Jedro

Za kršitev zakona bi šlo le v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj okoliščin, ki pomenijo silobran oziroma malomarnost. Tako pa sodišče takih okoliščin ni ugotovilo in zato ni kršilo kazenskega zakona ter gre za uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bil obs. M.M. pravnomočno obsojen na 3 leta zapora zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ RS - 77, ker je bistveno zmanjšano prišteven iz neposredne bližine s pištolo ustrelil E.R. v glavo in mu prizadejal tako hude poškodbe možganov, da je bilo R. življenje v nevarnosti.

Zagovornik obsojenca je dne... vložil zahtevo za izredni preizkus pravnomočne sodbe, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP - 77) v zvezi s 1. in 4. točko 365. člena istega zakona, ker sodišči v rednem postopku nista uporabili določb Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) o silobranu in o malomarnosti. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da obsojencu v trenutku storitve kaznivega dejanja ni grozila nevarnost, zmotno ni upoštevalo njegovega zagovora, da ni nameraval nikogar poškodovati, ampak s strelom iz pištole le prestrašiti R. in druge in jih tako odvrniti od napada nanj.

Predlaga, da se sodbi prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva ni utemeljena, ker izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Po vložitvi zahteve za izredni preizkus pravnomočne sodbe je dne... začel veljati nov zakon o kazenskem postopku, ki je v 561. členu predpisal, da se o takih zahtevah, če o njih še ni bilo odločeno, odloča po določbah novega zakona, ki urejajo zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP - 94 se zoper pravnomočne sodne odločbe lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so naštete v 1. odstavku 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva zagovornika sicer glede na označbe členov, ki naj bi bili prekršeni, uveljavlja stališče, da dejanje za katero je bil obs. M.M. obsojen ni kaznivo dejanje, oziroma, je bil uporabljen kazenski zakon, ki se ne bi smel uporabiti (1. in 4. točka 365. člena ZKP - 77). Toda iz opisa dejanja obsojenca izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, v opisu je tudi navedeno, da ga je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Dejanje obsojenca je zato pravilno pravno opredeljeno, pravilno pa so uporabljene tudi določbe 2. odstavka 12. člena iz splošnega dela KZ SFRJ o bistveno zmanjšani prištevnosti.

V kolikor zagovornik v zahtevi trdi, da bi morali sodišči v rednem postopku uporabiti določbe KZ SFRJ o silobranu in o malomarnosti in da sta v škodo obsojenca zagrešili kršitev kazenskega zakona v smislu 1. in 4. točke 365. člena ZKP - 77, ker teh določb nista uporabili ter obsojenca oprostili ali pa ga obsodili za milejše kaznivo dejanje, pa je treba poudariti, da bi šlo za tako kršitev kazenskega zakona le v primeru, če bi sodišči ugotovili, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah, s katerimi so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo določb 2. (ali 3.) odstavka 9. člena KZ SFRJ o silobranu ali prekoračenem silobranu, oziroma v okoliščinah, ki bi narekovale uporabo določb 14. člena istega zakona o malomarnosti. Sodišči pa v rednem postopku nista ugotovili obsoja takih okoliščin, zato nista kršili kazenskega zakona v zatrjevanem obsegu.

V bistvu se zagovornik v zahtevi zavzema za to, da bi morali sodišči ugotoviti obstoj okoliščin, ki bi opravičevale uporabo določb KZ SFRJ o silobranu oziroma o malomarnosti. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa ni bilo mogoče uveljavljati ne z zahtevo za izredni preizkus pravnomočne sodbe ne z zahevo za varstvo zakonitosti, zato je vrhovno sodišče zahtevo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.