plana občine Domžale za obdobje 1986-1990 za območje občine Domžale, oboje dopolnitev 1996, ki je bil objavljen v Uradnem vestniku občine Domžale 10/97 z dne 24. 11. 1997 (v nadaljevanju Odlok), s katerim sta bili sporni zemljišči opredeljeni kot nezazidani stavbni zemljišči. Tožeča stranka je (šele) v reviziji opozorila, da bi bilo treba upoštevati 5. (pravilno 4.) alinejo 5. člena Odloka, ki razširja meje grafičnega dela dotedanjih Prostorskih ureditvenih pogojev tudi na območja, obsežena z Odlokom, med drugim tudi na območje, kjer ležita sporni zemljišči. Vlagateljica revizije meni zato, da je tožeča stranka do 25. 3. 2000, ko je bil uveljavljen ZJS, že sprejela tudi prostorske ureditvene pogoje za sporno območje (to je prostorski izvedbeni akt).

8. Bistvena vsebinska značilnost prostorskih izvedbenih aktov je bila načrtovanje gradnje novih objektov in opredeljevanje pogojev za njihovo graditev ali prenovo. Prostorski izvedbeni akti so se pripravljali na podlagi podatkov o naravnih lastnostih prostora in o obstoječi in predvideni rabi prostora ter (med drugim) ob upoštevanju posebnih strokovnih podlag, ki so bile določene v programu priprave prostorskih izvedbenih aktov (prvi odstavek 23. člena Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor; v nadaljevanju ZUN, ki je veljal ob uveljavitvi ZJS). S posebnimi strokovnimi podlagami so se podrobneje razčlenile naravne lastnosti in ustvarjene razmere na območju, za katero se je pripravljal prostorski izvedbeni akt, ugotovili so se vplivi predvidenih prostorskih ureditev na okolje ter možnosti za realizacijo odločitev, sprejetih v srednjeročnih družbenih planih (drugi odstavek 23. člena ZUN).

9. V 4. alineji 5. člena Odloka je tožeča stranka razglasila, da se »smiselno uskladijo meje območij grafičnega dela« dotlej sprejetih Prostorskih ureditvenih pogojev (med drugim) za območje Urbanističnih zasnov Domžal. Zgolj razglašena razširitev meja grafičnega dela dotedanjih prostorskih ureditvenih pogojev v novih planskih aktih pa ne more nadomestiti sprejetja (novega) prostorsko izvedbenega akta. Na ta način, namreč z razglasitvijo razširitve meja, se namreč ni mogla doseči konkretizacija, lastna prostorskim izvedbenim aktom, ki je bila potrebna za nadaljnje udejanjanje posegov v prostor (prim. zakonske zahteve za pripravo prostorskih izvedbenih aktov v 8. točki te obrazložitve). Revizijsko sodišče zato ne more slediti argumentu tožeče stranke, da je sprejela prostorske ureditvene pogoje za območje, kjer ležita sporni zemljišči, že kar z Odlokom na zgoraj opisani način.

10. Pri presoji o vprašanju, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiščih na podlagi petega odstavka 57. člena ZJS, je revizijsko sodišče upoštevalo, da se je tožeča stranka v tem gospodarskem sporu sklicevala na dva (njena) avtonomna splošna akta, ki naj bi bila po njenem mnenju relevantna za pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih: (1) zazidalni načrt, ki je bil sprejet po uveljavitvi ZJS (prim. obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje na 5. strani) in (2) Odlok, natančneje 4. alineja 5. člena tega Odloka. Ker pravkar omenjena avtonomna splošna akta tožeče stranke ne ustrezata pojmu »novega prostorsko izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči« iz petega odstavka 57. člena ZJS, je treba šteti, da tožeča stranka za območje, na katerem ležita sporni parceli, do 25. 3. 2000 ni sprejela novih prostorskih izvedbenih aktov, kot to pravilno sledi iz sodbe sodišča druge stopnje. Zato je pravilna tudi presoja, da tožeča stranka z uveljavitvijo ZJS ni pridobila lastninske pravice na spornih zemljiščih, ker niso bile izpolnjene predpostavke, ki jih določa peti odstavek 57. člena ZJS.

11. Revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 380. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.