Jedro

Tožnik, ki lahko mehko hrano poje sam z žlico, čeprav si hrane ne upa rezati in mu jo zreže kdo drug, se samostojno hrani, zato nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2011, odločbe št. ... z dne 31. 1. 2012, odločbe št. ... z dne 14. 10. 2011 in odločbe št. ... z dne 1. 2. 2012 ter na ugotovitev, da je tožnik upravičen do višjega dodatka za pomoč in postrežbo kot je bilo odločeno z odločbo z dne 25. 7. 2012 in da se mu povrnejo stroški postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe toženca z dne 25. 7. 2011, z dne 31. 1. 2012, z dne 14. 10. 2011 in z dne 1. 2. 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da ima tožnik pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb v znesku 290,15 EUR na mesec od 15. 7. 2011 z vsemi uskladitvami od tedaj dalje (II. točka izreka) ter naložilo tožencu, da je dolžan zapadle, neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo tožniku izplačati v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi dne 21. 6. 2012 napačno zaključilo, da se tožnik ni sposoben sam hraniti, ker pri hranjenju uporablja žlico. Toženka se strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, da se tožnik hrani z žlico, saj mu hrano pripeljejo socialne oskrbovanke in ima dieto ter hrano sam poje z žlico. Sposoben je torej zaužiti dietno hrano, brez pomoči drugih in njegova primarna fiziološka eksistenca s tem ni ogrožena. Ob navedenem pa se toženka ne strinja z zaključki, ki izhajajo iz odločitve sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni mogoče govoriti o samostojnosti hranjenja, ker pri hranjenju uporablja le žlico. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnik glede na standarde, ki so določeni v prvem odstavku 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) še vedno samostojen pri hranjenju. Pri presoji zmožnosti samostojnega hranjenja po prvem odstavku 139. člena ZPIZ-1 je odločilno vprašanje, ali se je zavarovanec zmožen samostojno hraniti do te mere, da mu je še zagotovljena fiziološka esistenca. Tako samostojno hranjenje ne pomeni priprave hrane, niti prenosa hrane na mizo, ampak pomeni, da oseba izvaja usklajena dejanja pri hranjenju s postreženo hrano, jo zaužije tako, da hrano z žlico ali vilico samostojno nese iz krožnika v usta, jo prežveči in pogoltne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti in pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da se tožnik ni sposoben sam hraniti in je tako upravičen do stalne pomoči in postrežbe drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Po prvem odstavku 139. člena ZPIZ-1 je pomoč in postrežba uživalcev pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju oseba ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.

Iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo z vprašalnikom z dne 4. 7. 2011 je osebni zdravnik A.A. mlajši navedel, da se je tožnik zmožen sam hraniti. Enako je ugotovila invalidska komisija v A. 20. 4. 2011 in sicer, da se tožnik samostojno hrani, uporablja pribor, pri ostalih opravilih potrebuje pomoč, pokreten je s pomočjo invalidnega vozička. Takšna je tudi ugotovitev invalidske komisije druge stopnje z dne 27. 11. 2011. Tudi iz izvedenskega mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 7. 9. 2011 po opravljenem osebnem pregledu z dne 7. 9. 2011 izhaja, da hranjenje tožnik izvaja samostojno, jedilni pribor uporablja (žlica), občasno je potrebna pomoč. Iz odpustnega pisma Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta B. z dne 4. 1. 2011 izhaja, da je bil tožnik več mesecev hospitaliziran v tej ustanovi zardi programov rehabilitacije pri novo nastali spastični paraparezi, ki je nastopila kot posledica spondilodiscitira v višini Th 8 – Th 9. Pareza je prešla v paraplegijo, zato je bil operiran, opravljena je bila discektomija Th 8 in transpedikularna fiksacija in spodilodeza Th 8 – Th 9. Ob prejemu v B. je bil popolnoma nepokreten in odvisen od tuje pomoči. Tožnik se je v tej ustanovi zelo dobro rehabilitiral, tako da je usposobljen za popolnoma samostojno opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil – oblačenje, presedanje, osebna higiena. Usposobljen je za hojo ob pomoči hodulje, ob tem potrebuje le minimalno asistenco ene osebe, predvsem zaradi varnosti. Sposoben je prehoditi krajše razdalje, za premagovanje daljših razdalj pa nujno potrebuje invalidski voziček. Usposobljen je za samokateterizacijo, ki se mora vršiti najmanj petkrat dnevno in je ob takšnem režimu suh. Tožnika so opremili z vsemi potrebnimi ortopedskimi pripomočki, prejel je že tudi svoj invalidski voziček, potisno hoduljo in tudi stojko, s pomočjo katere bo redno treniral stojo v domačem okolju. Ob ambulantnem pregledu 19. 4. 2011 je bilo ugotovljeno, da večjih sprememb v lokomotornem statusu ni, tožnik doma redno trenira stojo v opornem stojalu in tudi hojo s hoduljo, vendar bolj terapevtsko na kratke razdalje, sicer uporablja invalidski voziček. Tožnika je sodišče prve stopnje glede hranjenja tudi zaslišalo. Tožnik je izpovedal, da je ledvični bolnik, ima putiko, zaradi česar ima težave s prsti, hrane si ni sposoben pripraviti oziroma skuhati. Dieto hrano mu pripeljejo socialne oskrbovanke, je lahko le z žlico, včasih lažje, včasih slabše. Hrane si niti ne upa rezati, zreže mu jo kdo drug. Dietno hrano oziroma mehko hrano, ki mu jo prinesejo, poje sam.

Na podlagi v prejšnji točki ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, da se tožnik ne more sam hraniti. Pri tem je sodišče prve stopnje citiralo tudi sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 132/2011 z dne 6. 4. 2011. Navedena sodba se nanaša na popolnoma drugačno dejansko stanje. V citiranem primeru je šlo za tožnika, ki je imel izrazito spastična zgornja uda, s katerima je lahko napravil le minimalne proksimalne gibe. V danem primeru pa iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da lahko tožnik je z žlico, da si pa hrane ne upa rezati in mu jo zato zreže kdo drug. Zaradi diete mu prinašajo mehko hrano, ki jo poje sam z žlico. Iz vsega navedenega izhaja, da se torej tožnik lahko samostojno hrani. Samostojno hranjenje pa ne pomeni priprave hrane, niti prenosa hrane na mizo, ampak da oseba izvaja usklajena dejanja pri hranjenju s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku podano.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.