Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je spornega dne tožnik v telefonskem razgovoru delovodji sporočil, da ga ne bo na delo, je zmotna presoja, da je podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, bistvo katerega je, da delavec kljub najmanj petdnevni odsotnosti z dela delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti. Vendar pa še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog - neupravičena odsotnost z dela, ki ga je toženec dokazal. Z neupravičeno, več kot 5 dni trajajočo odsotnostjo delavca z dela, zaradi katere je prišlo do težav v poslovanju toženca oziroma izgube posla, so podani vsi elementi hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: "II. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri tožencu ni prenehalo s 27. 12. 2016, temveč je z vsemi pravicami na podlagi tega razmerja trajalo do vročitve izredne odpovedi.

Zavrne se, kar zahteva tožnik drugače, tj. ugotovitev delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za čas od prvega naslednjega dne po vročitvi izredne odpovedi dalje."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožniku plačati 42,14 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2017 (pravilno: 18. 1. 2017), vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas, reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen odločitve o stroških postopka toženca, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi neutemeljeno oprlo na izpoved priče A.A.. Trdi, da je njegova izpovedba neverodostojna in v nasprotju z izpovedjo toženca. Tudi sodelavec B.B. ni izpovedal o tem, da je obstajala potreba po delu tožnika v času od 27. 12. 2016 dalje. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati izpovedi C.C. o tem, da je bil s strani A.A. seznanjen o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, in tožnikove žene D.D.. Glede tožnikove odsotnosti v spornem obdobju bi moralo sodišče opraviti poizvedbe pri delovni inšpekciji, pri kateri je tožnik podal prijavo zaradi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika bi moral v primeru njegove neupravičene odsotnosti z dela A.A. poiskati nadomestnega delavca, česar pa ni storil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Predlagal je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved, kar velja tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravna kvalifikacija odpovednega razloga ni bistvena in tudi če je v odpovedi navedena, sodišče nanjo ni vezano. V sklepu opr. št. VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014 je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da so ob taki zakonski opredelitvi v sodnem sporu o zakonitosti odpovedi tako stranke kot sodišče vezani le na dejanske opredelitve odpovednega razloga in zgolj tega delodajalec v sodnem sporu ne more več spreminjati.

7. Toženec je v svoji izredni odpovedi z dne 18. 1. 2017 kot dejanski razlog za odpoved navedel, da je bil tožnik razporejen na redno delo 27. 12. 2016 in naslednje delovne dni, vendar na delo ni prišel in o svoji odsotnosti ni nikogar obvestil. Z dela je bil neupravičeno odsoten osem zaporednih delovnih dni, s čimer je tožencu povzročil velike organizacijske probleme in škodo pri zagotavljanju nemotenega opravljanja delovnega procesa. Zaradi takšnega neodgovornega ravnanja toženec delovnega razmerja ni več mogel nadaljevati, zato mu je podal izredno odpoved PZ. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer res navedeno, da je podana "iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih". Toda že iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da toženec ne očita tožniku zgolj tega, da ga ni obvestil o razlogih za odsotnost, temveč tudi to, da je od 27. 12. 2016 dalje neprekinjeno izostal z dela in da za to ni imel nobenega upravičenega razloga. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odsotnost delavca z dela, če zato ni opravičenega razloga, namreč pomeni kršitev delavčeve obveznosti iz 33. člena ZDR-1. Posledica te kršitve pa je lahko izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kolikor gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR- 1).

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je delovodja A.A. tožniku in drugim sodelavcem najprej odobril letni dopust v času od 23. 12. 2016 do 9. 1. 2017, avstrijski naročnik pa je nato od toženca zahteval, da tožnik in delovodja prideta na delo od 27. 12. 2016 dalje. Tožnik je bil najboljši varilec med zaposlenimi, kar je bil tudi eden od razlogov, zakaj ga je avstrijski naročnik želel na delovišču. Zaradi zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa oziroma zahtev avstrijskega naročnika je A.A. naslednjega dne, tj. 23. 12. 2016, tožnika po telefonu pozval, da mora od 27. 12. 2016 do 30. 12. 2016 in nato še od 3. 1. 2017 do 5. 1. 2017 priti na delo, kar je tožnik izrecno odklonil. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov (zaslišanju strank in prič ter listin) skupaj oziroma uspehu celotnega dokaznega postopka. Zato je neutemeljen očitek tožnika v pritožbi, da je sodišče dejanske zaključke oprlo predvsem na izpovedbo nadrejenega A.A.. Njegova izpovedba ni v nasprotju z izpovedjo toženca. Slednji je namreč izpovedal, da se z razporeditvijo dela oziroma dajanjem navodil delavcem na delovišču v tujini in odrejanjem dopustov ni ukvarjal, temveč je za to pooblastil A.A.. Toženec je le odločal o zaposlovanju in odpuščanju delavcev. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neverodostojnost izpovedbe A.A., ker toženec sprva o tožnikovi odklonitvi dela ni ničesar vedel. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je šele po pogovoru z A.A. toženec seznanil s tožnikovo neupravičeno odsotnostjo dela in njenih posledicah za poslovanje ter nato pričel s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu med izpovedbama A.A. in toženca ni mogoče ugotoviti neskladja, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi A.A. v telefonskem pogovoru 23. 12. 2016 tožniku "momentalno" ustno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Tega dne je nadrejeni delovodja A.A. zaradi izkazanih potreb delovnega procesa tožnika le pozval na delo od 27. 12. 2016 dalje, povsem mogoče pa je, da ga je ob tem delovodja opozoril na možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če se ne bi odzval pozivu na delo. Nelogično je, da bi A.A. en dan po odreditvi letnega dopusta poklical tožnika zato, da mu poda ustno odpoved. Tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič, na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, saj niso bile prisotne pri telefonskemu pogovoru med tožnikom in A.A. in so o vsebini pogovora izpovedovale le posredno. Ob upoštevanju navedenega niso utemeljene pritožbene navedbe, da je A.A., ki je delavcem na delovišču 22. 12. 2016 odredil izrabo letnega dopusta in jim zaželel lepe praznike, naslednji dan tožniku podal ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s tožencem in je še v postopku pred sodiščem prve stopnje v izpovedi vztrajal, da je bil A.A. le delavec kot tožnik, se je v telefonskem pogovoru vsekakor moral zavedati, da ne more biti pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma da "momentalna" odpoved ne bi imela pravnih učinkov, četudi bi bila podana. Iz navedenih razlogov niti vsebina prijave (priloga A4) na Inšpektorat za delo E. niti predlagane poizvedbe pri inšpektoratu ne morejo vplivati na drugačno presojo v obravnavanem primeru.

10. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je 23. 12. 2016 tožnik v telefonskem razgovoru A.A. sporočil, da ga ne bo na delo, je zmotna presoja, da je podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, bistvo katerega je, da delavec kljub najmanj petdnevni odsotnosti z dela delodajalca ne obvesti o razlogih odsotnosti. Vendar pa še vedno ostaja v odpovedi naveden in obrazložen odpovedni razlog - neupravičena odsotnost z dela, ki ga je toženec dokazal. Z neupravičeno, več kot 5 dni trajajočo odsotnostjo delavca z dela, zaradi katere je prišlo do težav v poslovanju toženca oziroma izgube posla, so podani vsi elementi hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je obrazložen tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjenega pogodba o zaposlitvi). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je vsebovala tako zakoniti razlog (po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1) kot tudi obrazložen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo z dnem 27. 12. 2016, kot je razvidno iz potrdila o odjavi z dne 31. 1. 2017. Drugi odstavek 110. člena ZDR-1 določa, da v primeru iz 4. alineje prejšnjega odstavka (ta pa se nanaša na primer, ko delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca) delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Ker je v obravnavanem primeru prišlo le do kršitve, ki se nanaša na neupravičeno odsotnost, takšna odsotnost ne predstavlja kršitve po 4., temveč po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob takšni kršitvi pa ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti oziroma izostanka, zaradi česar je tožnikova pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z vročitvijo odpovedi in ne s 27. 12. 2016. Navedeno pomeni, da je bil do dneva vročitve odpovedi tožnik v delovnem razmerju pri tožencu z vsemi pravicami na podlagi tega razmerja.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožnik je s pritožbo delno uspel. Uspeh pritožnika po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %. V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo v višini 210,68 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 15/4 - 375 točk, materialni stroški 2 % ter 22 % DDV), pri čemer 20 % znaša 42,14 EUR, kar je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

14. Toženec skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.