Jedro

Glede na 7. člen Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih je dodatek za vodenje določen le za delovna mesta tistih vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca. Sodišče druge stopnje je zato pravilno presodilo, da je vodenje in poveljevanje (v smislu zahtevnosti dela in ne kot dodatek!) očitno vključeno v količnik za določitev osnovne plače le pri tistih dolžnostih (delovnih mestih), na katere so razporejeni delavci s statusom višjega upravnega delavca.

Tožnik je upravičen do dodatka v višini zahtevanih 7 % zato, ker tožena stranka ni dokazala obstoja kriterijev, na podlagi katerih je sicer določila višino tega dodatka, poleg tega pa ima večina vodij notranjih organizacijskih enot pri toženi stranki dodatek v tej višini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba z dne 19. 10. 2004 v 2. točki spremeni tako, da se tožniku za čas od 14. 6. 2004 dalje prizna dodatek v višini 42 %, dodatek v višini 0,80 količnika, dodatek za delovno dobo ter dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejemal ob upoštevanju naštetih dodatkov. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da tožnik kot poveljnik poveljstva sil SV / 11. bataljon za zveze / poveljniško logistična četa ni upravičen do 7 % dodatka za vodenje notranje organizacijske enote, ki je določen v 7. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (v nadaljevanju: Uredba, Ur. l. RS, št. 35/1996 in nadaljnji). Ocenilo je, da je na tej dolžnosti vodenje že zajeto v osnovnem količniku, zato poseben dodatek ni predviden.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku (v odločbi določeni dodatek v višini 35 % je povečalo na 42 % in priznalo plačilo razlike v plači). Obrazložilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodatek iz 7. člena Uredbe, ker je vodja notranje organizacijske enote in nima statusa višjega upravnega delavca. Ker je ocenilo, da gre za pomembno pravno vprašanje, je s sklicevanjem na določilo 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) revizijo dopustilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Napačen je zaključek, da je vodenje in poveljevanje vključeno v osnovni količnik le pri dolžnostih, na katere so razporejeni delavci s statusom višjega upravnega delavca. Priča P. je izpovedala, da se je pri izdelavi formacij primerjalo dolžnosti poveljnikov in ocenilo odgovornost za rezultate vodenja, varno delo, materialno odgovornost in popolnitev enot. Določena formacijska dolžnost, ki je lahko poimenovana tudi enako, ima zato lahko na eni zaporedni številki določen dodatek za vodenje, na drugi pa ne. Sodišče je tožniku brez pravne podlage prisodilo dodatek v višini 7 %. Večina poveljnikov v formaciji bataljona zvez št. 6322 nima določenega dodatka iz 7. člena Uredbe, edini poveljniki s primerljivimi delovnimi mesti v tej formaciji (zap. št. 103, 157 in 187) pa imajo določen dodatek le v višini 5 %. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Na podlagi 7. člena Uredbe se za delovna mesta vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca, določi dodatek za vodenje (v nadaljevanju: dodatek) v višini do 10 % osnovne plače. Enako določilo je vsebovano tudi v sedmi alinei prvega odstavka 6. člena Pravilnika o plačah pri toženi stranki. Za opravljanje dolžnosti poveljnika poveljstva sil SV / 11. bataljon za zveze / poveljniško logistična četa, na katero je bil razporejen tožnik, tožena stranka v formaciji ni določila tega dodatka.

9. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoja za priznanje dodatka, ki sta predpisana v citiranih določilih Uredbe in Pravilnika. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik vodja notranje organizacijske enote pri toženi stranki in da nima statusa višjega upravnega delavca.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do dodatka ni upravičen, ker naj bi bil dodatek že vključen v osnovnem količniku tožnikovega delovnega mesta. Za takšen način priznanja dodatka ni pravne podlage. V skladu s 3. členom Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 18/1994 in nadaljnji) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Osnovna plača se določi na podlagi osnove za obračun plač (t. j. izhodiščna plača za I. tarifni razred) in količnikov, določenih v skladu s tem zakonom. Količnik za določitev osnovne plače zaposlenega je odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem (7. člen ZRPJZ). Dodatki se izplačujejo v višini, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom (prvi odstavek 20. člena ZRPJZ). Da dodatek ne more biti vključen že v osnovnem količniku delovnega mesta, je razvidno zlasti iz določila drugega odstavka 20. člena ZRPJZ, v skladu s katerim predstavlja osnovo za obračun dodatka osnovna plača zaposlenega. Ob upoštevanju citiranih določil se dodatek šteje za sestavni del plače zaposlenega, s količnikom za določitev osnovne plače zaposlenega pa je povezan zgolj toliko, da je višina dodatka odvisna od višine tega količnika. Glede na 7. člen Uredbe je dodatek za vodenje določen le za delovna mesta tistih vodij notranjih organizacijskih enot, ki nimajo statusa višjega upravnega delavca. Sodišče druge stopnje je zato pravilno presodilo, da je vodenje in poveljevanje (v smislu zahtevnosti dela in ne kot dodatek!) očitno vključeno v količnik za določitev osnovne plače le pri tistih dolžnostih (delovnih mestih), na katere so razporejeni delavci s statusom višjega upravnega delavca.

11. Zmoten je revizijski očitek, da je sodišče prisodilo tožniku dodatek v višini 7 % brez pravne podlage. Priznanje pravice do dodatka temelji na določilu 7. člena Uredbe in sedme alinee prvega odstavka 6. člena Pravilnika o plačah. Glede na citirani določili se lahko dodatek prizna v višini do 10 % osnovne plače. Sodišče druge stopnje je ustrezno obrazložilo, da je tožnik upravičen do dodatka v višini zahtevanih 7 % zato, ker tožena stranka ni dokazala obstoja kriterijev, na podlagi katerih je sicer določila višino tega dodatka, poleg tega pa ima večina vodij notranjih organizacijskih enot pri toženi stranki dodatek v tej višini. Kot navaja revizija, naj bi sodišče druge stopnje ugotovilo ravno nasprotno, t. j. da večina vodij nima dodatka v višini 7 %, vendar ta revizijski očitek nima podlage v drugostopenjski dokazni oceni, ki je tudi sicer v reviziji ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija tudi navaja, da imajo edini poveljniki s primerljivimi delovnimi mesti (zaporedne št. 103, 157 in 187) v isti formaciji kot tožnik, priznan dodatek le v višini 5 %, vendar ta navedba predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP). Tožena stranka namreč v postopku pred nižjima sodiščema ni zatrjevala, da so delovna mesta št. 103, 157 in 187 edina primerljiva tožnikovemu delovnemu mestu.

12. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.