Jedro

Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 12. 2013 in št. ... z dne 25. 11. 2013 in da mu je tožena stranka dolžna priznati pravico do invalidske pokojnine. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka in na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, vpogledati v zdravstveni karton tožeče stranke, ki je v Zdravstvenem domu A. ter narediti vpogled v priloženo zdravstveno dokumentacijo, zaslišati osebnega zdravnika, to je B.B. iz Zdravstvenega doma A..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. XII Ps 2/2014 z dne 7. 4. 2015, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 12. 2013 in št. ... z dne 25. 11. 2013 in da mu je toženec dolžan priznati pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in da tožnik, pri katerem je podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ne izpolnjuje pogojev določenih v 42. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku je podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 7. 2006 dalje. Na dan nastanka invalidnosti je dopolnil 49 let starosti in bi moral za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine imeti najmanj 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe, dopolnil pa je 8 let, 6 mesecev in 14 dni pokojninske dobe.

5. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Štelo je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da na podlagi pokojninske dobe v skupnem trajanju 8 let, 6 mesecev in 14 dni ne izpolnjuje pogojev določenih v 42. členu ZPIZ-2, da pa neutemeljeno ni ugotavljalo drugačnega vzroka. Pritožbeno sodišče je v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 175/2015 z dne 27. 10. 2015, da je odločba toženca z dne 7. 9. 2006 postala pravnomočna, vendar ni postala pravnomočna glede odločitve vzrokov invalidnosti. Pravnomočnost se ne razteza na vzroke invalidnosti, ker se ta, čeprav je vsebovan v izreku, ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša na odločitev o dejstvu. Glede na takšno stališče je pritožbeno sodišče naložilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku ponovno presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca z dne 19. 12. 2013 in z dne 25. 11. 2013 in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka še s tega vidika, torej, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

6. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo (42. člen v zvezi z 41. členom ZPIZ-2). Definicijo poškodbe pri delu določa ZPIZ-2 v 66. členu, v 68. členu pa definira poklicno bolezen. Vzrok I. kategorije invalidnosti je poškodba pri delu ali poklicna bolezen, če je poškodba pri delu ali poklicna bolezen v neposredni vzročni zvezi z njenim nastankom oziroma z nastankom popolne nezmožnosti za delo in torej I. kategorije invalidnosti.

7. Sodišče prve stopnje nobenega od navedenih stanj, da bi pri tožniku prišlo do poškodbe pri delu ali do poklicne bolezni, ki bi povzročila popolno nezmožnost za delo, v ponovljenem postopku na podlagi razpoložljive dokumentacije, ni moglo ugotoviti.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovimi trditvami, da naj bi do poškodbe prišlo v letu 1982 oziroma 1983 in njegovo izpovedjo, da je do poškodbe prišlo v letu 1978 in 1979, ko naj bi mu zaradi padca z višine 7 m počila bobniča in od takrat ima težave s sluhom, kasneje pa so se pojavile še psihične težave, ugotovilo, da pri tožniku ne leta 1984 in ne leta 1988 s sklepom tedanjega prednika toženca SPIZ Slovenije z dne 25. 8. 1988, ni bila ugotovljena invalidnost. Zahtevek pa je bil zavrnjen tudi z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji z dne 7. 11. 1989, ki je temeljila na izvedenskem mnenju doc. dr. C.C., specialista ORL. Ta je pojasnil, da gre pri tožniku za dolgoletno kronično vnetje obeh srednjih ušes, kar je bilo ugotovljeno še pred letom 1983, in sicer je šlo za kataralno obliko vnetja srednjih ušes, ki pa ne vodi do življenjsko nevarnih zapetljajev, ampak do neprijetne prizadetosti sluha v večji ali manjši meri.

9. Izvedenec tako ni potrdil, da je šlo za padec in da bi tožniku ob padcu 7 m počila bobniča. Izvedenec pri tožniku tudi ni ugotovil invalidnosti ali poklicne bolezni. Pri delu topilca ni šlo za takšne mikroklimatske razmere, niti ni prihajalo do izrazitejših sprememb, ki bi lahko bistveno vplivale na poslabšanje bolezni.

10. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja, v katerem tudi ni nobenih zapisov, da bi šlo za padec, dodatno, ker v letu 1984 in prav tako v letu 1988 pri tožniku invalidnosti sploh ni bilo mogoče ugotoviti, je sodišče prve stopnje lahko edino zaključilo, da ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Enako pa ni moglo ugotoviti, da bi pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ne glede na pokojninsko dobo.

11. Ker je sodišče prve stopnje popolno razčistilo dejansko stanje v zvezi z zatrjevanim obstojem poškodbe pri delu, kakor tudi obstojem poklicne bolezni ter njun vpliv na tožnikovo delazmožnost, ni bilo nobene potrebe po dodatnem izvajanju dokazov, za kar se zavzema pritožba in je takšne predloge sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

12. Po tem, ko je pritožbeno sodišče zadevo preizkusilo v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze skladno z določbo 362. člena ZPP in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo izpodbijani odločbi toženca za pravilni in zakoniti, ter tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine za neutemeljen.