Jedro

Nesporno med strankama je, da tožnik ni predložil mnenja sodnega izvedenca, oziroma na drug način nedvomno dokazal dogovora med tožnikom in prodajalcem glede letnice prodanega avtomobila, kot to določa 37.c člen ZVPot, kar je pogoj za izdajo inšpekcijske odločbe. Glede na to tudi prvostopenjski upravni organ ni imel zakonskega pooblastila, da na tožnikov (potrošnikov) predlog izda odločbo, s katero bi prodajalcu odredil, da ugodi zahtevi potrošnika, če je podjetje njegovo zahtevo neupravičeno zavrnilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 0211-76/2010-4-DU z dne 28. 12. 2010, je tožena stranka odločila pod točko 1 izreka, da se pritožbi zaradi molka organa oziroma ne izdaje odločbe Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, v zadevi številka 0610-9338/2010, ugodi. Pod 2. točko izreka je odločeno, da se zahtevo potrošnika A.A. (tožnika v tem sporu) za „opravo inšpekcijskega nadzora ter izdajo odločbe gospodarski družbi B. d.o.o. po 71. členu Zakona o varstvu potrošnikov“ zavrne.

V obrazložitvi odločbe, tožena stranka glede točke 1 izreka navaja razloge, zakaj je ugodila pritožbi (pri)tožnika zaradi molka upravnega organa prve stopnje, in ker ti razlogi niso sporni, jih sodišče v sodbo ne povzema. V nadaljevanju navaja razloge za odločitev pod točko 2 izreka in razlaga, da niso izpolnjeni pogoji za upravno ukrepanje. Na podlagi 71. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ima prvostopenjski organ pooblastila, da na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi potrošnika, če je podjetje njegovo zahtevo neupravičeno zavrnilo, vendar pa to lahko stori le v primerih, ko med strankama ni spora o obstoju napake, ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je napaka na drug način nedvomno dokazana. Z izdajo odločbe lahko potrošniku omogoči uveljavljanje njegovih pravic iz naslova odgovornosti prodajalca za stvarne napake, če so izpolnjeni trije temeljni pogoji: da ima blago stvarno napako, ki mora biti med potrošnikom in podjetjem nesporno oziroma nedvomno dokazana (z mnenjem sodnega izvedenca ali na kakšen drug način), da je potrošnik svojo zahtevo podal v skladu s 37.c členom ZVPot, in da je bila potrošnikova zahteva neupravičeno zavrnjena. V tej zadevi obstaja spor o napaki (v letniku kupljenega vozila) in ta ni dokazana. ZVPot v 37. členu določa, kdaj je napaka stvarna. Napaka je stvarna tudi, če stvar nima lastnosti, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane. Tožnik se na to sklicuje in navaja, da prodano vozilo nima lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene. Zatrjuje namreč, da mu je bilo pred nakupom zagotovljeno, da gre za vozilo letnik 2010 in ne letnik 2008. Ni mogoče ugotoviti, kaj sta se prodajalec in tožnik ob nakupu dogovorila oziroma kateri letnik vozila je bil predmet nakupa. Tožnik trdi, da ga je prodajalec zavedel, ko mu je obljubljal, da gre za avtomobil modelnega leta in leto izdelave 2010. Prodajalec pa nasprotno navaja, da je bil tožnik pred nakupom seznanjen z vsemi karakteristikami avtomobila, tudi s tem, da je bilo vozilo izdelano leta 2008. V nadaljevanju navaja še dejansko stanje, ki se nanaša na, med prodajalcem in kupcem različna tolmačenja letnice izdelave vozila, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Ker napaka med tožnikom kot kupcem in prodajalcem ni nesporno ugotovljena oziroma nedvomno dokazana, tudi ni mogoče prodajalcu odrediti, da ugodi predlogu tožnika. Pogoji za izdajo odločbe po 71. členu ZVPot tako niso izpolnjeni, zato je zahteva tožnika zavrnjena.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je 27. 9. 2010 pri Tržnem inšpektoratu RS podal zahtevo za opravo inšpekcijskega nadzora ter izdajo odločbe po 71. členu ZVPot zoper družbo B. d.o.o. 20. 1. 2010 je kupil osebni avtomobil Mercedes-Benz CLS 320 CDI z določenimi oznakami in opremo. Leta 2010 je pri prodajno servisnem centru C. opravil redni servis, kjer je bilo ugotovljeno, da mu je prodajalec prodal avtomobil letnik izdelave in model 2010, kot do tedaj še neregistriran avtomobil. Izdelan pa je bil že dne 11. 6. 2008 in prvič registriran dne 12. 8. 2008. Avto ima elektronsko servisno knjigo, ki je vodena pri proizvajalcu v Nemčiji, v čigar bazo ima vpogled pooblaščeni serviser, ki je leto izdelave in prve registracije avtomobila tudi ugotovil. V nadaljevanju tožnik podrobno navaja, kako je potekalo obveščanje med prodajalcem in kupcem, to je tožnikom ter še med hčerinsko družbo D. d.o.o. O skriti napaki je tožnik prodajalca prvič obvestil z dopisom z dne 23. 7. 2010, skladno s 37.a členom ZVPot. Obvestilo tožnika kot uporabnika vozila oziroma leasingojemalca za grajanje napak ter uveljavljanje zahtevkov v zvezi s tem, izhaja iz točke 1.3 Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu za fizične osebe, ki so sestavni del Pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je tožnik sklenil s leasingodajalcem D. d.o.o., torej kot formalnim kupcem in lastnikom spornega osebnega avtomobila, skladno kateremu je slednji prenesel pooblastilo za uveljavljanje pravic iz naslova stvarnih napak vozila na predlagatelja kot dejanskega lastnika in uporabnika avtomobila.

Tožnik je upravnemu organu predlagal, da izda odločbo, s katero družbi B. d.o.o. naloži, da mu blago z napako zamenja z novim blagom, podredno pa je predlagal izdajo odločbe, s katero se prodajalcu naloži vračilo dela kupnine. Predlagal je, da se kupnina zniža za toliko, da slednji ne bo prikrajšan z nakupom stvari z napako, podredno pa je predlagal izdajo odločbe, s katero se prodajalcu naloži, da vrne celotni znesek plačil za sporni osebni avtomobil. Sklicuje se na določbo 37. člena ZVPot, ki v drugem odstavku določa, kdaj je napaka stvarna ter na določbo 71. člena ZVPot, ki določa, da lahko pristojni tržni inšpektorat na predlog potrošnika izda odločbo, s katero podjetju odredi, da ugodi zahtevi potrošnika, če je podjetje njegovo zahtevo neupravičeno zavrnilo, kar pa lahko stori le v primeru, ko med strankama ni spora o obstoju napak, ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je napaka na drug način nedvoumno dokazana. Vsi temeljni pogoji za izdajo inšpekcijskega odločbe so v tem primeru izpolnjeni, zato je odločba tožene stranke v celoti neutemeljena.

Tožnik primarno predlaga, da se njegovi zahtevi ugodi in da se spremeni izpodbijana odločba tako, da se ugodi zahtevi za opravo inšpekcijskega nadzora ter izdajo odločbe gospodarski družbi B. d.o.o. ... po 71. členu ZVPot, ter da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe dalje. Podredno tožnik predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Podpodredno pa še predlaga, da se izpodbijana odločba tožene stranke kot nezakonita v celoti odpravi in se nadomesti z novo odločbo, s katero se ugodi zahtevi tožnika za opravo inšpekcijskega nadzora ter izdajo odločbe družbi B. d.o.o. ..., po členu 71 ZVPot. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise in pod točko 2 izreka odločbe zavrnila zahtevo potrošnika A.A. (tožnika v tem sporu), za opravo inšpekcijskega nadzora ter izdajo odločbe gospodarski družbi B. d.o.o. po 71. členu ZVPot, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi trije temeljni pogoji za izdajo odločbe inšpekcijskega organa na podlagi 71. člena ZVPot in sicer, da obstaja stvarna napaka, ki je med tožnikom kot potrošnikom in podjetjem B. d.o.o. nesporna oziroma nedvomno izkazana, podana je tožnikova zahteva inšpekcijskemu organu skladno z določbo 37.c člena ZVPot, ki pa je bila neupravičeno zavrnjena. 71. člen tega zakona v drugem odstavku namreč določa, da odločbo izda inšpekcijski organ le, če med strankama ni spora o obstoju napake, ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je napaka na drug način nedvomno dokazana.

V obravnavanem primeru je med strankama postopka sporna stvarna napaka letnica izdelave avtomobila, ki naj bi ga tožnik po njegovih trditvah kupil kot modelno leto 2010 (kar naj bi izhajalo tudi iz listin v upravnem spisu), dejansko pa naj bi bil avtomobil izdelan že leta 2008. Tožnik naj bi potrditvah tožene stranke za letnico izdelave vedel. Da je to dejstvo med strankama sporno, pa izhaja iz vseh listin v upravnem spisu, kot tudi iz samih tožbenih trditev.

Nesporno med strankama postopka je, da tožnik ni predložil mnenja sodnega izvedenca, oziroma na drug način nedvomno dokazal dogovora med tožnikom in prodajalcem glede letnice prodanega avtomobila, kot to določa 37.c člen ZVPot, kar je pogoj za izdajo inšpekcijske odločbe. Glede na to, tudi prvostopenjski upravni organ ni imel zakonskega pooblastila, da na tožnikov predlog, kot potrošnika izda odločbo, s katero bi prodajalcu (družbi B. d.d.) odredil, da ugodi zahtevi potrošnika, če je podjetje njegovo zahtevo neupravičeno zavrnilo, kar je pravilno obrazložila že tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe. Glede na navedeno zakonsko dejansko stanje, sodišče tudi ne more upoštevati vseh nadaljnjih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na dokazovanje obstoja stvarne napake, kar naj bi izhajalo iz samega dogovora med strankama, kot tudi listinskih dokazil ter sprejeti drugačno odločitev, kot jo je že tožena stranka.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.